Jedro

Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, v skladu s katero mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse stroške, je v konkretnem primeru v celoti utemeljeno.

Ker materialno-pravno singularno nasledstvo med pravdo ne vodi avtomatično v procesno-pravno nasledstvo (in lahko tožnik ugodilno („obsodilno“) sodbo napram tožencu doseže kljub njegovi odtujitvi pravice med pravdo), je tak prehod pravice (sam za sebe) z vidika obstoja dolžnosti povračila procesnih (pravdnih) stroškov nerelevanten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 18.1.2016 tožnikov predlog z dne 26.11.2015 na povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da mu priglašene pravdne in pritožbene stroške prisodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Sodišče naj bi prezrlo (ni upoštevalo), da sta nova imetnika terjatve toženkina singularna pravna naslednika. To sta postala tekom predmetne pravde z vpisom prenosa hipoteke nanju. Dejansko je s tem, ko je toženka brez vedenja in soglasja novih imetnikov terjatve prenesla hipoteko (in to na pravno nepravilen način), tožnika glede pasivne legitimacije izigrala. Slednji je namreč ob vložitvi tožbe lahko tožil le tistega, ki je bil v tem trenutku zemljiškoknjižno vpisan imetnik hipoteke. V skladu z določili ZPP se pravda, v kateri je prišlo do spremembe ene stranke, lahko zaključi med pravdnima strankama ob vložitvi tožbe. Pasivna legitimacija toženke je zato obstajala tudi po tem, ko sta se v zemljiško knjigo vpisala nova imetnika hipoteke. S tem, ko sta nova imetnika tožniku izstavila overjeno izbrisno pobotnico, je bil tožbeni zahtevek izpolnjen. Zaradi pravnega nasledstva pri prenosu hipoteke se izpolnitev zahtevka razteza tudi na toženko. Sodišče naj bi povsem spregledalo, da je tožnik z vlogo, s katero je umaknil tožbo, povrnitev stroškov zahteval tudi na pravni podlagi, da je pravdna stranka dolžna povrniti stroške, ki jih je zakrivila ali so nastali razlogi za stroške na njeni strani. Toženka je imela v konkretnem primeru v zemljiško knjigo vpisano hipoteko potem, ko je prenesla terjatev na nova imetnika, več kot 12 let. Šele potem, ko je tožnik zoper njo vložil tožbo, je namesto, da bi mu izdala izbrisno dovolilo za hipoteko za terjatev, ki več kot 12 let ni obstajala, hipoteko brez utemeljenega razloga prenesla na nova prejemnika terjatve. Da je bila tožba vložena, gre zasluga toženki, saj je pred vložitvijo zavrnila priporočeni poziv tožnika, da mu izstavi overjeno izbrisno dovoljenje. Vsi povzročeni pravdni stroški so nastali izključno zaradi njenega ravnanja. Zato jih je po določilu prvega odstavka 156. člena ZPP dolžna povrniti tožniku, ne glede na to, da je slednji tožbo umaknil. 3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP,(1) v skladu s katero mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse stroške,(2) je v konkretnem primeru v celoti utemeljeno. Edino izjemo predstavlja umik tožbe po toženčevi izpolnitvi zahtevka, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Pritožbeno navajanje, ki je v veliki meri ne le novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi sicer neprepričljivo, tega pravilnega zaključka sodišča prve stopnje v ničemer ne omaje.

6. Napačno je pritožbeno naziranje, da naj bi se zaradi singularnega pravnega nasledstva izpolnitev, ki sta jo opravila kasnejša imetnika terjatve(3) (D. M. in B. M.), „raztezala“ tudi na toženko (oziroma se „štela“ kot njena). Prej omenjena pravna naslednika (to je kasnejša pridobitelja/imetnika terjatve oziroma tudi hipoteke kot stranske pravice), ki sta izpolnitev, katero je tožnik od toženke uveljavljal s tožbo, opravila, sta samostojen (od toženke neodvisen) pravni subjekt.(4) Zato se tudi opravljena izpolnitev šteje za njuno in ne toženkino.(5) Okoliščina, kdo je bil ob vložitvi tožbe vpisan kot imetnik hipoteke (hipotekarni upnik), je za presojo vprašanja, kdo je izpolnitev opravil, brezpredmetna. Obsežno pritožbeno pojasnjevanje (domnevnega) dejanskega stanu iz prvega odstavka 156. člena ZPP pa je prvenstveno novo in že zato neupoštevno.(6) Poleg tega omenjeni člen ne meri na „krivca“ za vložitev tožbe (kot to meni pritožba), ampak v njem vsebovan pojem krivde zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka (skratka gre za (stroškovno) sankcijo namenjeno preprečevanju zlorabe v postopku).(7)

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Medtem ko svoje stroške nosi sam.

Op. št. (3): Oziroma hipoteke (torej hipotekarna upnika).

Op. št. (4): Na to kaže prav pravilo, na katerega opozarja tudi pritožba, da (v skladu s 190. členim ZPP) odtujitev pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama, ne dokonča. Ker torej materialno-pravno singularno nasledstvo med pravdo ne vodi avtomatično v procesno-pravno nasledstvo (in lahko tožnik ugodilno („obsodilno“) sodbo napram tožencu doseže kljub njegovi odtujitvi pravice med pravdo), je tak prehod pravice (sam za sebe) z vidika obstoja dolžnosti povračila procesnih (pravdnih) stroškov nerelevanten.

Op. št. (5): Razen če jo bi opravila zanjo (v njeno korist), česar pa (pri)tožnik ne zatrjuje.

Op. št. (6): Da bi tožnik takšne trditve (v zvezi s tovrstnim „očitkom“ toženki) podal v vlogi (vloženi dne 26.11.2015), s katero je tožbo umaknil, ni razvidno.

Op. št. (7): Glej Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS : GV Založba, 2010, str. 40-41.