Jedro

Ker je ugotovljeno, da je tožena stranka razporedila delavko - medicinsko sestro na delovno mesto arhivarja, ki je ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, prav tako pa je tožena stranka izkazala, da je bila razporeditev nujna zaradi nemotenega opravljanja dela, je razporeditev zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 26.2.1998 in 8.4.1998 o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med izplačano plačo in plačo, ki bi ji pripadala na delovnem mestu tajnice z osnovnim količnikom 2,20 in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, kot neutemeljen zavrne. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.625,00 SIT, v roku 8 dni. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 15.000,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 26.2. in 8.4.1998 o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto, nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med izplačano plačo in plačo ki bi ji pripadala na delovnem mestu tajnice z osnovnim količnikom 2,20 in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 55.210,60 SIT. Ugotovilo je, da tožnica ni bila zakonito razporejena pri toženi stranki, saj pri njeni razporeditvi ni šlo za razloge reorganizacije dela oz. za nikakršne potrebe po novi zaposlitvi, temveč zgolj za pokrivanje začasnih odsotnosti zaradi bolniških staležev. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je z določbo 2. odst. 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) opredeljena samo nujna potreba delovnega procesa in organizacija dela, pri čemer navedena določba ne ločuje teh potreb na začasne ali nove zaposlitve na delovnem mestu, na katerem se je pojavila nujna potreba delovnega procesa in organizacija dela. Če bi vzdržalo v veljavi stališče v izpodbijani sodbi, bi pomenilo, da se tožnico ne bi moglo nikamor prerazporediti, kar bi imelo škodljive posledice v organizaciji in povzročitev velikih zaostankov pri urejanju zdravstvene dokumentacije v arhivu. Nadalje opozarja na zmotno presojo sodišča glede izdanih sklepov, ki vsebujejo po njenem vse bistvene sestavine glede konkretne razporeditve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče v zvezi z izpodbijano sodbo ni ugotovilo nikakršne bistvene kršitve postopka. Vendar pa je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih in ugotovljenem dejanskem stanju pri svoji presoji zmotno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Tožnica je bila po pravnomočni sodbi v začetku leta 1998 reintegrirana nazaj na delo k toženi stranki. V času njene odsotnosti je prišlo v zavodu do določenih organizacijskih sprememb dela in s tem tudi do drugačnih potreb delovnega procesa. Ker je bilo na njenem delovnem mestu tajnice v službi za preskrbo in vzdrževanje, ki ga je opravljala pred prenehanjem dela, že razporejena druga delavka, tožena stranka glede tožnice ni imela na razpolago enakega delovnega mesta. Zato jo je razporedila na drugo delovno mesto. V skladu z izpovedbami zaslišanih prič P. in L. so v času tožničine reintegracije obstajale kadrovske potrebe predvsem po delovnih zadolžitvah zdravstvene administratorke v oddelku bolnišnične poliklinike. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je odločilno, da je šlo v tem oddelku za objektivno potrebo izvajanja potrebnega delovnega procesa in sicer za urejanje zdravstvene dokumentacije v arhivu, torej dela v korist pacientov. Tožena stranka je v sklepu o razporeditvi tožnice navedla kot bistven razlog zagotavljanja nemotenega dela, ob tem da je bila razporejena na novo delovno mesto za nedoločen čas, ki je ustrezalo njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Zato kakršnokoli tožničino opozarjanje na dejstvo, da je šlo v konkretnem oddelku zgolj za pokrivanje začasnih potreb, nima odločilnega pomena. Glede na tako ugotovljena dejstva je mogoče utemeljeno zaključiti, da je bila tožničina razporeditev v konkretnem primeru zakonita in v skladu z navedeno določbo ZTPDR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepov o razporeditvi. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo sodbo tako, da je njene zahtevke v celoti stroškovno zavrnilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Ker tožnica v sporu ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti priglašene stroške takse za odgovor na tožbo v znesku 1.875,00 SIT ter 2 x 375,00 SIT administrativnih stroškov za kopije zapisnikov, to je skupno 2.625,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji. Nadalje je v skladu z pritožbenim neuspehom dolžna povrniti toženi stranki predlagane pritožbene stroške, to je stroške takse za pritožbo v znesku 15.000,00 SIT, kot vse to izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča (1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).