Jedro

Do izpodbijanja pravnih dejanj lahko pride torej samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika. Izkazana mora biti neplačevitost dolžnika, ki prav zaradi izpodbijanega pravnega posla ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo upnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 559,98 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da pogodba o odstopu terjatev z dne 7. 11. 2019, sklenjena med A. d. o. o. kot odstopnikom in toženo stranko B. d. o. o. kot prevzemnikom, na podlagi katere je tožena stranka neodplačno pridobila terjatev v višini 25.067,87 EUR, nima pravnega učinka proti tožeči stranki C. GmbH, v delu, ki je potreben za poplačilo terjatve tožeče stranke do A. d. o. o., v višini 25.067,87 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2019 do plačila. Zavrnjen je bil tudi zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka B. d. o. o. dolžna dopustiti, da tožeča stranka C. GmbH poplača svojo terjatev do A. d. o. o. v višini 25.067,87 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2019 do plačila, tako da D. iz Litve plača svoj dolg tožeči stranki C. GmbH; če je D. toženi stranki B. d. o. o. že plačal svoj dolg pa tako, da tožena stranka B. d. o. o. prenakaže celoten znesek tožeči stranki C. GmbH v roku 15 dni pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti vse potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 6.284,22 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka navedenega roka dalje.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila pravočasen odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo v celoti zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravna podlaga zahtevka tožeče stranke so določila Obligacijskega zakonika (OZ) o izpodbijanju pravnih dejanj dolžnika. Po prvem odstavku 255. člena OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj morajo biti kumulativno izpolnjeni splošni pogoji iz 255. člena OZ: (1) zapadla terjatev upnika, (2) neplačevitost dolžnika, (3) dolžnikovo pravno dejanje, katerega posledica je oškodovanje upnika. Poleg navedenih splošnih pogojev mora biti podan tudi eden od subjektivnih pogojev za izpodbijanje, ki jih določa 256. člen OZ. Do izpodbijanja pravnih dejanj lahko pride torej samo, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo upnika.1 Izkazana mora biti neplačevitost dolžnika, ki prav zaradi izpodbijanega pravnega posla ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo upnikove terjatve.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v zvezi zapadlostjo upnikovih terjatev ugotovilo, da je tožeča stranka že pred pravdo oziroma med pravdo nekatere terjatve odstopila družbi C. FZC. Nadalje je sklenilo, da nepravnomočna sodba v drugi zadevi, v kateri je tožeča stranka od dolžnika zahtevala vrnitev posojila, ne dokazuje obstoja (preostanka) terjatev iz naslova oprave storitev oziroma dobave blaga, ki so predmet tega postopka. Nadalje je ugotovilo, da ima dolžnik občasne likvidnostne težave, vendar pa ima po drugi strani v lasti nepremičnine, katerih skupna vrednost znaša 1.547.000,00 EUR, kar izhaja iz cenitve nepremičnin. Dolžnik odplačuje terjatve bank, v zavarovanje katerih so bile na nepremičninah vknjižene hipoteke, saj je prejel izbrisne pobotnice, tako da so njegove nepremičnine obremenjene zgolj še s hipotekami v zavarovanje terjatev v skupni višini 190.000,00 EUR. Poleg tega je ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v zavarovanje terjatve FURS do dolžnika v višini 71.061,87 EUR sicer izdalo sklep o zavarovanju, vendar je bil postopek kasneje ustavljen. Na podlagi navednega je sodišče prve stopnje sklenilo, da ima dolžnik na voljo dovolj sredstev za poplačilo terjatev upnika ter da njegove občasne likvidnostne težave ne dokazujejo objektivnega stanja neplačevitosti dolžnika. Nasprotno dokazuje tudi višina bilančnega dobička dolžnika v letu 2020, ki je znašal 331.084,12 EUR. Poleg tega je dolžnik v decembru 2021 kupil nepremičnino v vrednosti 436.000,00 EUR in bo z vpisom v zemljiško knjigo postal njen lastnik, ne glede na to, kdo je plačal kupnino. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja še, da tožeča stranka ni pojasnila vzročne zveze med izpodbijanim pravnim dejanjem in domnevno neplačevitostjo dolžnika. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo še, da izpodbijani posel ni neodplačen, saj iz cesijske pogodbe in aneksa z dne 7. 11. 2019 izhaja, da je dolžnik v primeru uspešne izterjave odstopljene terjatve upravičen do 80 % izterjanega zneska.

7. Kot izhaja iz navedenega je sodišče prve stopnje presojo, da dolžnikova neplačevitost ni izkazana, gradilo na dejanskih ugotovitvah glede dolžnikovega finančnega in premoženjskega stanja. Tožena stranka je svojo trditev, da dolžnik ni neplačevit, kot mu je to očitala tožeča stranka, uspela dokazati s predloženimi listinskimi dokazi. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede vrednosti dolžnikovih nepremičnin (1.547.000,00 EUR) izhaja iz povzetka poročila o oceni (tržne) vrednosti nepremičnin. Pred sodiščem prve stopnje je bilo tudi ugotovljeno, da dolžnik odplačuje posojila bank, kar posredno potrjujejo zemljiškoknjižni predlogi, vloženi na podlagi izbrisnih pobotnic za izbris hipotek za zavarovanje terjatev v višini 302.000,00 EUR, tako da so te obremenjene (le še) do vrednosti 190.000,00 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega izkaza poslovnega izida za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2020 ugotovilo, da je dolžnikov bilančni dobiček v letu 2020 znašal 331.084,12 EUR. Na trditve tožeče stranke, da je dolžnikova neplačevitost izkazana z izpiskom iz registra transakcijskih računov z dne 25. 8. 2020, iz katerega izhaja, da je imel dolžnik blokirane vse transakcijske račune, pa je tožena stranka pojasnila, da je imel dolžnik blokirane račune zgolj v kratkem obdobju, to je v avgustu in septembru 2020. Tožena stranka je v dokaz svojih navedb predložila izpisek iz registra transakcijskih računov z dne 19. 3. 2020 in z dne 1. 3. 2022 ter tako dokazala, da dolžnik sicer ni imel blokiranih računov. V zvezi z blokado dolžnikovih računov je tožena stranka pojasnila še, da je do tega prišlo zaradi davčne izvršbe, dolžnik pa je nato dolg v celoti poravnal, tako da je bil postopek zavarovanja ustavljen. Iz predloženih sklepov Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi 2874 Z 315/2020 tako izhaja, da je bil za zavarovanje terjatev upnika FURS v višini 71.061,87 EUR zoper dolžnika dne 12. 8. 2020 izdan sklep o zavarovanju, postopek zavarovanja pa je bil nato ustavljen dne 28. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsega navednega sklenilo, da zaradi občasnih likvidnostnih težav dolžnika še ni mogoče sklepati na njegovo neplačevitost. Svojo presojo je dodatno podkrepilo z ugotovitvijo, da je dolžnik v decembru 2021 kupil nepremičnino v vrednosti 436.000,00 EUR, s čimer je še povečal svoje nepremično premoženje.

8. Po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje s pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti. Njena pritožbena trditev, da so dolžnikove nepremičnine bistveno manj vredne, morda celo neunovčljive, je namreč tudi v pritožbenem postopku ostala na pavšalni ravni. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na nerešene plombe, v zvezi s čimer je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje podala pojasnila glede obremenjenosti dolžnikovih nepremičnin ter nedokončanih zemljiškoknjižnih postopkov, ki jih tožeča stranka nadalje ni konkretizirano prerekala. Glede očitka, da na nepremičninah še ni vzpostavljena etažna lastnina, pa je bilo to dejstvo že upoštevano v oceni tržne vrednosti nepremičnin, kot izhaja povzetka tega poročila. Glede na to tožeča stranka s povzetimi pritožbenimi očitki dvoma v ugotovljeno dejansko stanje glede vrednosti dolžnikovih nepremičnin ni uspela zasejati.

9. Tožeča stranka nadalje v pritožbi navaja, da tožena stranka s predloženimi dokazili ni uspela dokazati, da bi prišlo v decembru 2021 do izvršitve posla z nakupom nepremičnine v vrednosti 436.000,00 EUR. Ker predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje o nakupu nepremičnine v decembru 2021 zgolj dodatni razlog sodišča prve stopnje, ta ugotovitev za odločitev v tem sporu ni bistvenega pomena. Po presoji pritožbenega sodišča je tako tožena stranka že iz drugih navedenih razlogov uspela dokazati, da ima dolžnik premoženje, ki zadošča za plačilo upnikove terjatve. V zvezi z nakupom nepremičnine decembra 2021 zato tožeča stranka tudi z očitkom zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspeti. Očitek, da je sodišče predrugačilo pomen ugovora tožeče stranke, da do izvršitve posla z nakupom nepremičnine sploh ni prišlo (ne le do nakazila kupnine s strani dolžnika), pa tudi ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ta določba nanaša na vsebino dokaznih listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov.

10. Tožeča stranka nadalje napada izpodbijano sodbo tudi zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič E. E. in F. F. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je ta dokazni predlog zavrnilo, saj je dejstvo (ne)plačevitosti dolžnika ugotavljalo na podlagi predloženih listin. Po mnenju sodišča prve stopnje izogibanje kontaktom dolžnika s tožečo stranko (o čemer naj bi izpovedali predlagani priči) neplačevitosti dolžnika ne dokazuje (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne tudi takrat ko oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bo mogla vplivati na odločitev. Taka situacija je podana v primeru, če bi priči izpovedali natanko tako, kot je zatrjeval predlagatelj tega dokaza, vendar pa bi moralo sodišče kljub temu, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ki jih je predlagala nasprotna stranka, priti do enakega dokaznega zaključka.2 Ne gre torej za aprioristično (vnaprejšnjo) dokazno oceno, torej da bi sodišče pričama vnaprej odreklo verodostojnost, temveč je dokazna moč predlaganega dokaza prešibka, da bi ovrgla dokazni uspeh nasprotne stranke.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je treba v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga kot bistveno upoštevati porazdelitev dokaznega bremena glede dejstva (ne)plačevitosti dolžnika. Gre za dejstvo, za katero leži materialno dokazno breme na strani tožeče stranke, med tem ko procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi.3 Tožeča stranka je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu najprej zadostila s tem, ko je trdila, da je imel dolžnik blokirane vse transakcijske račune, kar je dokazovala z izpisom iz registra transakcijskih računov z dne 25. 8. 2021. Procesno dokazno breme glede tega dejstva se je zato v postopku prevesilo na stran tožene stranke. Slednja je nato z že povzetimi navedbami in predlaganimi dokazi glede dolžnikovega premoženjskega in finančnega stanja (v točki 7. te obrazložitve) temu tudi zadostila. Procesno dokazno breme glede dejstva neplačevitosti dolžnika se je zato ponovno prevesilo na stran tožeče stranke, ki pa mu z navedbami o neodzivnosti in nedosegljivosti dolžnika (o čemer naj bi izpovedovali predlagani priči) ni zadostila. Glede na vsa druga ugotovljena dejstva (o vrednosti dolžnikovih nepremičnin, odplačevanju posojil, bilančnem dobičku,..) s temi trditvami tožeča stranka dolžnikove neplačevitosti, kot objektivnega stanja, ne more (več) dokazati.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je v luči navednega pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem prič E. E. in F. F. Nenazadnje je (glede na vse navedbe pravdnih strank v postopku, kot npr. da je dolžnik podal ovadbo zoper tožečo stranko) tudi logično pojasnilo, da je nastali spor razlog za to, da se dolžnik izogiba kontaktom s tožečo stranko. Po presoji pritožbenega sodišča zato iz tega razloga absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Pritožbeno sodišče je tako presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tožeča stranka, ki ni izkazala dolžnikove neplačevitosti, s pritožbo že zato ne more uspeti.

15. Po povedanem je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Izpodbijana sodba je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožene stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in v skladu z Odvetniško tarifo (nadalje OT). Toženi stranki je priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tarifne številke 21 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR skupaj 559,98 EUR. Priznani znesek je dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni pod izvršbo.

1 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 254. 2 J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 358. 3 Primerjaj II Ips 308/2013, II Ips 312/2015, II Ips 755/2007, II Ips 756/2007.