Jedro

Ocena tožene stranke, ki ne temelji na aktualnih podatkih o stanju v izvorni državi, ne more pomeniti takšne ocene objektivnega stanja v izvorni državi, ki bi zajela vse za odločitev v tem primeru pomembne okoliščine in možne posledice za tožečo stranko v primeru vrnitve v matično državo. Odločba se v tem delu zato ne more preizkusiti, zaključek, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, pa je preuranjen.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke z dne 10. 7. 2003 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne po pravnomočno končanem postopku. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji z dne 4. 4. 2003 navedel, da je matično državo zapustil zaradi političnih razlogov, ker so ga makedonske oblasti začele preganjati kot bivšega pripadnika OVK v vojni leta 2001 in mu groziti ter ga večkrat zasliševale pa tudi preteple, nazadnje 20. 1. 2003. Po tem dogodku se je tožnik začel skrivati po vaseh v bližini A. Poleg tega pa v Makedoniji deluje paravojaška organizacija ANA, ki zbira bivše pripadnike OVK. Ker so se razmere začele zaostrovati, je tožnik zapustil matično državo. Tožnik je na ustnem zaslišanju 11. 6. 2003 v prisotnosti svoje pravne zastopnice dodatno navedel, da je po narodnosti Albanec, po veroizpovedi Musliman, doma približno 9 km iz A v vasi B s pretežno albanskim prebivalstvom, kjer je živel pa je skupaj z ženo in dvema otrokoma. Pred vojno je bil član Demokratične stranke za prosperiteto (PDP) in njen podpredsednik v domači vasi, zaposlen pa je bil v livarni. Matično državo je zapustil 18. 3. 2003. Bil je član osvobodilne narodne vojske (ONA), enota, v kateri se je boril, pa se je imenovala rezervna enota. Tožnik je nosil orožje in ime uniformo, boril pa se je v okolici C in nekaj časa tudi v D. Tožnikova enota je pobirala in pokopavala ubite vojake, po končani vojni v Makedoniji pa je bil sprejet Zakon o amnestiji in takrat je bila ustanovljena tudi skupina ANA (albanska nacionalna armada), ki vabi nekdanje pripadnike enot ONA. Tudi tožnika so obiskali na domu z namenom, da se priključi skupini ANA. S seboj so imeli že tudi uniformo in dali tožniku dva dni časa, da se javi v vodstvu skupine oziroma štabu. Isto so zahtevali od tožnikovega prijatelja in ker se jim ni priključil, so ga ubili. Zahtevali so, da se morajo vsi pripadniki nekdanje ONA pridružiti skupini ANA, in ker se jim tožnik ni želel pridružiti, je pobegnil iz države. Tožnik je z Zakonom o amnestiji, ki je bil sprejet 8. 3. 2002, seznanjen, vendar meni, da se zakon ne izvaja, saj naj bi se po sprejemu zakona stvari uredile, vendar pa je tožnika ves čas nadlegovala policija in ga večkrat privedla na policijsko postajo, kjer so ga zasliševali in tožnik je bil vedno tarča, karkoli se je v domači vasi zgodilo, zaradi svoje nekdanje pripadnosti enotam ONA. Najhuje je bilo v januarju 2003, ko je bil več dni brez hrane in vode zaprt v kleti policijske postaje v A, v prostoru, kjer mu je voda segala do gležnjev in je moral v njej ves čas stati. Med nekdanjimi pripadniki enot ONA v domači vasi so bili poleg tožnika še trije vaščani, vendar so vsi trije že pobegnili iz vasi, zato je bil tožnik edina tarča policije. V postopku je tožena stranka preko svetovnega spleta pridobila poročila različnih vladnih in nevladnih organizacij ter medijskih hiš, in sicer: članek A Guide to Special Operations of Former Yugoslavian States z dne 14. 6. 2001, spletni članek www. janes.com z dne 24. 8. 2001, članka iz časnika Dnevnik z dne 25. 5. 2001 in 15. 8. 2001, članek Reality Macedonia z dne 15. 8. 2001, poročila BBC News z dne 16. 11. 2001, 5. 12. 2001, 12. 5. 2002, Poročilo US Department of State z dne 4. 3. 2002, Poročilo Organizacije za zaščito človekovih pravic v svetu z dne 22. 8. 2001, Poročilo UNHCR o razmerah na področju človekovih pravic v bivši jugoslovanski Republiki Makedoniji iz januarja 2002, Poročilo skupne misije Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice (IHF) in Helsinškega komiteja za človekove pravice Republike Makedonije (MHC) z dne 27. in 28. 5. 2002 ter spletni članek Radio svobodna Evropa z dne 8. 3. 2002. Na podlagi navedenih virov tožena stranka ugotavlja, da so bile po podpisu Ohridskega mirovnega sporazuma dne 13. 8. 2001 razmere v Makedonije še negotove, posamezni pripadniki organizacije ONA in drugi albanski skrajneži pa so samoiniciativno ali v okviru novo nastale teroristične organizacije ANA nadaljevali z izvajanjem ugrabitev civilnega prebivalstva, z ubijanjem pripadnikov makedonskih varnostnih sil ter z drugimi terorističnimi dejanji, makedonske varnostne sile pa so v boju proti tem dejanjem ter pri odkrivanju storilcev včasih grobo kršile človekove pravice, kar se je včasih končalo tudi s smrtnih izidom. Tožena stranka zaključuje, da tožnik, ki je Republiko Makedonijo zapustil marca 2003, hkrati pa so njegova žena in dva otroka odšli v drug kraj znotraj Makedonije, v primeru vrnitve v matično državo ne bi bil preganjan, saj so razmere v tej državi spremenile in se po 26. 9. 2002 spoštuje mirovni sporazum. Tožnik, ki svojo prošnjo utemeljuje s strahom pred preganjanjem s strani pripadnikov skupine ANA, ki bi ga ubili, če bi se vrnil v Makedonijo, po mnenju tožene stranke utemeljuje svojo prošnjo z razlogi, ki niso prepričljivi. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ni prepričljivo predstavil razlogov, s katerimi bi verodostojno utemeljil svojo prošnjo, kaj je doživljal v vojni v Makedoniji, kako je bil preganjan oziroma ogrožen od pripadnikov ANA, ter iz katerih razlogov, v kakšnih okoliščinah ter na kakšen način je zapustil državo, ker je na ta vprašanja odgovarjal s splošnimi navedbami. Tožena stranka navaja, da prosilec, ki je bil v svoji državi resnično preganjan ali ga je bilo strah, da obstaja realna nevarnost, da bo ogrožen, predstavi dejstva, okoliščine ter razloge, ki so podlaga za njegov strah, smiselno in tudi povezano, med tem ko tožnik po mnenju tožene stranke v mesecu marcu 2003 ni odšel zaradi preganjanja, ker bivši borci ONA, ki so do 26. 9. 2002 prostovoljno predali orožje enotam NATA in so od takrat dalje spoštovali mirovni sporazum, s strani makedonskih oblasti niso bili preganjani, niti niso bili preganjani tisti bivši pripadniki ONA, ki so se zatekli na Kosovo in svojo vrnitev pogojevali s sprejemom Zakona o amnestiji. Ta je bil sprejet že 8. 3. 2002 in se v celoti izvaja, kot izhaja iz vseh poročil. Bivši pripadniki ONA so se že 17. 3. 2002 zbrali v E na območju K na prireditvi, kjer so počastili padle borce in prvo obletnico začetka spopadov na tem območju, ne da bi jih pri tem kdorkoli oviral. Dalje tožena stranka v obrazložitvi navaja, da je tožnik ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo marca 2003, iz odločbe Sodnika za prekrške F z dne 25. 3. 2003 pa izhaja, da je v Republiko Slovenijo vstopil dne 24. 3. 2003 in bil iz tega razloga kaznovan z denarno kaznijo, izrečen pa mu je bil tudi varnostni ukrep odstranitve tujca iz države za čas 6 mesecev, za azil pa je zaprosil dne 4. 4. 2003, torej v času, ko je v Centru za tujce čakal na odstranitev iz države. Tožena stranka zaključuje, da bi v primeru, če bi tožnik iz Republike Makedonije prišel zaradi preganjanja iz razlogov, ki jih določa Ženevska konvencija, bi za azil zaprosil takoj, ko bi bilo to mogoče, in zaključuje, da tožnik v primeru vrnitve v matično državo ne bo preganjan, niti kakorkoli drugače ogrožen. Nadalje v obrazložitvi še navaja, da bi prošnjo za azil lahko zavrnila kot neutemeljeno zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka po 36. členu ZAzil, ker je tožnik za azil zaprosil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. V obrazložitvi še navaja, da je po tem, ko je pristojni organ že izdal zavrnilno odločbo, tožnik odstopil od vloge za azil in navedel, da ne potrebuje prevoda, ker mu zadošča le v slovenskem jeziku. Tožena stranka zaključuje, da je tožnikova vloga neutemeljena, ker meni, da tožnik v matični državi ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja. Zato ne izpolnjuje pogojev po 2. odstavku 1. člena ZAzil niti ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ki so določeni v 3. odstavku 1. člena ZAzil, ker niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v matično državo.

Tožnik zoper navedeno odločbo tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu. Meni, da je izpodbijana odločba nepravilna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, in sicer ZAzil ter mednarodnih dogovorov in mednarodnega prava. V tožbi navaja, da je matično državo zapustil iz razlogov osebne varnosti z namenom, da bi v drugi varni državi zaprosil za status begunca. Meni, da so pristojni organi pri odločanju o priznanju zaščite tožniku bistveno kršili določbe upravnega postopka, ki jih določa ZAzil in tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (dalje: ZUP), ki se uporablja subsidiarno, saj mora po 4. odstavku 24. člena ZAzil pristojni organ odločanja ugotoviti resnično stanje stvari ter po uradni dolžnosti ugotoviti, preveriti in upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter pridobiti vse razpoložljive dokaze, ki utegnejo biti pomembni za pravilno in zakonito odločbo, prosilcem za azil pa omogočiti, da v skladu s 6. odstavkom 24. člena ZAzil čim lažje zavarujejo in uveljavijo vse pravice, ki jim po zakonu gredo. Po 1. odstavku 33. člena ZAzil mora pristojni organ po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen priskrbeti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, če je to potrebno pa opraviti dodatna zaslišanja prosilca za azil, preveriti predložene dokaze in obrazložitve, ter pridobiti, če je to mogoče tudi dokaze, ki jih prosilec ni predlagal. Tožnik meni, da je povsem irelevantna navedba tožene stranke, da bi lahko prošnjo zavrnila zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka, saj bi v primeru, če bi obstajali razlogi za tako odločitev, tožena stranka to lahko sprejela, zato ni jasno, zakaj se ta možnost v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh navaja. V tožbi dalje še navaja, da je tožeča stranka svojo prošnjo za priznanje azila utemeljila s konkretnimi navedbami, zato ne drži navedba tožene stranke, da je tožnik podajal le splošne navedbe, saj je tožnik podal konkretne podatke o tem, da so njegovega prijatelja, ki se omenjeni skupini ni hotel pridružiti, ubili pripadniki odpadniške frakcije nekdanje ONA, in sicer ekstremistična skupina ANA, ki nasprotuje Ohridskemu mirovnemu sporazumu. Tožnik je na zaslišanju podal dovolj določne navedbe o nadlegovanjih in mučenju s strani makedonske policije ter poleg tega navedel, da bi se v primeru vrnitve v matično državo skrajna skupina ANA zagotovo maščevala za to, ker se jim kot nekdanji pripadnik ONA ni hotel pridružiti. Tožena stranka pa se v svoji odločbi ni opredelila do tožnikovih navedb, da je bila novica o umoru njegovega prijatelja, bivšega pripadnika ONA, ki je zavrnil sodelovanje v ANA, objavljena v makedonskih medijih, pri čemer so ti navedli tudi razlog za umor. Navedena informacija bi po tožnikovem mnenju bistveno vplivala na presojo verodostojnosti njegovih navedb in potrdila, česa ga je strah v primeru vrnitve v matično državo. Ta strah pa je ob upoštevanju njegovih navedb ter objektivnega položaja v državi in konkretnih dogodkov, ki jih je tožnik na zaslišanju navedel, brez dvoma utemeljen. Zgolj pavšalne navedbe tožene stranke o splošnih razmerah v Makedoniji ne morejo pomeniti realne ocene stanja ter možnih posledic za tožečo stranko v primeru vrnitve. Razmere, ki kažejo, da je bivše pripadnike ONA zajela amnestija, ne ustrezajo popolnoma položaju v katerem bi se znašel tožnik v primeru vrnitve v matično državo, saj bi morala tožena stranka preveriti poleg preganjanja s strani makedonskih varnostnih sil tudi preganjanje s strani teroristične skupine ANA, zoper katero tožnika makedonske varnostne sile ne morejo oziroma nočejo zaščititi. V tožnikovem primeru je navajanje zgolj položaja in razmer nekdanjih pripadnikov ONA v Makedoniji neustrezno, ker ne zajame kompleksnosti položaja, v katerem bi se znašel tožnik v primeru vrnitve. Okoliščina, da je od prijetja tožnika, do vložitve njegove prošnje za azil minilo le 10 dni, pri čemer je bil nastanjen v Centru za tujce, pomeni le, da je toliko časa tožnik potreboval za seznanitev z možnostjo vložitve prošnje za azil, saj je bil prava neuka stranka, ki je za azil zaprosil takoj, ko je bilo zanj to mogoče, oziroma ko je bil seznanjen s to možnostjo. V tožbi dalje navaja, da iz navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik od svoje vloge odstopil, ko je navedel, da ne potrebuje prevoda, saj mu zadošča le izvod v slovenskem jeziku, ni jasno, kaj tožeča stranka pojmuje kot odstop, oziroma kaj smatra za odpoved pravici do prevoda odločbe. Vprašanje je tudi, ali je pri omenjenem razgovoru tožeče stranke bil prisoten tudi tolmač, saj tožeča stranka v primeru, če tolmača ni bilo, ni mogla popolnoma razumeti razgovora in vseh morebitnih posledic njenih izjav, pri čemer je vprašanje tudi, če ga je razumela tožena stranka. Dalje v tožbi opozarja, da bi morala tožena stranka preveriti tako pri tožniku, kot tudi pri razpoložljivih virih, kaj se je dogajalo s tistimi, ki jih je ANA hotela vpoklicati in se njenim pozivom niso odzvali, še posebej pa navedbe o umoru bivšega pripadnika ONA, ki ga je tudi tožeča stranka navedla na zaslišanju je bil ubit, ker je zavrnil sodelovanje z ANA in se ji ni hotel priključiti. Meni, da bi moral biti tožnik deležen posebno skrbne obravnave, saj spada v posebno skupino travmatiziranih oseb, zaradi trupel, ki jih je moral premikati in pokopavati, ko je služil v ONA. Na podlagi mednarodnih humanitarnih standardov in pravil je treba za posebne skupine travmatiziranih oseb še posebej skrbno proučiti vse razloge za priznanje azila. Vrnitev tožnika v matično državo ni varna, saj objektivne okoliščine niso takšne, da bi se mogel vrniti brez škode za svojo psihično in fizično integriteto. Pri presoji o obstoju prvega elementa mora organ odločanja upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze ter narediti zanesljivo navedbo teh navedb (subjektivni element), v presojo o obstoju drugega elementa pa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti (objektivni element). Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni, da lahko pristojni organ naredi zanesljivo presojo o obstoju teh elementov, je v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Vrnitev tožnika bi glede na pojasnjeno pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja, ki je absolutna pravica in je države ne morejo omejiti, varovana pa je tako z Ustavo Republike Slovenije, kot Zakonom o tujcih, Ženevsko konvencijo, mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah, Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vse navedene konvencije pa je ratificirala Republika Slovenija in se skladno z 8. členom Ustave uporabljajo v notranjem pravu neposredno. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba o zavrnitvi tožnikove prošnje za azil, izdane na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 66/00-odl.US, 113/00-odl.US,124/00 in 67/01) po izvedenem upravnem postopku v katerem je bil tožnik zaslišan, tožena stranka pa si je pridobila številne informacije o razmerah v tožnikovi izvorni državi Makedoniji (Poročilo UNHCR o razmerah na področju človekovih pravic v bivši jugoslovanski Republiki Makedoniji iz januarja 2002, Poročilo skupne misije Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice (IHF) in Helsinškega komiteja za človekove pravice Republike Makedonije (MHC) z dne 27. in 28. 5. 2002, Poročilo US Department of State z dne 4. 3. 2002, Poročilo Organizacije za zaščito človekovih pravic v svetu z dne 22. 8. 2001 ter spletna članka A Guide to Special Operations of Former Yugoslavian States z dne 14. 6. 2001 in www. janes.com z dne 24. 8. 2001, članke iz časnika Dnevnik z dne 25. 5. 2001 in 15. 8. 2001 in članek Reality Macedonia z dne 15. 8. 2001, poročila BBC News z dne 16. 11. 2001, 5. 12. 2001 in spletni članek Radia svobodna Evropa z dne 8. 3. 2002), na podlagi katerih je zaključila, da tožnik v matični državi ni bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja in tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil niti pogojev po 3. odstavku 1. člena ZAzil za priznanje azila iz humanitarnih razlogov.

Po mnenju sodišča so navedeni viri, ki jih je upoštevala tožena stranka, sicer verodostojni viri informacij za oceno stanja v izvorni državi, vendar le za preteklo obdobje, ki je časovno odmaknjeno, zato niso aktualni. Podatki v navedenih virih se namreč nanašajo na časovno obdobje najpozneje do 28. 5. 2002 (Poročilo skupne misije ekip Mednarodne helsinške federacije za človekove pravice in Helsinškega komiteja za človekove pravice Republike Makedonije z dne 27. in 28. 5. 2002). V konkretnem primeru zato ocena tožene stranke, ki ne temelji na aktualnih podatkih o stanju v izvorni državi, ne more pomeniti takšne ocene objektivnega stanja v izvorni državi, ki bi zajela vse za odločitev v tem primeru pomembne okoliščine in možne posledice za tožečo stranko v primeru vrnitve v matično državo. Odločba tožene stranke se v tem delu zato ne more preizkusiti, njen zaključek, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, pa je preuranjen.

Tožena stranka mora to pomanjkljivost v ponovnem postopku odpraviti, poleg tega pa navesti razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo njeno odločitev. Na podlagi 1. odstavka 33. člena ZAzil mora tožena stranka namreč po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari, vendar je le-to po presoji sodišča v konkretnem primeru bilo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, tožena stranka pa ni ocenila vseh pravno relevantnih objektivnih in subjektivnih okoliščin v zvezi z razlogi tožnika za priznanje azila na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil, ker ni preverila tožnikovih izjav, da bi bila njegova varnost in fizična integriteta v primeru vrnitve v matično državo Makedonijo realno ogroženi s strani pripadnikov teroristične organizacije ANA, v povezavi z aktualnimi poročili navedenih mednarodnih organizacij.

Glede na navedeno je zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila, ki so določeni v 2. odstavku 1. člena ZAzil preuranjen, ker tožena stranka ni ugotovila vseh pravno relevantnih dejstev, ki so pomembna za odločitev, dejansko stanje pa je tako v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ne da bi se spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov, saj na odločitev ne morejo vplivati.

K točki 2: Sodišče je, potem ko je ugotovilo, da so v tem postopku nastali zgolj stroški plačila upravnih taks, tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka ugodilo le v tem delu in ga na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 in nadaljnji) oprostilo plačila sodnih taks, ker okoliščine primera kažejo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik.