Jedro

Količina mamila, zasežena obsojencu ob hišni preiskavi, je bila namenjena nadaljnji prodaji, ta kriminalna količina pa nikakor ne more biti zajeta v že izvršene prodaje v drugi državi, storjene pred zasegom mamila.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil S.L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo dveh let. Pritožbi okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Mariboru ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu z uporabo omilitvenih določil po 2. točki 42. člena in 2. točki 43. člena KZ izreklo kazen osem mesecev zapora, pritožbo zagovornika obtoženca pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po tretjem in šestem odstavku (pravilno točkah) 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. V odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, vrhovni državni tožilec meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Predmet kazenskega postopka je namreč lahko le že izvršeno dejanje, zato morebitna prihodnja prodaja mamila, ki ga je obsojenec hranil z namenom prodaje doma v Sloveniji, ne more biti zajeta v časovno zamejeno nadaljevano kaznivo dejanje, storjeno v tujini. Vštevanje kazni prestane v tujini pa je v skladu s 125. členom KZ določeno za primere, ko domače sodišče izreče kazen za isto kaznivo dejanje. Kot je bilo pojasnjeno, v obravnavani zadevi ne gre za isto kaznivo dejanje, zato tudi ta kršitev kazenskega zakona ni podana.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovornik vztraja pri navedbah v zahtevi.

5. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da je v obravnavani kazenski zadevi sodišče spoznalo obsojenega S.L. za krivega storitve kaznivega dejanja, za katerega je bil že pravnomočno obsojen v Republiki Avstriji s sodbo Deželnega sodišča za kazenske zadeve 12Hv 28/OGW z dne 16.3.2006, po kateri mu je bila prisojena kazen zapora dveh let, ker je v obdobju med 7.11.2005 in 16.1.2006 opravil 12 kurirskih voženj iz Republike Slovenije v Republiko Avstrijo.

6. Ta kršitev ni podana. Kot je razvidno že iz same zahteve za varstvo zakonitosti, predvsem pa iz citirane sodbe avstrijskega deželnega sodišča, je bil obsojenec spoznan za krivega storitve tovrstnega kaznivega dejanja, ki ga je izvajal v času do vključno 16.1.2006, ko je opravil zadnji prevoz mamila iz Slovenije v Avstrijo z namenom prodaje. V obravnavani kazenski zadevi pa je bil spoznan za krivega storitve tovrstnega kaznivega dejanja z drugo izvršitveno obliko – neupravičene hrambe, dejanje pa je bilo storjeno dne 18.1.2006, ko so mu v stanovanjski hiši v S. policisti zasegli skupno 1.234,51 g konoplje, ki jo je hranil za nadaljnjo prodajo. V konkretni kazenski zadevi gre torej za drugo izvršitveno obliko, dejanje je storjeno zunaj časovnega okvira, za katerega je bil obravnavan pred avstrijskim sodiščem, oziroma za novo kriminalno količino, za katero obsojenec pred sodiščem v Avstriji ni bil kaznovan. Dejanje pa je bilo storjeno tudi v drugi državi. Ker se dejanji časovno ne prekrivata, tudi razlogovanje zagovornika v zahtevi, da bi lahko šlo za nadaljevano kaznivo dejanje, ni relevantno. Sodišče je v izpodbijani sodbi, kot je bilo že pojasnjeno, ugotovilo, da je količina mamila, ki je bila zasežena obsojencu ob hišni preiskavi, bila namenjena nadaljnji prodaji, ta kriminalna količina pa nikakor ne more biti zajeta v že izvršene prodaje v drugi državi, storjene pred zasegom mamila.

7. Glede na to, da je obsojenec bil spoznan storitve drugega kaznivega dejanja, sodišče tudi ni kršilo 6. točke 372. člena ZKP, s tem, ko obsojencu v izrečeno kazen ni vštelo dveletne zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo avstrijskega sodišča. 8. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve določb kazenskega zakona, ki jih uveljavlja zagovornik v zahtevi, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določbah člena 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.