Jedro

Tožena stranka je bila kot banka in garant upravičena in zavezana opraviti formalni preizkus, ali se je poziv tožeče stranke po svoji vsebini skladal z zahtevo bančne garancije. Pri tem ne gre za preverjanje resničnosti vsebine izjav v predloženem pozivu, pač pa za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, da se toženi stranki (banki) predložena izjava, po obliki in vsebini sklada z garancijskimi pogoji. Načelo strogosti in formalnosti za izplačilo garantiranega zneska terja, da predložene listine in dokumenti v celoti ustrezajo zahtevam/pogojem v bančni garanciji.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.704,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo 221.224,74 EUR na podlagi dveh neodvisnih bančnih garancij tožene stranke. Garancije je unovčevala, ker njihov naročnik (družba K., d. o. o.) ni izpolnil svojih obveznosti po pogodbi s tožečo stranko.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Ker sta bili neodvisni bančni garanciji izdani na prvi poziv, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom premalo plačanega avansa in pomanjkljivo obrazloženega zahtevka na njuno unovčenje.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da sta bili sporni bančni garanciji pogojni in neodvisni. Za izplačilo garantiranega zneska sta namreč poleg pisnega poziva upravičenca določali tudi druge pogoje dokumentarne narave, ki jih tožeča stranka ni izpolnila. Poleg tega bančna garancija št. 5 zaradi (v celoti) še neplačanega avansa sploh ni začela veljati.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in potrditev odločitve sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Na revizijo je tožena stranka odgovorila.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Pravna prednica tožeče stranke G., d. d., (naročnik) in K., d. o. o., (izvajalec) sta 2. 12. 2003 sklenila pogodbo št. 163/03 o izvedbi krovsko kleparskih del pri rekonstrukciji hotela M. V zavarovanje terjatve po tej pogodbi je K., d. o. o. v korist tožeče stranke pri toženi stranki naročil dve neodvisni bančni garanciji in sicer bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti št. 5 v znesku 27.653,09 EUR ter garancijo za vračilo avansa št. 6 v znesku 193.571,65 EUR.

7. V besedilu bančnih garancij se je tožena stranka nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bo upravičencu na prvi pisni poziv izplačala zahtevani/garantirani znesek, če naročnik garancije ne bi izpolnil svojih obveznosti skladno s pogodbo. Za pisni poziv velja priporočeno pismo, s katerim upravičenec obvešča banko, da naročnik garancije ni izpolnil svojih obveznosti po pogodbi in navede vzroke unovčenja garancije. V garanciji za vračilo avansa št. 5 je še zapisano, da garancija stopi v veljavo z dnem prispetja avansa v višini 193.571,65 EUR na transakcijski račun naročnika garancije, odprtega pri toženi stranki.

8. Tožeča stranka je naročniku bančne garancije plačala 166.714,79 EUR avansa.

9. Tožeča stranka je 23. 3. 2004 zahtevala unovčitev bančnih garancij. Toženo stranko je pozvala, naj bančni garanciji unovči ob njuni zapadlosti, ker "izvajalec ni izpolnil svojih obveznosti po pogodbi".

**Revizijske navedbe**

10. Tožeča stranka sodišču druge stopnje očita, da je s spremenjeno odločitvijo poseglo v njeno pravico do pritožbe. Poleg tega naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izdani bančni garanciji ocenilo kot pogojni. Tudi ni res, da je bilo plačilo avansa pogoj za veljavnost bančne garancije št. 5, saj iz njenega besedila jasno izhaja, da gre za brezpogojno bančno garancijo na prvi poziv. V primeru dvoma in nejasnosti bi moralo sodišče uporabiti 83. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in bančno garancijo razložiti v korist tožeče stranke, kot njenega upravičenca. Tudi če bi bila bančna garancija št. 5 res pogojna, pa bi moralo sodišče upoštevati, da je tožeča stranka nakazala del dogovorjenega zneska avansa, zato je prišlo do delne veljave bančne garancije.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

12. V postopku pred sodiščem prve stopnje vsebina bančnih garancij tožene stranke ni bila sporna. Sodišče druge stopnje je skladno z ugotovljeno vsebino drugače kot sodišče prve stopnje izdani bančni garanciji opredelilo kot pogojni neodvisni bančni garanciji ter pri tem pojasnilo, da zapisani dokumentarni pogoj neodvisne narave izdane garancije ne spremeni. S takšno drugačno materialnopravno presojo narave bančnih garancij sodišče druge stopnje v pravico tožeče stranke do pritožbe ni poseglo. Drugačno pravno kvalifikacijo je namreč uporabilo glede na že ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje in zato pravilno uporabilo pooblastilo za spremembo sodbe po 5. alineji 358. člena ZPP. Pri tem gre upoštevati tudi, da je bila drugačna pravna kvalifikacija sodišča druge stopnje predmet obravnavanja že pred sodiščem prve stopnje in zato sta imeli obe stranki možnost o njej (predhodno) razpravljati.

13. Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Kot je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, besedilo bančne garancije tožene stranke utemeljuje uporabo 1087. člena Zakona o obligacijskih razmerij (v nadaljevanju ZOR)1. Tožena stranka se je zavezala, da bo na prvi poziv tožeči stranki izplačala garantirani znesek, pri čemer je bilo izplačilo zneska pogojeno s predložitvijo ustreznega poziva/zahtevka. Tožena stranka je bila tako kot banka in garant upravičena in zavezana opraviti formalni preizkus, ali se je poziv tožeče stranke z dne 23. 3. 2004 po svoji vsebini skladal z zahtevo bančne garancije. Pri tem ne gre za preverjanje resničnosti vsebine izjav v predloženem pozivu, kot to zmotno razume revident, pač pa za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, da se toženi stranki (banki) predložena izjava po obliki in vsebini sklada z garancijskimi pogoji.2 Načelo strogosti in formalnosti za izplačilo garantiranega zneska terja, da predložene listine in dokumenti v celoti ustrezajo zahtevam/pogojem v bančni garanciji.

14. Skladno z navedenim pogoja predložitve ustreznega poziva na unovčenje tudi ni mogoče razumeti kot nejasnega ali nasprotujočega ugotovljeni neodvisni naravi bančne garancije. Opredeljena vsebina izjave predstavlja dokumentarni pogoj, ki je dovoljen tudi pri nepogojnih bančnih garancijah. Ključno pri opredelitvi dokumentarnega pogoja je, da je plačilna obveznost banke/tožene stranke odvisna le od tega, ali je upravičenec predložil ustrezne dokumente, specificirane v zavezi ali ne. Banka pri tem resničnosti njihove vsebine in posledično utemeljenosti zahtevka za unovčenje ne preverja.

15. Pravilen je tudi zaključek o neveljavnosti bančne garancije št. 5. Njeno besedilo je jasno in določa, da začne bančna garancija veljati s prispetjem nakazanega avansa v višini 193.571,65 EUR na transakcijski račun naročnika garancije. Veljavnost/učinkovanje bančne garancije je bila vezana na izpolnitev odložnega pogoja, to je plačila (in njegovega prejema) avansa v dogovorjenem znesku. Pravno dejstvo, ki je določeno kot odložni pogoj, se lahko izpolni ali pač ne. Njegova delna izpolnitev tako ni mogoča in zato delno plačilo avansa (166.714,79 EUR namesto 193.571,65 EUR) pomeni, da se zapisani pogoj v bančni garanciji št. 5 ni izpolnil in zato ta bančna garancija ne velja.

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Skladno s stroškovnikom tožene stranke in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašajo ti skupaj 1.704,34 EUR in zajemajo 1.377,00 EUR priglašenih stroškov sestave odgovora na revizijo (tarif. št. 3300), 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002), vse povečano za 22% DDV.

1 ZOR (XXXVIII. poglavje) se za presojo bančne garancije uporablja po prehodni določbi drugega odstavka 1061. člena Obligacijskega zakonika. 2 Primerjaj sodbo VSRS III Ips 4/2015 z dne 21. 6. 2016 (10. točka obrazložitve).