Jedro

Za prekršek po čl. 10/I-1 ZJRM je značilno, da je intenziteta nesprejemljivega vedenja v javnosti večja in meri že na takšno ravnanje, ki meji ali celo vključuje kakšno obliko fizičnega nasilja, zaradi česar je prekršek po čl. 10/I-1 ZJRM strožje sankcioniran kot prekršek po čl. 11/I-1 ZJRM. V konkretnem primeru pa takšne intenzitete ni zaznati in ravnanja obdolžencev ni mogoče šteti za vedenje na posebno drzen način, zaradi česar je pravilneje kvalificirati njuno ravnanje kot nespodobno vedenje na javnem kraju. Način vedenja obdolžencev do sprevodnika, ki je opravljal svoje delo, družbeno ni sprejemljiv in predstavlja nespodobno vedenje, saj sta obdolženca pri sprevodniku povzročila vznemirjenje in občutek ogroženosti, prav tako sta z izrečenimi besedami škodovala njegovemu ugledu, kar nedvomno predstavlja nespodobno vedenje na javnem kraju.

Izrek

Ob reševanju pritožbe matere obd. A. V. se izpodbijana sodba o prekršku sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni glede pravne kvalifikacije prekrškov tako, da se dejanje obdolžencev opisano v prvem delu izreka namesto kot prekršek po 1. točki I. odstavka 10. člena pravno označi kot prekršek po 1. točki I. odstavka 11. člena ZJRM, v izreku o sankcijah pa tako, da se za po I. odst. 112. čl. ZP-1 obdolžencema v izrečeno globo všteje čas, ko sta bila pridržana in sicer od 13.04.2006 od 12.45 ure do 16.05 ure, kar šteje za 20 EUR in sta tako dolžna plačati vsak po 397,29 EUR globe.

Sicer se pritožba obdolženčeve matere kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obd. B. Ž. in obd. A. V. spoznalo za odgovorna storitve prekrškov po 1. točki I. odst. 10. čl. in po 2. točki I. odst. 11. čl. ZJRM. Vsakemu od njiju je za vsakega od prekrškov določilo globo v višini 208,65 EUR, nakar je vsakemu od njiju izreklo enotno globo v višini 417,29 EUR, plačila stroškov postopka pa ju je oprostilo.

Proti takšni sodbi o prekršku se je pritožila mati obd. A. V. smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zoper odločitev o sankcijah. V pritožbi je navajala, da je obd. A. V. že od avgusta 2006 v komuni, na zdravljenju odvisnosti. Ker je bil pod vplivom alkohola, drog in tablet, se dogodka z dne 13.04.2006 ne spomni popolnoma, niti izrečenih besed, zaveda pa se, da je storil veliko napak in mu je zaradi tega žal, zaradi česar se je popolnoma prostovoljno odločil za zdravljenje. V centru za zdravljenje odvisnosti je že leto in pol, zato prosi, da mu sodišče globo zmanjša ali odpiše, ker obdolženec želi urediti svoje življenje po najboljših močeh.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljene. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da sta oba obdolženca, torej tudi A. V., bila pridržana s strani policije neposredno po storjenih prekrških in predana v obravnavo Okrajnemu sodišču v Žalcu, ki je oba obdolženca takoj zaslišalo. V svojem zagovoru sta oba obdolženca natančno opisala potek dogodkov, obd. A. V. pa je celo na vprašanje sodnice povedal, da je bil vinjen, vendar ne tako, da se ne bi zavedal, kaj dela. Zato so pritožbene navedbe, da se obdolženec samega dogodka ne spominja popolnoma ter da je bil pod vplivom drog in tablet, neprepričljive, medtem ko je prvostopenjsko sodišče na podlagi zagovora obd. A. V. že samo ugotovilo, da je obd. A. V. sicer bil pod vplivom alkohola, kar pa ni vplivalo na njegovo prištevnost. Dejansko stanje obeh obdolžencema očitanih prekrškov je zato bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Vendar je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe o prekršku po 159. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče sicer ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, pač pa je napačno pravno opredelilo ravnanje obdolžencev v odnosu do sprevodnika, hkrati pa je kršilo materialno pravo glede vprašanja iz 6. točke I. odst. 156. čl. ZP-1, zaradi česar je pritožbeno sodišče moralo izrek sodbe o prekršku sodišča prve stopnje spremeniti v delu pravne kvalifikacije ter v delu, v katerem je sodišče izreklo globo tako, da je spremenilo pravno kvalifikacijo ravnanja v odnosu do sprevodnika iz 1. točke I. odst. 10. čl. v 1. točko I. odst. 11. čl. ZJRM in dodalo del izreka o vštetju pridržanja v izrečeno globo.

Prekršek po 1. točki I. odst. 10. čl. ZJRM stori tisti, ki se na javnem kraju ali na prostoru, kjer vzdržuje red in mir organizacija združenega dela oz. druga organizacija ali državni organ, pretepa ali sodeluje v pretepu ali vede na posebno drzen, surov, nesramen ali žaljiv način. Iz opisa ravnanja obdolžencev v izreku izpodbijane sodbe o prekršku izhaja, da sta obdolženca na vlaku sprevodniku Z. D., ko ju je hotel napotiti z vlaka, da kupita vozovnico, dejala: "pa kaj nas drkaš, saj nas poznaš, itak ti vedno plačamo", ker pa je sprevodnik vztrajal, pa sta mu obdolženca skupaj še z drugimi pričela groziti: "pa kaj boš ti, saj te poznamo, imamo pravico do svobode govora, jebem ti mater, nikamor ne gremo, lahko nas probaš vršt dol z vlaka, marš v pičko materino", zaradi česar je sprevodnik D. o tem obvestil vlakovnega odpravnika, slednji pa je poklical policijo. Takšno ravnanje po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja prekrška po čl. 10/I-1 ZJRM, temveč ustreza pojmu nespodobnega vedenja na javnem kraju, kar je prekršek po čl. 11/I-1 ZJRM. Za prekršek po čl. 10/I-1 ZJRM gre namreč takrat, ko je intenziteta nesprejemljivega vedenja v javnosti večja in meri že na takšno ravnanje, ki meji ali celo vključuje kakšno obliko fizičnega nasilja. Zato je prekršek po čl. 10/I-1 strožje sankcioniran, saj je zanj bila predpisana zaporna kazen do 60 dni, medtem ko je za prekršek po čl. 11/I-1 ZJRM bila zagrožena denarna kazen do 120.000,00 SIT ali zaporna kazen do 30 dni. V opisanem ravnanju obdolžencev pa takšne intenzitete ni zaznati in njunega ravnanja ni mogoče šteti za vedenje na posebno drzen način, zaradi česar je pravilneje kvalificirati njuno ravnanje v odnosu do sprevodnika Z. D. kot nespodobno vedenje na javnem kraju oz. prostoru, kar vlak, ki je namenjen prevozu potnikov in v katerega imajo vsi dostop pod določenimi pogoji, nedvomno je. Prav tako ni nobenega dvoma, da način, na katerega sta se obdolženca vedla do sprevodnika, ki je opravljal svoje delo, družbeno ni sprejemljiv in predstavlja nespodobno vedenje, saj sta s takšnim ravnanjem pri sprevodniku povzročila vznemirjenje in občutek ogroženosti, prav tako sta z izrečenimi besedami škodovala njegovemu ugledu, kar predstavlja nespodobno vedenje na javnem kraju.

Ker je ob upoštevanju I. odst. 223. čl. in II. odst. 17. čl. ZP-1 za prekršek po čl. 10/I-1 ZJRM v času storitve prekrška bila predpisana globa od 40 do 1200 EUR, za prekršek po čl. 11/I-1 ZJRM pa globa do 500,75 EUR (torej od 40 do 500,75 EUR), sprememba pravne kvalifikacije na višino globe, ki je bila obdolžencema določena po čl. 10/I-1 ZJRM nima vpliva. Tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile obd. A. V. sankcije določene in globa izrečena ob primernem upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija manjša ali večja. Kot olajševalno okoliščino je pri obd. V. sodišče prve stopnje upoštevalo njegovo delno priznanje prekrškov, kot obteževalno pa njegovo predkaznovanost, upoštevalo pa je tudi premoženjsko stanje. Ob upoštevanju, da je očitana prekrška storil z naklepom in ob upoštevanju intenzitete njegovega ravnanja v odnosu do policistov, mu je bila s strani izrečena globa, ki je primerna teži storjene kršitve in njegove odgovornosti, primerno upoštevajoč premoženjsko stanje. Tudi (šele) pritožbeno izpostavljeno obžalovanje zaradi storitve očitanih mu prekrškov in dejstvo, da se je prostovoljno odločil za zdravljenje odvisnosti od prepovednih drog, niso takšne okoliščine, ki bi pritožbeno sodišče prepričale v to, da bi bilo potrebno obd. A. V. izrečeno globo zmanjšati.

Pač pa je bilo potrebno izrek o sankcijah spremeniti zaradi že zgoraj omenjene kršitve po 6. točki I. odst. 156. čl. ZP-1, ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe o prekršku. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi na škodo obdolženca kršilo določbe o vštetju pridržanja, ko ni uporabilo določbe I. odst. 112. čl. ZP-1, ki določa, da se čas, ko je bil ko je bil obdolženec pridržan, preden je bila izdana sodba o prekršku, obdolžencu všteje v globo. Pri tem se pridržanje, ki je trajalo 12 ur ali manj všteje v globo v višini 20 eurov, pridržanje, ki je trajalo več kot 12 ur, pa šteje za 40 eurov globe. Kot izhaja iz obdolžilnega predloga predlagatelja sta bila obdolženca pridržana neposredno po storitvi prekrškov tj. 13.04.2006 od 12.45 dalje, iz zapisnika o zaslišanju obdolžencev pa izhaja, da sta bila predana v sodno obravnavanje pri Okrajnem sodišču v Žalcu istega dne ob 16.04 uri (obd. B. Ž.) oz. ob 16.35 uri (obd. A. V.). Ker tega prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi o prekršku ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo o prekršku na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP-1 spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku. Tako bo pri izvrševanju glavne sankcije glede na določbe II. odst. 2. čl. ZP-1 potrebno uporabiti pred 01.01.2007 veljavno določbo I. odst. 112. čl. ZP-1 in upoštevati, da je vsak od obdolžencev dolžan plačati le 397,29 EUR in ne 417,29 EUR globe.

Čeprav se obd. Ž. zoper sodbo o prekršku ni pritožil in je zanj postala pravnomočna, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo o prekršku spremenilo tudi v delu, ki se nanaša na obd. Ž., saj ga k temu zavezuje IX. odst. 163. čl. ZP-1. Ta namreč določa, v primeru, ko višje sodišče pri reševanju pritožbe ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obdolženca, v korist tudi kakšnemu drugemu obdolžencu, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Enake kršitve, kot jih je storilo v razmerju do obd. V., je namreč prvostopenjsko sodišče storilo tudi v razmerju do obd. Ž., kar je narekovalo pritožbenemu sodišču spremembo izpodbijane sodbe o prekršku tudi v njegovo korist. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi VII. odst. 163. čl. in ob upoštevanju IX. odst. 163. čl. ZP-1 izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe o prekršku, pritožbo matere obd. A. V. pa v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo o prekršku sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.