Jedro

Po mnenju izvedenca bi bilo mogoče preprečiti nastajanje udarnih jam edino z izvedbo obrabne plasti po celotnem odseku ceste. Toda v zvezi s sklenitvijo pogodbe o rednem vzdrževanju cest in njenem izvajanju je izvedenec pojasnil, da udarne jame niso dopustne in jih je treba takoj zakrpati ter da je predviden tedenski pregled cest tega ranga (šesti odstavek na strani 116 spisa). Zato bi morala prva tožena stranka še bolj skrbno vzdrževati cestišče in ga krpati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženki nerazdelno plačati tožnici 3.600.000 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala, ko je 14.9.1995 okrog 22.30 ure s kolesom zapeljala v udarno jamo na cestišču in padla. Ker je sodišče ugotovilo krivdno odgovornost obeh toženk in 10-odstotno sokrivdo tožnice, je toženki obsodilo na nerazdelno plačilo odškodnine, tožničino sokrivdo pa je upoštevalo pri odškodnini za nepremoženjsko škodo. To je prisodilo v skupnem znesku 4.000.000 tolarjev in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.500.000 tolarjev, za strah 500.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.000.000 tolarjev, od tega pa je odštelo 10-odstotkov, to je 400.000 tolarjev zaradi tožničine sokrivde.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe toženki, toda pritožbeno sodišče je le delno ugodilo njunima pritožbama in znižalo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 1.000.000 tolarjev, za strah na 250.000 tolarjev in za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.500.000 tolarjev. Od skupno določene pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.750.000 tolarjev je nato odštelo 10-odstotkov zaradi tožničine sokrivde in ji prisodilo 2.475.000 tolarjev s pripadajočimi obrestmi. Proti sodbi Višjega sodišča v Mariboru je prvotoženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb. V zvezi s kršitvami Zakona o pravdnem postopku očita sodiščema, da nista skrbno presodili vsakega od izvedenih dokazov posebej in vseh dokazov skupaj. Po njenem sta se postavljali v položaj tožničinih zagovornikov, ker nista upoštevali opozorila, da je šla tožnica k zdravniku šele četrti dan po poškodbi, tako da ni objektivnih dokazov o obstoju zatrjevanega škodnega dogodka in o vzročni zvezi. Tudi kraj škodnega dogodka je tožnica navedla šele na glavni obravnavi dne 19.1.1998, kar je skoraj tri leta po škodnem dogodku. Zaradi tega sicer ni izgubila pravice terjati odškodnino, toda sodišče bi moralo uporabiti 215. člen Zakona o pravdnem postopku o dokaznem bremenu, ki je na strani tožnice. Tudi Višje sodišče ni upoštevalo, da je toženka sodišču predložila pogodbo o rednem vzdrževanju cest v občini ..., ki je podlaga za redno in investicijsko vzdrževanje cest. Sodišču očita, da je razmišljalo na podlagi predpisov izpred leta 1993, ko so bila cestna podjetja lastniki cest, in da ne razume, da sta sedaj toženki v drugačnem položaju. Meni, da pri presoji odgovornosti toženk sodišči nista upoštevali mnenja izvedenca mag. B., iz katerega izhaja, da je toženka pred tožničino nesrečo dvakrat krpala cesto. Toda nastanek udarnih jam bi lahko preprečila samo z rekonstrukcijo druge plasti asfalta, kar pomeni poseben gradbeni poseg, ki se izvaja na podlagi gradbenega dovoljenja in po posebni pogodbi, ne pa pogodbi o rednem vzdrževanju in v okviru teh sredstev. Tudi očitek toženki, da ni vsaj enkrat mesečno pregledala odseka in opravila vzdrževalnih del, je v nasprotju z izvedenimi dokazi, to je mnenjem izvedenca in začasno situacijo z dne 2.11.1995, ki dokazuje, da so bila vzdrževalna dela v večjem obsegu opravljena v avgustu, septembru in oktobru tega leta. Glede nepravilne uporabe materialnega prava revizija ponovno opozarja, da je tožnica prikrivala dokaze in opozarja, da je novela Zakona o pravdnem postopku strožja pri navajanju novih dokazov. S tem se ne zavzema za retroaktivno veljavnost zakona, toda sodišči bi morali v tej luči presojati tožničino ravnanje. Kritizira tudi verodostojnost priče, ki je ponoči zaznala tožničin padec s kolesa, in zaključuje, da prisoditev odškodnine v tako sumljivih okoliščinah kar vabi h konstruiranju raznih zavarovalniških goljufij.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev določb ZPP ugotavlja, da revizija samo opisno navaja kršitve zakona in jih ne konkretizira. Očitek, češ da sodišči nista pravilno uporabili določb o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, ni utemeljen, saj sta tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje zanesljivo ugotovili dejstva, iz katerih sta šteli, da so izpolnjene materialnopravne predpostavke za tožničino odškodninsko terjatev do toženk. Tako je sodišče prve stopnje na koncu na 3. strani utemeljitve sodbe natančno navedlo, na podlagi katerih dokazov se je prepričalo, da je prišlo do nedopustnega ravnanja. Tudi izpoved priče A. J. je preverilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in ni našlo razloga, da ji ne bi verjelo. Sicer pa poskus njenega diskreditiranja v reviziji ni več mogoč, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejstvo, da tožnica ni poiskala zdravniške pomoči na dan nesreče, je razumljivo, ker se je poškodovala pozno zvečer, zamudo naslednji dan pa je pojasnila v svojem zaslišanju in glede na potek zdravljenja ta ni vplivala na način zdravljenja, njegov izid in posledice poškodbe. Tudi dejstvo, da je točen kraj nesreče opredelila šele na glavni obravnavi dne 19.1.1998 ji ne more biti v škodo. Res ni ravnala preventivno do drugih udeležencev v prometu, toda pravice terjati odškodnino ni izgubila. Te pravice ne bi izgubila niti po uveljavitvi novele ZPP iz leta 1999, saj je kraj nesreče opredelila na prvem naroku za glavno obravnavo, torej v skladu s prvim odstavkom 268. člena ZPP.

Pri presoji odgovornosti toženih strank sta sodišči prve in druge stopnje ocenili izvedene dokaze in to razumljivo pojasnili v utemeljitvah sodb. Revizija ne pove, katerega mnenja izvedenca mag. B. sodišči nista upoštevali (pisnega na straneh 65-70 ali ustnega na straneh 115-117 spisa). Izvedenec je sicer res pojasnil, da je bilo vozišče na navedenem odseku v zelo slabem stanju, kar je bila posledica nedokončanega zgornjega ustroja ceste. Manjkala je obrabna plast, zaradi česar je bil nosilni sloj asfalta izpostavljen vplivu prometa in vremena. Po mnenju izvedenca bi bilo mogoče preprečiti nastajanje udarnih jam edino z izvedbo obrabne plasti po celotnem odseku ceste. Toda v zvezi s sklenitvijo pogodbe o rednem vzdrževanju cest in njenem izvajanju je izvedenec pojasnil, da udarne jame niso dopustne in jih je treba takoj zakrpati ter da je predviden tedenski pregled cest tega ranga (šesti odstavek na strani 116 spisa). Zato bi morala prva tožena stranka še bolj skrbno vzdrževati cestišče in ga krpati. Začasna situacija z dne 2.11.1995 (priloga B4), na katero se sklicuje prva toženka, pa izkazuje samo to, da je izvajala vzdrževalna dela v avgustu, septembru in oktobru (med njimi tudi krpanje udarnih jam z asfaltom), a ne pove, kje. Zato revizijsko sodišče ne dvomi, da sta sodišči pravilno ocenili vse dokaze, med katerimi so tudi izpovedi prič, ko sta ugotovili, da prva toženka v avgustu in septembru pred nesrečo ni pravilno vzdrževala spornega odseka ceste, ki je bil luknjast in neprimeren za promet (zlasti 5. stran utemeljitve prve sodbe). Zlasti sodišče prve stopnje je na 4.- 6. strani utemeljitve sodbe izčrpno pojasnilo dejstva, na podlagi katerih je presodilo, da sta za nesrečo odgovorni obe toženi stranki, sodišče druge stopnje pa je ustrezno odgovorilo na pritožbene pomisleke prve tožene stranke v tretjem odstavku na 3. strani utemeljitve sodbe. Zato ni utemeljen očitek, češ da je zlasti drugostopenjsko sodišče presojalo odgovornost toženih strank na podlagi predpisov izpred leta 1993. Revizijsko sodišče pri tem dodaja, da sta sodišči pravilno uporabili tudi četrti odstavek 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89) v povezavi s 192. členom ZOR.

Končno revizijsko sodišče po uradni dolžnosti še ugotavlja, da nima pomislekov v zvezi z ugotovljenim obsegom nepremoženjske škode, ki jo je, jo in jo bo trpela tožnica, in njenim vrednotenjem, pri čemer napačne uporabe 200. in 203. člena ZOR prva toženka ne uveljavlja.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP).