Jedro

V primerih, ko se nagrada odvetnika določi glede na vrednost spornega predmeta, se za odvetnika, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, namesto nagrade po 12. členu ZOdvT določi nagrada po 36. členu ZOdvT. Takšnemu odvetniku se nato nagrada v vsakem primeru izplača iz državnega proračuna - ne glede na to ali jo je pri tem nakazala nasprotna stranka, ki v sporu ni uspela. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov zastopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani odvetniku, postavljenemu v okviru brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 5. točka izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se stroški zvišajo od zneska 174,00 EUR na znesek 226,20 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 12,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi sodbe na podlagi pripoznave odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2011 nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 18. 5. 2011, ampak še traja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 19. 5. 2011 dalje, do ponovne reintegracije pa tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, v 15 dneh pod izvršbo (3. točka izreka) ter da je dolžna tožniku obračunati vse plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot bi jih prejemal, v kolikor bi bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu NK delavca – čuvaja, odvesti vse dajatve in prispevke, neto zneske pa izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške tega postopka v znesku 174,00 EUR na račun DSS v Ljubljani v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje, pod izvršbo (5. točka izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka (5.točka izreka) se pritožuje tožnik iz razloga zmotne ali vsaj nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da drugostopno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške tožnika v znesku 328,20 EUR ter stroške pritožbenega postopka, podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov napačno uporabilo določbo 36. člena ZOdvT, ki določa nagrade glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna, namesto, da bi uporabilo tabelo iz 12. člena ZOdvT, ki dejansko določa nagrade glede na vrednost predmeta, ki pri vrednosti 4.556,00 EUR pri količniku 1,0 znaša 195,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom ni naloženo plačilo nagrade iz proračuna, tožena stranka ni RS, da bi sredstva izplačala iz proračuna in se določba 36. člena ZOdvT ne nanaša na odmero stroškov, ki jih sodišče prizna za potrebe zastopanja v pravdnem postopku strankam. Po 36. členu ZOdvT se določajo nagrade le v postopkih, v katerih se odloča o pravici do nagrade in do povrnitve izdatkov, ki se naložijo v breme proračuna. Brezplačna pravna pomoč je pravica upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov postopka. Način obračuna dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca upravičenca, ki so nastali v sodnem postopku in jih je dolžna povrniti nasprotna stranka, ni odvisen od dejstva, ali je upravičenec podal predlog za BPP in ali je bila ta upravičencu tudi odobrena in v kolikšnem obsegu mu je bila odobrena. Odobritev BPP upravičencu je odvisna izključno od njegovih premoženjskih razmer in z njim povezanih oseb in ugotovljeno slabo premoženjsko stanje upravičenca ne more iti v korist nasprotni stranki. V primeru, da nasprotni stranki ni odobrena BPP in ga v pravdni zadevi zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik, bi stroški za nagrade pooblaščencu, ki bi jih sodišče priznavalo po 12. členu ZOdvT nasprotni stranki za enak obseg opravljenega dela lahko znatno presegali stroške, ki bi jih upravičencu priznalo upoštevaje 36. člen ZOdvT. Naslovno sodišče do sedaj tožniku ni krilo še nikakršnih stroškov pooblaščenca, ki tožnika še vedno zastopa v okviru brezplačne pravne pomoči, niti ti niso bili plačani iz državnega proračuna na kaki drugi podlagi. Razlogi sodbe so protispisni in obremenjeni z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja. V primeru, da bi bilo iz naslova brezplačne pravne pomoči za stroške zastopanja dejansko že karkoli izplačano, bi ob pravilni uporabi materialnega prava, sodišče moralo ugotoviti, da so priznani stroški postopka terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki. Terjatev pa na podlagi zakona le preide in to samo do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških. V vsakem primeru pa mora sodišče prisoditi stroške v korist upravičenca in ne kot je zmotno presodilo sodišče v korist RS tako, da se izplača na račun sodišča. V skladu s 154.členom ZPP stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. RS oziroma sodišče v predmetni zadevi nimata položaja stranke. Šele s prehodom terjatve na RS vstopi RS v razmerju do nasprotne stranke v položaj upravičenca kot upnika, pri čemer se odločba o stroških šteje za izvršilni naslov, na podlagi katerega RS uveljavlja svojo terjatev, a le do višine do katere je na podlagi zakona prešla nanj. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče tožniku moralo naložiti v korist tožnika plačilo stroškov po tarifi 3100 v zvezi z 12. členom ZOdvT v višini 195,00 EUR x 1,3 = 253,50 EUR ter po stroškovniku priglašenih 20 % materialnih stroškov po 6002 točki tarife, upoštevaje omejitev na 20,00 EUR, skupaj 273,50 EUR ter na ta znesek priznati DDV v višini 54,70 EUR, skupaj 328,20 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Izrek o stroških , ki je vsebovan v sodbi, se sme v skladu s 1. odstavkom 166.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. V predmetni zadevi je tožnik izpodbijal le odločitev o stroških postopka, zato je pri presoji utemeljenosti pritožbe pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitve določb ZPP o odmeri stroškov v nobenem primeru ne predstavljajo bistvene kršitve določb postopka, ampak gre lahko le za zmotno uporabo materialnega prava. V konkretnem primeru je ta pritožbeni razlog delno utemeljen.

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave tožbenemu zahtevku ugodilo. Toženi stranki je naložilo, da za tožnika povrne stroške postopka v znesku 174,00 EUR na račun sodišča. Svojo odločitev je oprlo na določbo 154. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je postopanje sodišča prve stopnje nepravilno, ker je odmerilo nagrado pooblaščenca na podlagi 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji). Določba citiranega člena je povsem jasna in ne omogoča tolmačenja, kakršnega predlaga tožnik. V skladu s citirano določbo se v primerih, ko so nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, pri čemer vrednost predmeta presega znesek 3.000,00 EUR, kot gre tudi v tej zadevi, namesto nagrad po 12. členu ZOdvT določijo nagrade po tabeli 36. člena ZOdvT. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZOdvT se odvetniku postavljenemu po uradni dolžnosti in odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada v vsakem primeru izplača iz državnega proračuna, ne glede na to ali jo je pri tem nakazala nasprotna stranka, ki v sporu ni uspela. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov zastopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani pooblaščencu, postavljenemu v okviru brezplačne pravne pomoči. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da znaša nagrada za postopek pri vrednosti predmeta do 5.000,00 EUR 188,50 EUR in ne 145,00 EUR. Ob upoštevanju 20 % DDV je tako tožnik upravičen do nagrade v višini 226,20 EUR. Pritožbeno sodišče je zato stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek zoper stroškovno odločitev, ki znaša 50,00 EUR (tar. št. 3220), 10,00 EUR po tar. št. 6002 ter 20 % DDV, kar znese 72,00 EUR. Tožnik je s pritožbo uspel v 16 %, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške v višini 12,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.