Jedro

Vsak zakonec sme zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta postala zanj nevzdržna, pa čeprav je to nevzdržnost sam povzročil. Pri odločanju o preživninski obveznosti zakonca ob razvezi zakonske zveze niso odločilne samo trenutne razmere, v katerih živi razvezani upravičenec, temveč je treba upoštevati njegov celotni eksistenčni položaj in njegovo socialno varnost tudi v prihodnje, med drugim starost (v zvezi z morebitno pričakovano pokojnino), zdravstveno stanje, dobo, ko bo upravičenec mogel še sam skrbeti zase in sploh ohranitev življenjskega standarda, ki ga je upravičenec imel med obstojem zakonske zveze ter še morebitne druge pomembne okoliščine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kolikor se nanaša na toženkin zahtevek plačevanja preživnine v znesku 5.000,00 SIT mesečno razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili leta 1975 pred Matičnim uradom v L. ter njunega ml. sina D.F. dodelilo v varstvo in vzgojo materi T.F. Sodišče je naložilo tožniku, da mora plačevati za preživljanje svojega mld. sina D.F. od 1.2.1994 dalje mesečno preživnino v znesku 20.000,00 SIT na roke zakonite zastopnice in matere otroka T.F. in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15 dne v mesecu za tekoči mesec in sicer v zneskih, določenih s to sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu Vlade Republike Slovenije. Kar je zahtevala tožena stranka več, je sodišče njen zahtevek zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se je pritožila toženka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Sodbo izpodbija v tč. 1 in v zavrnilnem delu izreka sodbe in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, ali pa jo naj v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da toženka ni pristopila na glavno obravnavo dne 2.2.1994 zato, ker sta se stranki dogovorili, da bo prišlo do mirovanja postopka. Toženka je namreč že nekajkrat poudarila, da gre za prehodno stanje navezanosti tožnika na svojo sodelavko, ter da se to razmerje ohlaja in da sta zakonca ponovno zaživela v še kar prijetnem skupnem življenju, čemur je dokaz tudi dejstvo, da imata pogoste intimne odnose. Tožnik je toženki ob takšnih prilikah izjavljal, da mu ni vseeno, da si želi ohraniti zakonsko zvezo, da pa njemu "papir nič ne pomeni" in da je moral vložiti tožbo, da je sebi dokazal, da je tega sposoben. Tožena stranka vsekakor misli, da niso podani razlogi za razvezo zakonske zveze, saj ne gre za nevzdržnost skupnega življenja. Toženka se tudi ne more strinjati z zavrnitvijo zahtevka za plačilo simbolične preživnine, in se pri tem sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani. Po teh stališčih gre zakoncem v primeru, da so iz enega ali drugega razloga ostali nezaposleni oz. na razpolago družini, zaščita v primeru razveze v takšni smeri, da se jim prizna simbolična preživnina za primer, ko bi prišli v slabši položaj in situacijo, ker pokojnine iz naslova let oz. delovne dobe enostavno ne bi mogli doseči oz. bi bila ta minimalna. Tožnica, ki je bila pred sklenitvijo zakonske zveze zaposlena, pa je od leta 1975 ostala doma in nezaposlena zato, ker sta se zakonca tako dogovorila in sicer iz dveh razlogov, da bi imeli otroci lepo oskrbo in mati, in ker je ves čas delala v ordinaciji tožeče stranke, ki jo je imel tožnik doma "na črno". To delo je trajalo tudi 12 do 14 ur dnevno.

Danes, ko se je tožnik odločil za razvezo, pa ima toženka le 10 let delovne dobe in je stara 43 let in ni mogoče doseči nikakršne starosti oz. delovne dobe, ki bi ji omogočala vsaj normalno pokojnino in standard življenja, ki ga ima sedaj. Glede na to, da so razlogi za zatrjevani razdor v družini vsekakor v prisotnosti N.L., je jasno, da tožena stranka ni tista, ki bi morala zaradi tega živeti na robu socialne ogroženosti. Nikakor ne bo mogla to delo, ki ga opravlja sedaj, opravljati toliko časa, da bi doživela in dosegla primerno pokojnino. Končno pritožba poudarja, da bi moralo sodišče pri preživnini za otroka odločiti tudi glede obresti v primeru zapadlosti preživnine, česar pa ni storilo.

V odgovoru na pritožbo tožeča strnaka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za neko prehodno zakonsko krizo, ampak je stanje takšno, da tožnik odločno vztraja pri razvezi, ker šteje obstoječo zakonsko zvezo za nevzdržno. Tožena stranka je za delo sposobna in zaposlena in ni nobenih ovir, da se ne bi mogla uspešno sama preživljati. Zato ni nobene podlage, da bi ji bila priznana preživnina. Toženka bo tudi lahko dosegla polno starostno pokojnino, ko bo seveda čas za to.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Iz vrnjenih povratnic v spisu izhaja, da sta bili toženka in njena pooblaščenka na glavno obravnavo dne 2.2.1994 pravilno povabljeni ter svojega izostanka nista opravičili. Ob takem stanju pa je sodišče prve stopnje lahko opravilo glavno obravnavo v njuni odsotnosti, zaradi česar smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 7. tč. II.

odst. 354. čl. ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, kolikor se pritožbena izvajanja nanašajo na odločitev o razvezi zakonske zveze pravdnih strank in o odločitvi o preživljanju njunega mld. sina D. F. Ob odločanju o tožnikovem zahtevku je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo določilo 65. čl. ZZZZDR (Ur.l. SRS št. 15/76 in 1/89), po katerem sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Pritožba ima sicer prav, kolikor poudarja, da trenutna nevzdržnost zakonske zveze ne more biti zakonska podlaga za razvezo zakonske zveze oz. za prenehanje družine, v kateri so ml. otroci. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih namreč daje družini zaradi varstva otrok zaščito. Šele, če sodišče ugotovi, da so zaradi določenega vzroka, ki pa mora biti resen, zakonski odnosi težko oz. globoko skaljeni in omajani, skratka nevzdržni, lahko zakonsko zvezo na zahtevo enega zakonca sodišče razveže. Nedvomno gre za tak primer tudi v obravnavani zadevi, zlasti ko je tožnik, zaslišan na glavni obravnavi (list.št. 27) med drugim izpovedal, da ima že kako leto spolne odnose s sodelavko ter da ne more živeti s toženko, ker je nima rad in da trajajo med strankama nesoglasja že približno 4 leta. Da šteje tožnik obstoječo zakonsko zvezo za nevzdržno pa izrecno zatrjuje tudi v odgovoru na pritožbo. Ob takem stanju so po mnenju sodišča druge stopnje pravilni zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o nevzdržni zakonski zvezi pravdnih strank. Nasprotna pritožbena izvajanja nimajo nobene opore v izvedenih dokazih ter zbranih podatkih v spisu. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi višino prispevka tožnika za preživljanje mld. sina D. Ob ugotovljenih premoženjskih razmerah, zlasti osebnih dohodkih obeh strank, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju otrokove starosti pravilno ocenilo, da znaša izdatek za pokrivanje vseh stroškov za mld. D. mesečno 39.100,00 SIT, k čemur bo moral prispevati tožnik mesečno preživnino v znesku 20.000,00 SIT, ki je primerna, pri čemer ne gre prezreti, da daje tožnik po lastni izpovedi (list.št. 29) sinu D. tudi mesečno žepnino v znesku 4.000,00 SIT. Sicer pa toženka v tej smeri v pritožbi ni stavila kakih pripomb, pač pa se neutemeljeno pritožuje glede obresti v primeru zapadlosti preživnine, katerih vse do konca glavne obravnave ni zahtevala.

Pritrditi pa je treba pritožbi, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kolikor se pritožba nanaša na zavrnitev toženkinega zahtevka po plačevanju simbolične preživnine v znesku 5.000,00 SIT mesečno. Po določilu 81. čl. ZZZDR se nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, določi na njegovo zahtevo oz. na podlagi sporazuma z drugim zakoncem znesek za preživljenje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim. Sodišče pri tem lahko upošteva vzroke, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženka zaposlena, preskrbljena in prejema redne osebne dohodke za polni delovni čas. Ti osebni dohodki iz delovnega razmerja naj bi ji zadoščali za najnujnejše življenjske potrebe in da ni mogoče govoriti o tem, da je toženka socialno ogrožena. Glede na prepričljiva pritožbena izvajanja toženke v tej smeri, pa ima sodišče druge stopnje resne pomisleke o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da v toženkinem primeru niso podani pogoji za zahtevano plačevanje simbolične preživnine. Pri odločanju o ugotovitvi preživninske obveznosti zakonca namreč niso odločilne samo trenutne razmere, v katerih živi razvezani upravičenec, temveč je treba upoštevati njegov celotni eksistenčni položaj in njegovo socialno varnost tudi v prihodnje, med drugim starost (v zvezi z morebitno pričakovano pokojnino), zdravstveno stanje, dobo, ko bo upravičenec mogel še sam skrbeti zase in sploh ohranitev življenjskega standarda, ki ga je upravičenec imel med obstojem zakonske zveze ter še morebitne druge pomembne okoliščine.

Sodišče prve stopnje je ob odločanju o toženkinem zahtevku očitno prezrlo, da nepreskrbljenost kot dejstvo socialnega stanja, vsebuje tudi okoliščine, ki se nanašajo na prognozo socialne varnosti, torej dejstva, ki bodo v bodoče bolj ali manj zanesljivo obstojala. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaradi pravilne uporabe materialnega prava dopolniti dokazni postopek, da bi se ugotovilo, ali je toženka kot razvezani zakonec res preskrbljena v smislu določbe 81. čl. ZZZDR. Sodišče se ne bo smelo zadovoljiti s trenutno situacijo, ki opredeljuje toženkin socialni položaj, ampak bo moralo raziskati dejstva, ki se nanašajo na prognozo njene socialne varnosti. Pri tem gre tako za dejstva, ki se povezujejo z možnostjo trajnega in zanesljvega pridobivanja dohodkov, kot tudi za okolnosti, povezane s tožničino delovno sposobnostjo.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke deloma ugodilo ter odločilo, kot izhaja iz izreka.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 166/III ZPP.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi I. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).