Jedro

Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v Švici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa, saj ima v pristojni državi prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Prav tako je utemeljeno navedla, da tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Tujca v postopku odstranitve še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju, zaradi česar sodišče meni, da s tem, ko je bilo tožniku v Švici naloženo, da mora zapustiti državo, tega ni mogoče razumeti kot sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je še, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 26. 2. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

3.Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen in sicer 1. 12. 2022 s strani Švicarske konfederacije. Glede na navedeno je pristojnemu organu Švicarske konfederacije v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 26. 2. 2026 prejela odgovor, da Švicarska konfederacija na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

4.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da mora odgovorna država članica pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

6.Tožena stranka pojasnjuje, da to, da je bila tožnikova prošnja v Švici zavrnjena, ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Poleg tega je imel omogočeno pravno varstvo, saj se je na prejeto odločitev pritožil. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 275/2013 z dne 29. 8. 2013 zavzelo stališče, da zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Dejstvo, da je tožnik v Švicarski konfederaciji prejel zavrnilno odločitev, torej v nobenem smislu ne predstavlja ovire za njegovo predajo Švicarski konfederaciji.

7.Tožnik se je v Švicarski konfederaciji nahajal tri leta in nekaj mesecev. V tem času je bil nastanjen v azilnem domu v Zürichu, nato pa je bil premeščen v občinsko stanovanje. Tako v azilnem domu kot v stanovanju je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, prejemal pa je tudi denarno pomoč. Tožnik v postopku ni navajal nobenih težav, kar zadeva njegovo bivanje v Švici v času, ko je imel tam status prosilca, prav tako tudi ni omenil, da bi imel kakršnekoli težave s katero od uradnih oseb, ki so vodile postopke za mednarodno zaščito, niti s policijo ali s komerkoli drugim. Zgolj tožnikov strah pred vrnitvijo ne dokazuje sistemskih pomanjkljivosti v švicarskem sistemu mednarodne zaščite. Švicarska konfederacija ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo ne more in ne sme biti sporna. Tožnik ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Švicarsko konfederacijo.

8.Tožnik v tožbi izpodbija stališče tožene stranke, da za predajo v Švico ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Pristojni organ je dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici in če te nevarnosti ne more izključiti, mora od druge države pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravic ne bo prišlo. V postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, je dokazno breme deljeno. Tožnik je 9. 1. 2026 prejel obvestilo s strani švicarskih migracijskih organov, da mora ozemlje Švice zapustiti do 6. 2. 2026. V kolikor ga ne bo, bo prisilno deportiran v njegovo izvorno državo ali pa mu bo nudena pomoč v primeru prostovoljne vrnitve. Tožnik kot tožbeni razlog navaja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je v postopku navedel, da je izvorno državo zapustil iz političnih razlogov. O teh navedbah ga tožena stranka ni zaslišala in s tem ni mogel razjasniti narave političnega preganjanja, temveč se je razgovor omejil predvsem na vprašanje, zakaj se ne želi vrniti v Švico. V Švici obstaja realna možnost nadaljnje odstranitve tožnika v izvorno državo. Republika Burundi trenutno ni varna država, kamor bi bilo sprejemljivo vrniti tujca brez tveganja kršitve načela nevračanja. Tožnik k tožbi prilaga informacije, ki se nanašajo na prosilce za mednarodno zaščito v Švici iz Burundija. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

9.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v postopek ni predložil niti enega dokazila, ki bi izkazovalo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za mednarodno zaščito v Švicarski konfederaciji. V obravnavanem primeru so materialnopravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema, morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V predmetni zadevi z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Švicarski konfederaciji.

10.Glede tožbenih navedb, da se v upravnem postopku ni razjasnjevalo politično preganjanje tožnika, pa tožena stranka odgovarja, da predmet obravnavanega postopka ni bila vsebinska presoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite oziroma ugotavljanje obstoja političnega preganjanja v izvorni državi tožnika, temveč zgolj ugotovitev odgovorne države članice za obravnavanje njegove prošnje skladno z Dublinsko uredbo. Tožniku je bila v postopku zagotovljena možnost sodelovanja in podaje izjav glede okoliščin, ki so pomembne za odločitev o njegovi predaji Švicarski konfederaciji.

11.Tožena stranka tudi meni, da so neutemeljene tožbene navedbe o domnevni kršitvi načela nevračanja. Švica je podpisnica Ženevske konvencije in Evropske konvencije o človekovih pravicah ter pristopnica k Dublinski uredbi ter spoštuje človekove pravice in mednarodne obveznosti na področju mednarodne zaščite, zato vrnitev v to državo ne more in ne sme biti sporna. Tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti na področju postopkov mednarodne zaščite niti na področju sprejema v Švicarski konfederaciji, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP. Sama okoliščina, da je švicarski migracijski organ izdal odločbo o zapustitvi države, še ne pomeni, da bi bila predaja tožnika Švicarski konfederaciji sama po sebi v nasprotju z načelom nevračanja. Presoja odstranitve tožnika v izvorno državo je v pristojnosti švicarskih organov, ti pa so pri odločanju vezani tako na mednarodne in evropske standarde varstva človekovih pravic kot tudi na načelo nevračanja. Tožeča stranka zgolj pavšalno navaja, da nobena država članica Evropske unije tujcev ne vrača v Republiko Burundi in tega ne podkrepi s statističnimi podatki ali drugimi informacijami. Sklicujoč se na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 275/2013 z dne 29. 8. 2013 in Upravnega sodišča RS I U 137/2024-13 z dne 29. 1. 2024 tožena stranka še dodaja, da ima v pristojni državi članici prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati. Tudi če bi v pristojni državi članici izgubil status prosilca, tujca v postopku odstranitve še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Takšno stališče izhaja iz načela vzajemnega zaupanja med državami članicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

12.Sodišče je v obravnavani zadevi dne 12. 5. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih, zaradi katerih ne želi biti vrnjen v Švico, kot jih je povedal že na zaslišanju v pri toženi stranki. Doslej ni govoril še z nobenim od njegovih rojakov iz Burundija, ki jih je Švicarska konfederacija vrnila v Burundi. V Švico je prišel sam in tam ni bilo nikogar iz Burundija. Če ne bi zapustil Švice, bi ga mogoče deportirali nazaj v Burundi, tam pa je zanj nevarno, ker bi ga lahko ubili.

Tožba ni utemeljena.

Dublinska uredba v prvem odstavku 3. člena določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe pa določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju, vsebinsko enako določilo pa izhaja tudi iz 3. člena EKČP.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavani zadevi ni utemeljene domneve, da bi v Švicarski konfederaciji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Glede tega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge, ki jih je tožena stranka podala v izpodbijanem sklepu in jih v izogib ponavljanju ne bo še enkrat navajalo.

V zvezi s tožbeno navedbo, da če nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ni mogoče izključiti, je treba pridobiti posebno zagotovilo, da do kršitev pravic ne bo prišlo, in da bi morala tožena stranka glede deljenega dokaznega bremena preveriti razloge za izpodbojnost domneve varnosti države, v katero se prosilca vrača ter da slednjega tožena stranka ni upoštevala, sodišče pojasnjuje, da je tovrstna dolžnost tožene stranke v izhodišču začrtana z navedbami prosilca. Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, da naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Kdaj se vzpostavi dolžnost države, da samoiniciativno pridobiva informacije o stanju azilnega sistema, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sklepu I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, kjer je navedlo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanja nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi stranki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja (točka 12 obrazložitve citirane sodbe). S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanje bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema v Švicarski konfederaciji. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo.

1.Tožnik v tožbi predvsem izraža bojazen, da bi v primeru vrnitve v Švico bil deportiran v izvorno državo in je s tem v zvezi k tožbi predložil pismo, naslovljeno na švicarskega zveznega svetnika, kantonalne svetnike ter državnega sekretarja za migracije, v katerem je poziv, naj se ustavijo deportacije petih burundijskih državljanov iz kantona Vaud in enega iz kantona Solothurn. Teh informacij tožnik v upravnem postopku ni predložil. V skladu z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, upoštevajo pa se kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Na glavni obravnavi je pooblaščenka tožnika povedala, da v upravnem postopku teh informacij tožnik ni predložil zato, ker ni imel pravnega zastopnika. Glede na to, da gre za prava neuko stranko, ki na zaslišanju v upravnem postopku ni imela pravnega zastopnika, je sodišče štelo to kot opravičljiv razlog, zaradi katerega se je tožnik šele v tožbi skliceval na te dokaze.

2.Po mnenju sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa utemeljeno navedla, da zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v Švici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa, saj ima v pristojni državi prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Prav tako je utemeljeno navedla, da tudi če se je že začel postopek vrnitve v izvorno državo, se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcem zagotovljeno sodno varstvo za primer, če bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju. Tujca v postopku odstranitve še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju, zaradi česar sodišče meni, da s tem, ko je bilo tožniku v Švici naloženo, da mora zapustiti državo, tega ni mogoče razumeti kot sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Glede primerov burundijskih državljanov, ki so omenjeni v k tožbi priloženemu pismu, pa sodišče meni, da iz pisma niso razvidne podrobne okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera in da iz navedb tega pisma še ni mogoče sklepati, da Švica na splošno vse burundijske državljane vrača v izvorno državo, zato ta dokaz ne more vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke.

3.V zvezi s tistimi tožbenimi navedbami, kjer je navedeno, da Republika Burundi ni varna država in da je tožnik izvorno državo zapustil iz političnih razlogov ter da ga tožena stranka o teh navedbah ni zaslišala in s tem ni mogel razjasniti narave političnega preganjanja, pa sodišče pojasnjuje, da so te tožbene navedbe nerelevantne, saj se v obravnavanem primeru ne presoja utemeljenosti tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, temveč utemeljenost sklepa, s katerim je bila določena kot odgovorna država za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Švicarska konfederacija.

4.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.