Jedro

Za odločanje o veljavnosti najemne pogodbe je relevantno, ali je najemodajalec imel pravico razpolagati z v najem danim objektom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. št. I Ig ... z dne ..., ostane v celoti v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 138.917,20 SIT in 6.759,70 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi od 16.3.1994 dalje do plačila, v višini, kot je določena za pogodbene zamudne obresti v Sklepu o višini obrestnih mer Gorenjske banke d.d. Kranj, ter sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v višini 14.399,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o izvršbi dne 5.4.1994 dalje do plačila ter še po spremembi tožbe, nazadnje dne 11.11.1994, znesek 398.026,60 SIT in 3.683,60 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zamudnimi obrestmi od 12.11.1994 dalje do plačila, v višini, kot je določena za pogodbene zamudne obresti v Sklepu o višini obrestnih mer Gorenjske banke d.d. Kranj. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške v višini 24.925,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1998 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe." Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da jo je tožeča stranka ob sklepanju pogodbe za najem Doma zavedla, saj se ji je predstavila kot lastnica objekta, kasneje pa se je izkazalo, da je le najemnica. Zaradi nerešenih lastninskih odnosov ni bilo možno opravljati gostinsko turistične ponudbe, zaradi česar tožena stranka ni plačevala najemnine. Planinski dom je bil namreč zaprt do nasilne odstranitve oseb in inventarja toženca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano odločbo, tako da zavrne tožbeni zahtevek, saj obremenitve niso utemeljene in tudi ne realne. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Iz pritožbe smiselno izhaja, da pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka 1. odst. 353. člena ZPP/77), saj meni, da bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju v pritožbi navedenih dejstev prišlo do drugačne rešitve zadeve. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje (na podlagi navedb, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku na prvi stopnji, in v tem postopku izvedenih dokazov). Tožbeni zahtevek se namreč nanaša na plačilo najemnine in stroškov električne energije po podnajemni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 4.12.1992 (A8). Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki dejansko tega dne sklenili podnajemno pogodbo, po kateri je tožeča stranka oddala v podnajem toženi stranki Dom. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki izročila v pogodbi določen objekt v uporabo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je s tem za toženo stranko nastopila pogodbena obveznost plačevati najemnino in druge dogovorjene stroške, med katere spada tudi plačilo električne energije (6. člen), saj je pogodbena določba o tem povsem jasna. Glede na dejstvo, da tožena stranka najemnine in električne energije ni plačevala, je pravilno odločilo, ko je naložilo toženi stranki plačati vtoževani znesek. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni bila lastnik Doma , ni relevantna. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka s pravim lastnikom sklenila najemno pogodbo (A24), na podlagi katere je postala najemnik; s tem pa je pridobila pravico z najetimi prostori razpolagati, torej jih tudi oddati v podnajem (1. odst. 586. člena ZOR). Navedbo, da zaradi nerešenih lastninskih odnosov v najetih prostorih ni bilo mogoče opravljati gostinske dejavnosti, pa je tožena stranka prvič podala šele v pritožbi, pri čemer ni trdila, da je brez svoje krivde ni mogla podati do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Zato pritožbeno sodišče skladno s določbo 1. odst. 496.a členom ZPP/77 le-te (kot nedovoljene pritožbene novote) ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP/77, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP/77).