Jedro

Glede na določbo prvega odstavka 26. člena ZDen se odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine plača upravičencu. Prvostopni organ je ravnal pravilno, ko je za upravičenca do odškodnine v deležu do 1/2 v izpodbijani odločbi določil B.B., ki mu je bila predmetna nepremičnina tudi podržavljena. Dejstvo, da je bila predmetna nepremičnina z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 21. 1. 1999 v naravi vrnjena njegovim dedičem, kot upravičencem po 11. členu ZDen, glede na ugotovljeno dejansko stanje, na odločitev ne more vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil: da se upravičencema A.A. in B.B. določi odškodnina v višini 22.113,87 DEM, za vsakega od upravičencev do 1/2 navedenega zneska v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d., za zmanjšanje vrednosti podržavljene nepremičnine: del parc. št. 259/1 - vinograd, 5 k.r., v izmeri 1,9818 ha, ob podržavljenju pripisane vl. št. 175, k.o. ... (1. točka izreka); da je zavezanec za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna izročiti obveznice iz 1. točke izreka skrbnici za posebne primere iz 3. točke izreka v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka); da se zahtevek za denacionalizacijo za zmanjšanje vrednosti podržavljenega dela parc. št. 246/1, v izmeri 0,0344 ha, dela parc. št. 257, v izmeri 0,0620 ha, obe k.o. ... ter parc. št. 216, v izmeri 0,0252 ha k.o. ..., zavrne (3. točka izreka); da se za skrbnico za posebne primere za začasno upravljanje z denacionaliziranim premoženjem, ki se vrača upravičencem s to odločbo, postavi C.C. (4. točka izreka); da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so bile predmetne nepremičnine B.B. in A.A. podržavljene z odločbami Mestne zaplembene komisije v Mariboru - desni breg z dne 29. 8. 1945 in 16. 10. 1945 ter Mestne zaplembene komisije Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici z dne 18. 9. 1946 in sklepom Okrajnega sodišča Maribor - okolica z dne 31. 8. 1949. Pri teh nepremičninah sta bila B.B. in A.A. solastnika vsak do 1/2. Nepremičnine so bile podržavljene na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Pravna podlaga za denacionalizacijo je tako izkazana v 20. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Dalje navaja, da je bila A.A. v času podržavljenja državljanka LR Slovenije in jugoslovanska državljanka. Za B.B. je Sektor za upravne notranje zadeve UE Maribor izdal odločbo z dne 7. 8. 2006, s katero je ugotovljeno, da se je po takrat veljavnih predpisih štel za jugoslovanskega državljana. Ugotavlja tudi, da odškodnina za podržavljeno premoženje ni bila določena. Dalje navaja, da so bile upravičencem z delno odločbo upravnega organa z dne 21. 1. 1999 vrnjene med drugimi tudi predmetne parcele. Z delno odločbo z dne 11. 1. 2007 pa je bila upravičencu B.B. določena odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.) ter nadomeščena delna odločba z dne 4. 5. 2004. Zoper to odločbo sta se pritožila pravna naslednika D.D. in E.E., pritožbeni organ pa je njuno pritožbo z drugostopno odločbo z dne 8. 6. 2007 zavrnil. Zoper navedeno odločbo je bil sprožen upravni spor. Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru je s sodbo U 366/2007 z dne 19. 2. 2008 tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo X Ips 166/2008 z dne 10. 11. 2010 zavrnilo tudi revizijo. V nadaljevanju odločbe opisuje potek postopka ter navaja, da je prvostopni organ na podlagi presoje vseh razpoložljivih listinskih dokazov 20. 8. 2009 izdal delno odločbo, s katero je soupravičenki A.A. določil odškodnino v višini 13.285,50 DEM v obliki obveznic SOD d.d. za 1/2 zmanjšanje vrednosti nepremičnin, podržavljenih na delih parc. št. 246/1, 259/1 in 257, vse k.o. ... ter parc. št. 216 k.o. ... Zoper to delno odločbo sta se pravočasno pritožila zavezana stranka SOD d.d. in skrbnica za posebni primer C.C. Pritožbeni organ je z odločbo z dne 15. 1. 2010 pritožbama ugodil, delno odločbo z dne 20. 8. 2009 odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek z napotilom, da mora med ostalim ugotoviti, za katero od predmetnih nepremičnin je bila zahteva po 26. členu ZDen vložena pravočasno, to je pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ugotoviti vrednost teh nepremičnin ob podržavljenju in v času vračanja ter pojasniti način ugotovljene odškodnine za manjvrednost, nato pa o zahtevi ponovno odločiti. Skladno z napotilom drugostopnega organa je prvostopni organ v ponovljenem postopku po vpogledu v listinsko dokumentacijo ugotovil, da je bila zahteva za odškodnino za manjvrednost pravočasno vložena le za parc. št. 259/1 k.o. ..., in sicer z vlogo z dne 21. 8. 1995. Izračun odškodnine iz naslova manjvrednosti nepremičnin oziroma podržavljene parcele št. 259/1 k.o. ..., znaša 22.113,87 DEM, ki ga v nadaljevanju obrazložitve tudi pojasnjuje. Izračun temelji na Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92). Iz poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju denacionalizacijske zadeve z dne 20. 1. 2011 izhaja, da strokovna komisija predlaga, da se upravičencema A.A. in B.B. določi odškodnina v navedenem znesku.

Pritožbeni organ je z odločbo z dne 28. 3. 2012 zavrnil pritožbo tožnika (1. točka izreka), pritožbi C.C. pa delno ugodil tako, da je odpravil 3. točko izreka delne izpodbijane odločbe z dne 11. 3. 2011 in zadevo v tem delu vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek, v ostalem pa pritožbo zavrnil (2. točka izreka). V obrazložitvi v zvezi s pritožbo tožnika ugotavlja, da so bile z delno odločbo UE Maribor z dne 21. 1. 1999, ki je postala pravnomočna 17. 2. 1999, v naravi poleg ostalih vrnjene tudi sporne parcele, in sicer upravičencem po 11. členu ZDen, to je A.A. do 6/8 (njej tudi njen podržavljen del nepremičnin do 1/2), F.F. do 1/8 in G.G. do 1/8. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je bilo premoženje podržavljeno A.A. in B.B., in sicer na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so okupatorske oblasti prisilno odtujile, torej z dnem 6. 2. 1945. Glede na to, da je bilo B.B. premoženje podržavljeno pred njegovo smrtjo (umrl je namreč ...) je upravičenec za 1/2 njemu podržavljenega premoženja on sam, in to do 1/2. Navedeno je ugotovilo in pojasnilo tako glede datuma podržavljenja, kot glede upravičencev A.A. in B.B. Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 166/2008 z dne 10. 11. 2010. Glede na to, da je bilo premoženje podržavljeno A.A. in B.B., vsakemu do 1/2, je prvostopni organ z izpodbijano odločbo pravilno določil upravičenca in deleža za odškodnino za manjvrednost v naravi vrnjenih nepremičnin. Ker so bili v odločbi prve stopnje z dne 21. 1. 1999 torej nepravilno ugotovljeni upravičenci ter deleži vračanja nepremičnin v naravi, organ prve stopnje ni mogel, glede na navedeno sodbo VS RS, z izpodbijano odločbo vračati odškodnine istim upravičencem in v enakih deležih, kot s svojo odločbo z dne 21. 1. 1999, temveč je moral upoštevati ugotovitve in odločitev Vrhovnega sodišča RS. Po navedenem pritožbeni organ zaključuje, da je pritožba tožnika neutemeljena, izpodbijana odločba pa v tem delu pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi navaja, da ni sporna ugotovljena višina manjvrednosti navedenega dela parcele, saj je le-ta izračunana skladno z določbami Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije; niti ni sporno, da se v postopku določi odškodnina po določbi 26. člena ZDen za upravičenko A.A., saj ji je bila predmetna nepremičnina podržavljena in tudi vrnjena v naravi kot solastnici. Po mnenju tožnika pa je vprašljivo, ali je pravilno, da se odškodnina po določbi 26. člena ZDen določi tudi upravičencu in bivšemu lastniku B.B. Iz v postopku prejetih listin je namreč razvidno, da je bil predmetni del podržavljene parc. št. 259/1 k.o. ... vrnjen v naravi z delno odločbo UE Maribor z dne 21. 1. 1999 upravičencem A.A. v deležu do 6/8, F.F. v deležu do 1/8 in B.B. v deležu do 1/8. Iz navedenega izhaja, da del parc. št. 259/1, v izmeri 1,9818 ha, k.o. ... (v ustreznem solastniškem deležu) ni bil vrnjen v naravi B.B., bivšemu solastniku in upravičencu po 9. členu ZDen, kateremu se s sedaj izpodbijano odločbo priznava odškodnina za zmanjšano vrednost te nepremičnine, ampak je bil v postopku vračanja nepremičnin v naravi solastniški del te parcele, ki je bil sicer podržavljen B.B., vrnjen v naravi njegovim pravnim naslednikom, to je ženi A.A. in bratoma F.F. in G.G. kot upravičencem po 11. členu ZDen. Glede na to, da predmetna nepremičnina (v solastniškem deležu) ni bila vrnjena v naravi G.G., tožnik meni, da je vprašljivo, ali je le-ta sedaj upravičen do odškodnine v smislu 26. člena ZDen. Z izpodbijano odločbo je tako nastalo stanje, da se odškodnina za manj vrednost nepremičnine plačuje osebi, ki ji ta ista nepremičnina sploh ni bila vrnjena v naravi. Po izrecni določbi 26. člena ZDen pa odškodnina zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine pripada upravičencu, ki mu je bila nepremičnina vrnjena v naravi. Tako meni, da sedaj v postopku določitve odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin tožnik ne more nositi posledic zaradi tega, ker je upravni organ prve stopnje v postopku vračanja podržavljenega premoženja v naravi nepravilno določil upravičence. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbi ugodi in v izpodbijanem delu odpravi delno odločbo z dne 11. 3. 2011 ter zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, podrejeno pa da o zadevi samo odloči v smislu podanih tožbenih navedb.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom H.H. v odgovoru na tožbo navaja, da stališče tožnika, da naj bi nosil posledice zaradi tega, ker je prvostopni organ v postopku vračanja podržavljenega premoženja v naravi nepravilno določil upravičence, ne drži. Tudi v primeru, če bi prvostopni upravni organ v postopku vračanja nepremičnin kot upravičenca določil B.B. do 1/2 vrnjenih nepremičnin, bi ob upoštevanju dejstva, da je B.B. umrl leta 1945, te nepremičnine podedovali njegova žena A.A. do 1/2 ter brata F.F. in G.G. vsak do 1/8 glede na celoto. Prav tako bi odškodnino za zmanjšano vrednost vrnjenega premoženja podedovali po B.B. njegovi zgoraj navedeni dediči. Tožnik bi torej v vsakem primeru bil dolžan plačati odškodnino za zmanjšano vrednost vrnjene nepremičnine. Zato tožnik ne nosi nobenih posledic samo zaradi dejstva, ker je prvostopni upravni organ pri vračanju nepremičnin upošteval kot upravičence dediče B.B., pri določitvi odškodnine za zmanjšano vrednost vrnjenega premoženja pa B.B. Odškodnina za zmanjšano vrednost nepremičnine, kot kaže že sam naziv, je vezana na nepremičnino, katere vrednost je ob vračanju zmanjšana. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ pravilno kot upravičenca za odškodnino po 26. členu ZDen zaradi zmanjšanja vrednosti podržavljene nepremičnine, del parc. št. 259/1 k.o. ..., v izmeri 1,9818 ha – vinograd 5 k.r., določil B.B. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bila predmetna nepremičnina med drugimi vrnjena v last in posest A.A. do 6/8, F.F. do 1/8 in G.G. do 1/8 z delno denacionalizacijsko odločbo Upravne enote Maribor št. 321-206/93-1100/10-BP z dne 21. 1. 1999, ki je postala pravnomočna 17. 2. 1999. Podržavljene pa so bile nepremičnine (tudi predmetna) na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45, v nadaljevanju Odlok AVNOJ-a) B.B. in A.A., vsakemu do 1/2. Vrhovno sodišče RS je v sodbi X Ips 166/2008 z dne 10. 11. 2010 potrdilo stališče Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, ki ga je to zavzelo v sodbi U 366/2007 z dne 19. 2. 2008, s katero je zavrnilo tožbo zoper delno denacionalizacijsko odločbo z dne 11. 1. 2007, s katero je upravni organ odločil, da se upravičencu B.B. določi odškodnina v obliki obveznic SOD d.d. za v izreku navedene podržavljene nepremičnine, in sicer da je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS v primeru, da gre za podržavljenje na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a (kot je to bilo tudi v obravnavani zadevi), do prehoda premoženja v državno last prišlo že po samem Odloku AVNOJ-a (ex lege), ki je bil v Uradnem listu DFJ objavljen 6. 2. 1945. Takrat pa je bil prejšnji lastnik premoženja B.B. še živ, umrl je namreč ...

Po določbi prvega odstavka 26. člena ZDen se upravičencu nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju.

Ni sporno, da se je vrednost predmetne nepremičnine (dela parc. št. 259/1 k.o. ..., v izmeri 1,9818 ha – vinograd 5 k.r.) po podržavljenju bistveno zmanjšala. Prav tako ni sporna višina odškodnine, niti ni sporna določitev odškodnine upravičenki A.A. Glede na citirano določbo prvega odstavka 26. člena ZDen se torej odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine plača upravičencu. Ob upoštevanju gornjega stališča Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 166/2008 z dne 10. 11. 2010 je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno, ko je za upravičenca do odškodnine v deležu do 1/2 v izpodbijani odločbi določil B.B., ki mu je bila predmetna nepremičnina tudi podržavljena. Sodišče sodi, da dejstvo, da je bila predmetna nepremičnina z delno denacionalizacijsko odločbo z dne 21. 1. 1999 v naravi vrnjena njegovim dedičem, kot upravičencem po 11. členu ZDen, glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob upoštevanju gornjega stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 166/2008, na odločitev ne more vplivati.

Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je le-ta pravilna in zakonita.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, da sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.