Jedro

Četudi bi bilo srečanje na A. res naključno, pa ni nobenega dvoma, da je nasprotni udeleženec s tem, ko je predlagateljici z A. sledil na avtobusno postajo (in nato še celo na dva avtobusa, saj je morala predlagateljica prestopiti, da je prišla z A. domov), namerno in vedoma kršil izrečeno prepoved.

Pravno nepomembna je okoliščina, da naj bi predlagateljica izjavila, da izrek denarne kazni ni v njenem interesu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Nasprotni udeleženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Udeleženca postopka sta zakonca v procesu razveze. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 2. 2023 na podlagi ZPND izdalo sklep, s katerim je nasprotnemu udeležencu med drugim prepovedalo vstopiti v stanovanje, v katerem živi predlagateljica, se temu stanovanju ali predlagateljici približati na manj kot 100 metrov, s predlagateljico navezovati stike ter hkrati predlagateljici za obdobje 12 mesecev prepustilo stanovanje v izključno uporabo, za primer kršitve pa je določilo denarno kazen 500 EUR.

2. Zoper sklep o izreku ukrepov je nasprotni udeleženec vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 3. 3. 2023, ki je bil potrjen s sklepom naslovnega sodišča IV Cp 1068/2023 z dne 13. 6. 2023. Izrek ukrepov po ZPND je torej pravnomočen.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu zaradi kršitve sklepa z dne 21. 2. 2023 izreklo denarno kazen 500 EUR, ki jo je dolžan v roku 15 dni plačati na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, sicer bo kazen prisilno izterjana (I. in II. točka izreka izpodbijanega sklepa), za primer ponovne kršitve določilo novo denarno kazen 550 EUR (III. točka izreka) in odločilo, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka za izrek denarne kazni (IV. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano).

4. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec in med drugim navaja, da je primer specifičen, predlagateljica je že vrsto let brezposelna, vsi njuni otroci imajo takšne ali drugačne težave, pri čemer se za celotno družinsko situacijo krivi nasprotnega udeleženca. Ko se je nasprotni udeleženec poškodoval, je očitno postal moteč član družine. Predlagateljica je na naroku 30. 6. 2023 izjavila, da ji ni v interesu denarno kaznovanje. Dne 14. 5. 2023 je predlagateljica šla k maši kljub vedenju, da ob točno tem času hodi k maši tudi nasprotni udeleženec. Če bi se nasprotnega udeleženca res bala, ji ne bi prišlo na misel, da bi šla tja, kjer ga lahko pričakuje. K maši je odšla z namenom, da tam sreča nasprotnega udeleženca in mu izroči obvestilo o prispeli pošti. Ker tega ne bi smela, je skonstruirala zgodbo o dotiku in strahu. Nobenega utemeljenega razloga ni, da nasprotni udeleženec ne bi smel pristopiti k predlagateljici. Nasprotni udeleženec je pojasnil, da predlagateljici po dogodku na A. ni sledil, temveč se je odpravil v B. k maši. 5. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku imelo zanesljivo podlago za izrek denarne kazni zaradi kršitev ukrepov, ki so bili nasprotnemu udeležencu pravnomočno izrečeni na podlagi ZPND. Pri tem je imelo oporo v ugotovitvah policije, pa tudi izpovedbi nasprotnega udeleženca, predlagateljice in fotografijah, ki jih je predlagateljica posnela in ki prikazujejo, kako ji nasprotni udeleženec sledi z invalidskim skuterjem in katerih nasprotni udeleženec sploh ni prerekal (primerjaj 3., 5., 8., 9., 12. do 18. in 22. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nasprotni udeleženec v pritožbi teh celovitih, konciznih in preverljivih razlogov sodišča prve stopnje konkretizirano ne izpodbija, temveč le ponavlja svoje navedbe, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji, in se sklicuje na posamezne svoje izpovedbe oziroma izjave, katerim pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni poklonilo vere.

8. Za odločanje so nepomembne navedbe o družinski situaciji (čeprav se pritožbeno sodišče strinja, da celotna družina potrebuje strokovno pomoč), saj tudi take razmere ne opravičujejo kršitev s strani nasprotnega udeleženca. Nasprotnemu udeležencu je bil s sklepom sodišča, ki je bil preizkušen tudi v pritožbenem postopku in je postal pravnomočen, izrečen ukrep na podlagi ZPND, katerega namen je zaščititi žrtve družinskega nasilja, v konkretnem primeru predvsem predlagateljico. Zato so v tej fazi postopka nepomembne in neupoštevne pritožbene navedbe, ki merijo na to, da naj ukrep ne bi bil potreben, da je bil izrečen brez podlage in da naj nasprotni udeleženec ne bi bil nasilen do predlagateljice (npr. navedbe o tem, da si je nasprotni udeleženec prizadeval, da bi se otroci uspešno šolali in nato delali; da je nasprotni udeleženec postal moteč po poškodbi; o tem, kaj je predlagateljica izpovedovala v kazenskem postopku; o tem, da je zdrava in da se lahko premika brez pripomočkov itd.). Pravno zmotne so pritožbene navedbe, da ni nobenega "utemeljenega razloga", da nasprotni udeleženec ne bi smel pristopiti k predlagateljici: podlaga za to prepoved je pravnomočen sklep sodišča. 9. Prav tako pritožba ne more uspeti s ponavljanjem trditev, da naj bi predlagateljica šla k maši kljub védenju, da bo takrat tam navzoč tudi nasprotni udeleženec in da naj bi torej namerno izzvala srečanje. Pritožba pri tem spregleda in se sploh ne opredeli do ugotovitev sodišča prve stopnje (primerjaj 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je bila predlagateljica tistega dne prepričana, da zaradi močnega dežja nasprotni udeleženec ne bo prišel k maši oziroma na pokopališče, prav tako se pritožba ne opredeli do ugotovitev sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve), kako je bilo z izročanjem pošte in da torej predlagateljica ni šla na pokopališče oziroma k maši zgolj z namenom, da bi mu izročila obvestilo o prispeli pošti. Prav tako se pritožba vsebinsko ne opredeli do ugotovitev sodišča prve stopnje, podkrepljenih tudi s fotografijami, da je po srečanju na A. nasprotni udeleženec sledil predlagateljici na avtobusno postajo, se tam vozil okrog in imel svoje monologe, ji sledil še na avtobus in se za njo pripeljal na postajo v C., potem pa ji sledil še proti Č. (14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Četudi bi bilo srečanje na A. res naključno, pa ni nobenega dvoma, da je nasprotni udeleženec s tem, ko je predlagateljici z A. sledil na avtobusno postajo (in nato še celo na dva avtobusa, saj je morala predlagateljica prestopiti, da je prišla z A. domov), namerno in vedoma kršil izrečeno prepoved.

10. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dokazno oceno izpovedb (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa); dejstvo, da nasprotni udeleženec na sodnih obravnavah navzven izkazuje čustveno prizadetost, medtem ko je predlagateljica izpovedovala umirjeno, ne more omajati dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, temveč le posredno pritrjuje ugotovitvam izpodbijanega sklepa (18. točka obrazložitve), da je nasprotnemu udeležencu zelo težko dopovedati kakšno stvar, da se očitno požvižga na ukrepe sodne oblasti in jih torej zavestno krši. Tako ni dvoma, da je kaznovanje nasprotnega udeleženca na mestu.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je predlagateljica na naroku 30. 6. 2023 izjavila, da denarno kaznovanje niti ni v njenem interesu. ZPND v 5. členu določa, da so organi in organizacije dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve nasilja. Nadalje je v 22.č členu ZPND določeno, da sodišče v sklepu, s katerim izreče ukrep po ZPND, določi tudi denarno kazen za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča. V 23. členu ZPND (ki nosi marginalno rubriko izvršitev izrečenih ukrepov in denarne kazni) je nadalje določeno (vsi poudarki pritožbeno sodišče): "_Če povzročitelj nasilja krši ukrep [...] žrtev o tem obvesti policijo, ki ukrepa v skladu s pristojnostmi [...]. Policija o ugotovljenih kršitvah obvesti sodišče, ki je izreklo ukrep. Denarno kazen, izrečeno v sklepu sodišča, izvrši sodišče, ki jo je izreklo, v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo_". Že z jezikovno razlago citiranih določb je mogoče ugotoviti, da je izvršitev denarne kazni v primeru kršitve izrečenega ukrepa obligatorna, saj zakon jasno določa, da sodišče izvrši denarno kazen takoj, ko prejme obvestilo policije o kršitvah in torej ni potreben poseben predlog ali soglasje predlagatelja/ice za izrek denarne kazni.

12. Denarna kazen se izreče v skladu z določbami zakona, ki ureja izvršbo, o izvršbi glede obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti (22.č člen ZPND), to je po določbah 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju,2 ki v četrtem odstavku med drugim določa: "Če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni [...]." Tudi iz te določbe je razvidno, da je izvršitev denarne kazni obligatorna posledica dejstva, da dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom sodišča. 13. Takšna razlaga je tudi v skladu z namenom zakona, ki zagotavlja varovanje žrtve družinskega nasilja z ukrepi državnih organov (primerjaj 1. in 5. člen ZPND). Tudi sodna praksa potrjuje takšno razlago: "_Po namenski in jezikovni razlagi določb ZPND (in zakonodajalca) sodišče, če ugotovi obstoj zakonskih pogojev, s sklepom izreče ukrep, predviden v določbah istega zakona. V takšnem primeru, kot to izhaja iz dikcije 22.č člena, obstaja tudi podlaga za izrek denarne kazni ter za njeno kasnejšo prisilno izvršitev v okviru postopka po določbah ZPND in v skladu z določbo 226. člena ZIZ, torej za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča, s čimer se poskuša vplivati nanj, da se vzdrži nasilja, ki je prepovedano, in hkrati zaščititi žrtev nasilja, kar je tudi namen zakona. […] Postopek, ki žrtvi nasilja zagotavlja pravno varstvo po določbah ZPND […], je kogentne narave. Na takšen način sta začrtana pomen in vloga sodišča v postopkih, ki se vodijo zaradi različnih oblik nasilja v povezavi z zlorabo moči povzročitelja nasilja nad žrtvijo, kar je družbeno nesprejemljivo, in zaradi česar nastopajo sodišča, ko izvajajo določbe zakona in odločajo z oblastnim aktom, tudi v vlogi varuha ranljivih posameznikov_."3 Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravno nepomembna okoliščina, da naj bi predlagateljica izjavila, da izrek denarne kazni ni v njenem interesu.

14. Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku4 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku5) kršitve, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

15. Ker nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Uradni list RS, št. 3/2007 – UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ. 2 Sklep VSC II Cp 58/2003 z dne 23. 2. 2023. Smiselno enako tudi sklepi VSL I Cp 1003/2022 z dne 15. 6. 2022, IV Cp 1275/2021 z dne 9. 8. 2021 in IV Cp 1428/2021 z dne 15. 9. 2021. 3 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.