Jedro

Zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem, ko je obsojencu za kaznivo dejanje iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, v obravnavani zadevi določbe 393. člena ZKP ni mogoče uporabiti na način, kot jo je sodišče druge stopnje, ki je v zadevi vsebinsko odločalo. Glede na naravo kršitve in posledice, ki jih je kršitev imela za obsojenca, bi moralo sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP, ob ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, s sklepom sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 12. 11. 2018 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13. 3. 2019 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo 144,00 EUR sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe ter zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da sodišče zaradi obsojenčevega opravičila ni bilo dolžno ustaviti postopka, tožilec pa ne zavreči ovadbe. Dogovarjanje med obsojencem in oškodovancema je bilo usmerjeno v sporazumni zaključek kazenske zadeve, oškodovanca pa sta na glavni obravnavi 29. 1. 2018 izjavila, da interesa za kazenski pregon nimata, če se obsojenec za žaljivke iskreno opraviči in jima zagotovi, da ju v bodoče ne bo več žalil in vznemirjal, prav tako ne drugih policistov. Predlagala sta, da se opraviči v razpravni dvorani ter opravičilo objavi v tedniku Panorama Slovenska Bistrica in na svojem Facebook profilu. Nadalje navaja, da se je obsojenec oškodovancema v razpravni dvorani opravičil in zagotovil, da policistov ne bo več žalil, v lokalnem časopisu pa je objavil izsek zapisnika o glavni obravnavi z opravičilom pred sodiščem ter pripisom, da ne gre za iskreno opravičilo. Izpostavlja, da sta oškodovanca zato 5. 3. 2018 izjavila, da želita s pregonom nadaljevati, saj objavljeno opravičilo ni bilo v skladu z njunimi pričakovanji in ne iskreno. Navaja še, da je oškodovanec pri sprejemu odločitve o podaji in umiku predloga popolnoma svoboden, da je šlo za neformalno iskanje rešitve, tako sprejeti sporazumi pa niso pravno zavezujoči za nobeno stran. Glede zagovorničine trditve, da sodišče ni upoštevalo obsojenčeve zahteve za zvočno snemanje procesnih dejanj, navaja, da stranke nimajo pravice do zvočnega in slikovnega snemanja glavne obravnave, saj lahko na podlagi tretjega odstavka 314. člena ZKP snemanje odredi le predsednik senata. Nadalje trdi, da zagovorničina trditev, da je sodišče prve stopnje najprej zavrnilo obravnavanje dokaza z vpogledom v nove obsojenčeve objave na njegovem Facebook profilu, nato pa se na ta dokaz oprlo pri odločitvi o krivdi, ni pravilna. Na naroku 27. 8. 2019 sodnica ni navajala, da sodišče teh objav »ne bo obravnavalo«, temveč je pripomnila, da »objav, ki so bile danes predložene sodišču, sodišče ne obravnava«. Poudarja, da je sodnica govorila o obsegu obtožbenega očitka, ne o nesprejemanju dokaza. Obsojenec pa je v zvezi z novimi objavami postavljal vprašanja, fotokopije objav pa so bile v soglasju s strankama tudi prebrane. Vrhovni državni tožilec se v nadaljevanju strinja z zagovornico, da bi moralo na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena na prvi stopnji v tej zadevi soditi okrožno sodišče, ker je bilo dejanje zoper čast in dobro ime storjeno s sredstvom javnega obveščanja. Zatrjuje, da sodišče druge stopnje ob ugotovitvi kršitve sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 393. člena ZKP ni smelo razveljaviti, ker je bila pritožba podana samo v obsojenčevo korist, ter meni, da je treba enako pravilo uporabiti tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, da se obsojenca ne izpostavlja ponovnemu vodenju kazenskega postopka o isti stvari. Zaključuje, da bi bilo sicer mogoče z izrednim pravnim sredstvom doseči širše učinke razveljavitve kot s pritožbo, kar je v nasprotju s funkcijo pravnih sredstev in načelom pravne varnosti. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem ni izjavila. Odgovor poslan obsojencu na naslov njegovega stalnega bivališča, pa se je sodišču vrnil z oznako »ni dvignil«.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je na prvi stopnji sodilo sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej zadevi, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni odpravilo.

7. Procesna kršitev po 6. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je sodbo izdalo sodišče, ki zaradi svoje stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari, ali če je sodišče nepravilno zavrnilo obtožbo zaradi stvarne nepristojnosti. To kršitev stori torej okrajno sodišče, če v skrajšanem postopku po sodniku posamezniku izda sodbo za kaznivo dejanje iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča. Gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na katero mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (prvi odstavek 36. člena ZKP), sodišče druge stopnje pa ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP. Okrajno sodišče mora ob spoznanju, da je za sojenje po obtožnem predlogu državnega tožilca stvarno pristojno okrožno sodišče, na podlagi prvega odstavka 436. člena ZKP zadevo odstopiti pristojnemu državnemu tožilcu oziroma po začetku glavne obravnave tak obtožni akt na podlagi petega odstavka 443. člena ZKP zavreči. 8. Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Stališče glede svoje stvarne pristojnosti je zavzelo v točkah 19 do 25 obrazložitve sodbe, kjer se je med drugim sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 8096/2011 z dne 5. 11. 2015. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali, po drugem odstavku tega člena pa, če je dejanje iz prvega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu. Za kazniva dejanja po prvem odstavku tega člena je predpisana denarna kazen ali zapor do treh mesecev, za kaznivo dejanje po drugem odstavku pa denarna kazen ali zapor do šestih mesecev. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 25. člena ZKP so za sojenje o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana kot glavna kazen denarna kazen ali kazen zapora do treh let, stvarno pristojna okrajna sodišča, za druga kazniva dejanja in za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, pa so pristojna okrožna sodišča (1.točka prvega odstavka 25. člena ZKP, veljavnega na dan storitve očitanega kaznivega dejanja). Splošno sprejeto stališče v sodni praksi je, da med sredstva javnega obveščanja spadajo tudi spletne strani, saj so vsebine objavljene na svetovnem spletu praviloma dostopne vsakomur.1 Glede na navedeno je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavani zadevi podana pristojnost okrajnega sodišča, saj obsojenec oškodovancev ni razžalil v zasebni komunikaciji z njima, za kar bi lahko šlo v primeru elektronskih sporočil poslanih po svetovnem spletu oziroma sporočil poslanih po elektronski pošti, temveč se mu storitev kaznivega dejanja očita z javnimi objavami na svetovnem spletu, na spletnem profilu socialnega omrežja Facebook. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 8096/2011 z dne 5. 11. 2015, na katero se v svoji obrazložitvi sodišče prve stopnje sklicuje, pa za obravnavano zadevo ni upoštevna, saj ne obravnava vprašanja stvarne pristojnosti, obsojencu v navedeni zadevi pa se je očitala storitev kaznivega dejanja razžalitve samo po prvem odstavku 158. člena KZ-1. 9. Sodišče druge stopnje je zato obsojenčeve objave na socialnem omrežju Facebook pravilno štelo za objave po sredstvih javnega obveščanja in po 1. točki prvega odstavka 25. člena ZKP v točki 4 obrazložitve sodbe ustrezno ugotovilo, da je za sojenje na prvi stopnji v obravnavani zadevi podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča. Na podlagi drugega odstavka 102. člena Zakona o sodiščih v kazenskih zadevah iz pristojnosti okrožnih sodišč, če zakon ne določa drugače, odloča senat, ki ga sestavljajo sodnik kot predsednik senata in dva sodnika porotnika kot člana senata. Načelo zbornega sojenja ureja prvi odstavek 21. člena ZKP, ki takšno sojenje predpisuje za vsa sodišča, razen za okrajna. Sojenje senata oziroma v širši sestavi je obdolžencu v korist, saj mu zagotavlja večje jamstvo za pravilno in zakonito sodbo.2 Izjemo od zbornega sojenja pred okrožnim sodiščem pa omogoča samo 285.f člen ZKP in je na podlagi prvega odstavka tega člena odvisna od obdolženčeve odločitve, ki se določenim pravicam v postopku, ki jih ima po zakonu, lahko odpove. Glede na to, da gre v primeru kršitve po 6. točki prvega odstavka 371. člena ZKP za absolutno bistveno kršitev določb postopka, pa vložniku pravnega sredstva niti ni treba izkazati njenega vpliva na zakonitost odločbe.3

10. Zakonska določila o sestavi sodišča so namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), katere sestavni del je tudi pravica do nepristranskega sodišča. Kršitev določb postopka o sestavi sodišča lahko zato vpliva tudi na videz nepristranskosti sodišča.4 Hkrati pa tako sojenje obsojencu ne zagotavlja enakega varstva njegovih postopkovnih pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave. Glede na navedene kršitve obsojenčevih pravic pred sodiščema prve in druge stopnje, do katerih je prišlo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem, ko je obsojencu za kaznivo dejanje iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, pa v obravnavani zadevi določbe 393. člena ZKP ni mogoče uporabiti na način, kot jo je sodišče druge stopnje, ki je v zadevi vsebinsko odločalo. Glede na naravo kršitve in posledice, ki jih je kršitev imela za obsojenca, bi moralo sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP, ob ugotovitvi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, s sklepom sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki mu nadaljnje ravnanje z obtožnim aktom nalaga peti odstavek 443. člena ZKP.

11. Utemeljitev sodišča druge stopnje v točki 5 obrazložitve sodbe, ko se sklicuje na 393. člen ZKP in mu pripiše lastnost specialne določbe, zato ni pravilna. V obravnavani zadevi je sodbo izdalo sodišče prve stopnje, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej zadevi, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi tega razveljavitvenega razloga Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih procesnih kršitev, ki jih je obsojenčeva zagovornica uveljavljala v zahtevi.

C.

12. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 6. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ugodilo in izpodbijani pravnomočni sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo po spoznanju, da za odločanje o obtožnem predlogu ni pristojno, obtožni predlog na podlagi petega odstavka 443. člena ZKP moralo zavreči. 1 Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 31885/2014 z dne 23. 8. 2018, I Ips 9345/2012 z dne 1. 9. 2016, I Ips 13079/2012 z dne 17. 9. 2015 ter I Ips 30388/2010 z dne 12. 12. 2013. 2 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 63. 3 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 28005/2015 z dne 23. 4. 2020. 4 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 4778/2016 z dne 13. 6. 2019.