Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1, ker je toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 111. člena ZDR-1. Tožena stranka tožniku trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Zato je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana skladno z določbo 111. člena ZDR-1, s tem pa je bil podan tudi pravni temelj za odločanje o vtoževani odpravnini in odškodnini, ki sta opredeljeni v tretjem odstavku 111. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odpravnine izplačati znesek 2.053,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 dalje do plačila in iz naslova odškodnine za čas odpovednega roka obračunati znesek 1.540,18 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 747,50 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z objektivnimi okoliščinami, zaradi katerih je prišlo do zamude pri izplačilih plače tožniku, čeprav je pred sodiščem prve stopnje to obširno pojasnila. Pritožnica je zamudila zgolj en dan pri izplačilu plače za junij 2013 oziroma pet dni za mesec avgust in september 2013. Tako plače, kakor tudi prispevki so bili po tej zamudi v celoti poravnani, tako za tožnika, kakor tudi za vse ostale zaposlene. Razlog za minimalno zamudo pri izplačilih plač je bila plačilna nedisciplina pritožničinih naročnikov, zaradi katere tudi pritožnica sama ni več zmogla pravočasno izpolnjevati vseh svojih obveznosti. Občasna nelikvidnost pritožnice je trajala vse do oktobra 2013, ko je prejela prvi večji priliv denarnih sredstev. V tem obdobju je imela blokirana oba transakcijska računa in sicer za skupaj 34 dni, zaradi blokad pa je imela še dodatne težave pri izvrševanju plačilnega prometa, tudi pri izplačilih plač zaposlenih. Tožnik je pritožnici posredoval poziv na odpravo kršitev, čeprav v resnici ni imel interesa, da bi pritožnica kršitve odpravila in je očitno že tedaj vedel, da bo v vsakem primeru podal odpoved. Kljub temu, da je pritožnica kršitve oziroma njene posledice odpravila, je pritožnik nato podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter se takoj, brez prekinitve statusa zavarovanca in brez uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zaposlil najprej kot samostojni podjetnik, nato pa ponovno brez prekinitve pri drugem delodajalcu v Avstriji in to za zelo solidno mesečno plačo. Vse opisane okoliščine na strani tožnika kažejo, da resnični razlog za podajo odpovedi ni bila minimalna nekaj dnevna zamuda pri izplačilu plač, ampak tožnikova lastna želja prekiniti delovno razmerje pri pritožnici zaradi druge zaposlitve. Pritožnik bi moral glede na opisano dejansko stanje podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri bi moral upoštevati odpovedni rok in ne bi bil upravičen do odpravnine. Tožnik je dejansko zlorabil institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izkoristil težko situacijo in minimalno nekajdnevno zamudo pri izplačilu plač in se tako izognil odpovednemu roku ter neupravičeno pridobil še odškodnino in odpravnino. Pri tem je pomembno, da je pritožnica zamudne obresti dejansko izplačala tožniku že pred prejemom tožnikove odpovedi. Sodišče prve stopnje nepravilno razlaga določbo 4. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1, po kateri očitane kršitve zamude pri izplačilu plač oziroma njenih posledic ni mogoče odpraviti v smislu določbe drugega odstavka 111. člena ZDR-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh za ta spor odločilnih dejstev. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi določil 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker mu tožena stranka trikrat zaporedoma ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnik toženo stranko dne 4. 11. 2013 opomnil, da mu ni izplačala pravočasno zapadlih plač za mesec junij 2013, avgust 2013 in september 2013, ter o tem obvestil tudi Inšpektorat RS za delo (A3 - A5); - da je tožena stranka tožniku plačo za junij 2013, ki je zapadla 18. 7. 2013 izplačala 19. 7. 2013, za avgust 2013, ki je zapadla 18. 9. 2013 je izplačala 23. 9. 2013 in za september 2013, ki je zapadla v plačilo 18. 10. 2013 je izplačala 23. 10. 2013; - da je tožena stranka takoj po opominu tožnika izplačala tožniku zakonske zamudne obresti za čas zamude pri izplačilih plače. 6. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 111. člena ZDR-1 zakonita in da tožniku pripada odpravnina določena za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Neutemeljeno pritožba navaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker je tožena stranka takoj po opominu tožniku izplačala zakonske zamudne obresti za čas zamude pri izplačilih plače, kakor tudi, da so obstajali objektivni razlogi, zaradi katerih je prihajalo do zamude pri izplačilih plač, saj glede na sodno prakso v primeru najmanj trikratnega izplačila (celotne) plače z zamudo (kar velja za konkreten spor), namreč dejstva, da plača ni bila izplačana na plačilni dan, ni več mogoče „popravljati“ niti s kasnejšim izplačilom(1).

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 dosodilo vtoževano odpravnino. V skladu s citirano določbo je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj iz prvega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen več kot deset let, zato je bil na podlagi 2. alineje drugega odstavka 108. člena ZDR-1 upravičen do odpravnine v višini 1/4 osnove, ki jo predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto dela pri toženi stranki. V zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znaša 1/4 tožnikove povprečne plače v višini 256,70 EUR, zato je tožnik upravičen do vtoževane odpravnine v višini 2.567,00 EUR (256,70 x 10 = 2.567,00 EUR).

8. Ob pravilni uporabi materialnega prava je sodišče prve stopnje tožniku na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 pravilno dosodilo vtoževano odškodnino v višini 1.540,18 EUR. V skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZDR-1 je delavec v primeru izredne odpovedi, ki jo poda iz razlogov na strani delodajalca, upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V skladu s tretjim odstavkom 94. člena ZDR-1 je tožnik upravičen do odpovednega roka v trajanju 46 dni, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo odškodnino v višini 1,5 plače, kar znaša vtoževanih 1.540,18 EUR.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Glej sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2012 in sodbo VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008.