Jedro

Pritožnica ne zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odredbo vsebinsko odločeno o njeni materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč poslabšanje svojega položaja utemeljuje le z očitkom, da je sodnica zaradi izdane odredbe nadaljevala s postopanjem zoper njo kot obdolženo v kazenski zadevi, čeprav je predložila zdravniško dokumentacijo o bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo kršitev njene pravice do poštenega postopka in do zdravja. Pritožnica se torej sklicuje le na posredni vpliv, ki ga ima sporna odredba na njen dejanski položaj v drugem postopku, in ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da ima odredba predsednika sodišča za naslovnico sodnico (kateri je naložena dolžnost poročanja) in ne tožnice. Z izpodbijano odredbo torej ni šlo za odločanje o tožničinem (javno)pravnem položaju, saj je bil njen namen izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje.

Učinkovito sodno varstvo tožničinega pravnega položaja kot obdolžene v kazenski zadevi je zagotovljeno v samem kazenskem postopku, zato ne more doseči vsebinskega odločanja v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ne glede na to, da v kazenskem postopku sodno varstvo zoper odredbo predsednika sodišča ni predvideno. Za presojo učinkovitosti drugega sodnega varstva se ne zahteva, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadošča, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva uveljavlja kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predsednik Okrajnega sodišča v ... je na podlagi 60. in 61. člena ter ob smiselni uporabi 13.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) z odredbo Su 280/2020 z dne 18. 3. 2021 odredil, da se zadeva III K 6439/2017 zaradi vrste, narave in pomena obravnava prednostno in zakoniti sodnici naložil, da mu vsakega 1. v mesecu poroča o stanju zadeve. V obrazložitvi je kot razlog za izdajo odredbe navedel, da kazenski zadevi preti zastaranje.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo tožničino tožbo zoper navedeno odredbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

3. Obrazložilo je, da z odredbo ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, temveč je bil njen namen izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje, s čimer se zagotavlja učinkovito in redno izvajanje sodne oblasti. Zato tožba v rednem upravnem sporu ni dovoljena. Kot nedovoljeno je ocenilo tudi tožbo v subsidiarnem upravnem sporu, saj ima stranka v kazenskem postopku na razpolago (iz)redna pravna sredstva, v okviru katerih lahko uveljavlja zatrjevane kršitve (ustavnih) pravic v kazenskem postopku.

4. Zoper sklep Upravnega sodišča je tožnica (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita kršitev ustavnih pravic iz 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave (načela pravne države, enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva) ter kršitev 6. in 13. člena EKČP (pravice do poštenega sojenja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep, tako da primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku oziroma (podredno) razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Kot bistveno navaja, da se je sodišče pri določitvi okrajnega sodišča kot zastopnika tožene stranke nepravilno sklicevalo na peti odstavek 17. člena ZUS-1, saj je prezrlo, da izpodbijane odredbe ni izdal organ (sodišče), temveč predsednik sodišča kot fizična oseba, ki po nobenem predpisu ni pristojen zastopati tožene stranke. Zato meni, da je po prvem odstavku 7. člena Zakona o vladi (v nadaljevanju ZVRS) zakoniti zastopnik Republike Slovenije Vlada. V nadaljevanju navaja, da je predsednik z izdajo sporne odredbe presegel pristojnosti iz ZS in Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) in da za njeno izdajo ni bilo zakonitih razlogov, saj zadeva nikjer ni določena kot prednostna. Poudarja, da je predsednik sodišča v odgovoru na poizvedbe Varuha človekovih pravic z dne 25. 5. 2021 sam zapisal, da so sodniki pri svojem delu neodvisni, samostojni, vezani le na ustavo in zakon, zaradi česar v njihovo delo ne sme in ne more posegati. S tem naj bi po mnenju tožnice priznal, da za izdajo sporne odredbe ni bil pristojen, saj je z njo nedopustno posegel v delo, samostojnost in neodvisnost sodnice. Upravnemu sodišču očita kršitev določb postopka, ker naj bi v okviru predhodnega preizkusa presojalo (vsebinsko) utemeljenost izpodbijane odredbe brez razpisa naroka. Zatrjuje, da je sporna odredba posegla v pravice in pravne koristi tožnice, saj je poslabšala tožničin procesni položaj obdolžene v kazenskem postopku. Pojasnjuje, da je sodnica nadaljevala s postopanjem zoper obdolženo, čeprav je bila v bolniškem staležu in predložila zahtevano zdravniško dokumentacijo, zaradi česar je bilo poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja in do zdravja. Poudarja, da je institut zastaranja v kazenskem postopku namenjen varstvu posameznika pred samovoljnimi posegi države, zaradi česar odredba pomeni poseg v pravice tožnice. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-762/03 z dne 7. 4. 2005. Meni, da je napačno in neobrazloženo stališče, da ima pritožnica na voljo sodno varstvo v kazenskem postopku, saj upravno sodišče ni navedlo konkretne določbe in zakona. Opozarja, da v kazenskem postopku ni predvideno sodno varstvo zoper odredbo predsednika sodišča. **K I. točki izreka**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je vložila tožbo v rednem in subsidiarnem upravnem sporu zoper odredbo predsednika okrajnega sodišča, s katero je zaradi nevarnosti zastaranja (na podlagi prvega odstavka 60. člena ZS1 v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZS) odredil prednostno obravnavo kazenske zadeve, v kateri nastopa kot obdolženka.

8. ZUS-1 v petem odstavku 17. člena določa, da je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. V obravnavani zadevi je tožena stranka Republika Slovenija, kar je navedla pritožnica v tožbi. Pritožničin ugovor, da bi morala toženo stranko zastopati Vlada (na podlagi 7. člena ZVRS) in ne Okrajno sodišče v ... za odločitev v obravnavani zadevi ni relevanten. Okoliščina, kdo je zastopnik Republike Slovenije kot tožene stranke, namreč za odločitev v okviru predhodnega preizkusa tožbe ni pomembna, saj tožba nasprotni stranki še ni bila vročena.

9. Iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo le dokončni upravni akti, ki posegajo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Pogoj torej je, da je z upravnim aktom vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja. Ta se z odločitvijo v pravnem pogledu bodisi izboljša (s tem, ko se pravica, ki izhaja iz materialnega prava, prizna) bodisi poslabša (z zavrnitvijo omenjene pravice ali z naložitvijo materialnopravne obveznosti). Gre za akt, ki v svojem bistvu pomeni dokončno vsebinsko odločitev o (javno)pravnem položaju posameznika, kar pomeni, da vpliv odločitve samo v dejanskem pogledu ne zadostuje.2

10. Odredba predsednika sodišča navedenega vsebinskega kriterija ne izpolnjuje. Pritožnica ne zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odredbo vsebinsko odločeno o njeni materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč poslabšanje svojega položaja utemeljuje le z očitkom, da je sodnica zaradi izdane odredbe nadaljevala s postopanjem zoper njo kot obdolženo v kazenski zadevi, čeprav je predložila zdravniško dokumentacijo o bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo kršitev njene pravice do poštenega postopka in do zdravja. Pritožnica se torej sklicuje le na posredni vpliv, ki ga ima sporna odredba na njen dejanski položaj v drugem postopku, in ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da ima odredba predsednika sodišča za naslovnico sodnico (kateri je naložena dolžnost poročanja) in ne tožnice. Z izpodbijano odredbo torej ni šlo za odločanje o tožničinem (javno)pravnem položaju, saj je bil njen namen izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje.

11. Glede na to, da Vrhovno sodišče ugotavlja, da sporna odredba ne posega v tožničine pravice, je torej pravilna odločitev o zavrženju tožbe zoper odredbo predsednika sodišča že na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožnica v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.3 Pritožnica v pritožbi namreč ne zatrjuje, da bi ZUS-1, ZS ali drug zakon vseboval določbo, ki bi ji omogočala izpodbijanje odredb predsednika v upravnem sporu. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbena navedba, da je bilo z odredbo poseženo v ustavno pravico tožnice do poštenega sojenja, ker je institut zastaranja v kazenskem postopku namenjen varstvu posameznika pred samovoljnimi posegi države. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bo pritožnica morebitno kršitev postopkovnih pravic (do poštenega postopka) in drugih ustavnih pravic lahko uveljavljala v okviru sodnega varstva v kazenskem postopku, in sicer s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo (366. člen Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP v zvezi s 370. členom ZKP). Učinkovito sodno varstvo tožničinega pravnega položaja kot obdolžene v kazenski zadevi je torej zagotovljeno v samem kazenskem postopku, zato ne more doseči vsebinskega odločanja v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ne glede na to, da v kazenskem postopku sodno varstvo zoper odredbo predsednika sodišča ni predvideno. Vendar se za presojo učinkovitosti drugega sodnega varstva ne zahteva, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadošča, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva uveljavlja kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.4

12. Pritožnica je v dokaz svojih trditev predlagala vpogled v sodni spis (zlasti v tožbo in njene priloge ter dopis predsednika okrajnega sodišča Su 239/2021 z dne 6. 4. 2021, da je izdal odredbo o prednostni obravnavi kazenske zadeve zaradi pretečega zastaranja), urgenco za vročitev predloga za prenos pristojnosti, poizvedbo Varuha človekovih pravic in odgovor predsednika okrajnega sodišča z dne 25. 5. 2021. Z omenjenimi listinskimi dokazili je dokazovala nesporna dejstva (glede izdaje izpodbijane začasne odredbe) ter svoje trditve, da njen predlog za prenos pristojnosti (še) ni bil posredovan Vrhovnemu sodišču v odločanje. Pritožbeno sodišče navedenih dokaznih listin ni vpogledalo, saj so bili namenjeni dokazovanju za odločitev nepomembnih dejstev. Četudi pritožbeno sodišče vse tožničine trditve glede vsebine dopisa predsednika sodišča z dne 25. 5. 2021 in glede postopanja sodišča v zvezi s tožničinim predlogom za delegacijo pristojnosti šteje za resnične, navedena dejstva ne morejo vplivati na presojo dopustnosti tožbe v upravnem sporu zoper izdano odredbo predsednika sodišča. 13. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pomembne (npr. očitki glede posredovanja predloga za prenos pristojnosti v odločanje Vrhovnemu sodišču in glede vsebinske utemeljenosti izdaje sporne odredbe), podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Ta določa: "V zadeve sodne uprave sodi odločanje, upravljanje z znanjem, načrtovanje, organiziranje, kadrovanje, vodenje, koordiniranje, komuniciranje, spremljanje učinkov, poročanje, upravljanje s proračunom sodišča in druga opravila, s katerimi se na podlagi zakona, sodnega reda in drugih predpisov zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj in pravočasnost izdelave sodnih odločb." 2 Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 21/2021 z dne 24. 3. 2021 in I Up 56/2021 z dne 21. 4. 2021. 3 Sodišče prve stopnje je sicer tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 36. člena ZUS-1, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva. 4 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-438/09 z dne 24. 3. 2010, 9. točka.