Jedro

Zavezancu, ki je pravočasno poravnal zapadle zneske mesečne obveznosti iz naslova prispevka za zaposlovanje invalidov, ni mogoče z odločbo odmeriti prispevka (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) na podlagi 93. člena ZDavP-2. Omenjena določba določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev v primeru, ko plačani znesek davka in povezanih dajatev ne zadostuje za poplačilo vseh obveznosti davčnega dolžnika. Omenjena določba se nanaša na plačilo davčnih obveznosti in ne more predstavljati podlage za odmero prispevka za zaposlovanje invalidov, ki je dopustna le pod pogoji, določenimi v ZZRZI. Zaradi poplačila starejših neporavnanih obveznosti zavezancu torej ni mogoče odmeriti prispevka, ki je bil že plačan.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločbe Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije št. 4932-2-1301383-4 z dne 16. 12. 2013, št. 4932-2-1302013-6 z dne 19. 3. 2014, št. 4932-2-1400628-7 z dne 17. 4. 2014 ter št. 4932-2-1401104-8 z dne 19. 5. 2014 odpravijo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi odločbami je bil tožniku kot zavezancu za zaposlovanje invalidov na podlagi 65. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju: ZZRZI) odmerjen prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z odločbo št. 4932-2-1301383-4 z dne 16. 12. 2013 je bilo tako tožniku za mesece junij, julij, avgust in september 2013 naloženo plačilo prispevka v višini 11.807,44 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi v znesku 113,22 EUR, z odločbo št. 4932-2-1302013-6 z dne 19. 3. 2014 je bilo tožniku naloženo plačilo prispevka za mesec oktober 2013 v znesku 3.291,36 EUR z zamudnimi obrestmi v znesku 40,58 EUR, z odločbo št. 4932-2-1400628-7 z dne 17. 4. 2014 je bilo tožniku naloženo plačilo prispevka za meseca november in december 2013 ter za mesec januar 2014 v znesku 9.344,77 EUR z zamudnimi obrestmi v višini 201,33 EUR, z odločbo št. 4932-2-1401104-8 z dne 19. 5. 2014 pa je bilo tožniku naloženo plačilo prispevka za mesec februar 2014 v znesku 2.762,05 EUR, naložene pa so mu bile tudi zamudne obresti v višini 37,09 EUR.

V obrazložitvi odločb Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) navaja določbe ZZRZI, ki predstavljajo podlago za odmero obveznosti. Kot pojasnjuje, se po drugem odstavku 6. člena ZZRZI glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. V skladu s 65. členom ZZRZI je delodajalec, ki kvote ne izpolni niti z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno ob izplačilu plač do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, objavljene v Uradnem listu RS za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Če delodajalec svoje obveznosti ne izpolni pravočasno, ga Sklad po tretjem odstavku 65. člena ZZRZI s pisnim opominom pozove, da v naknadno določenem roku plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi. Če zavezanec tega po pozivu ne stori, mu Sklad po petem odstavku 65. člena ZZRZI izda odločbo o obveznosti plačila. V obravnavani zadevi je bil zavezancu na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZZRZI izdan opomin k plačilu neplačanega prispevka, vendar zavezanec svoje obveznosti v predpisanem roku ni izpolnil, niti z vlogo pred izdajo odločbe ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka. Glede na obrazloženo je bila zavezancu izdana odmerna odločba z obračunanim neplačanim prispevkom ter z zamudnimi obrestmi.

Zoper izpodbijane odločbe je tožnik vložil pritožbe, ki pa jih je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zavrnilo. Kot ugotavlja v obrazložitvah odločb ministrstvo, je bil tožniku prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov naložen pravilno. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožnik zneske za posamezne mesece že v celoti plačal, kar naj bi izhajalo tudi iz priloženih listinskih dokazil, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da priloženi bančni izpiski dejansko izkazujejo poplačilo zneskov v navedenih višinah, ki jih je Sklad tudi prejel. Kot ob tem dodaja ministrstvo, pa je treba kljub navedenemu skladno s 93. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) plačane zneske knjižiti na starejše neplačane obveznosti. Iz spisne dokumentacije ter iz spletne aplikacije Sklada namreč izhaja, da ima tožnik starejše neplačane obveznosti. Iz navedene aplikacije izhaja tudi, kateri zneski so se poravnavali s plačanimi sredstvi, vidni pa so tudi drugi podatki za obračun kvote (število zaposlenih, število invalidov, dejavnost in drugo). Tožnik lahko tako ves čas preveri pravno pomembne podatke za odmero prispevka, Sklad pa je dolžan izdati odločbo za tiste obveznosti, ki še niso poravnave. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmero prispevka za leti 2008 in 2009, pa po mnenju ministrstva na odločitev v zadevi ne morejo imeti vpliva.

Tožnik je zoper izpodbijane odločbe vložil tožbo v upravnem sporu. Kot zatrjuje, v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pri izdaji odločb pa je bil tudi nepravilno uporabljen ZZRZI. Ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik obveznosti, navedene v izpodbijanih odločbah, že poravnal in da je Sklad ta plačila knjižil na starejše neporavnane obveznosti. Poudarja, da mu niti v opominu niti v izpodbijani odločbi ni bilo obrazloženo, katere obveznosti so se s posameznimi plačili poravnavale, zaradi česar se ni mogel opredeliti do posameznih vprašanj, ki so bila odločilna za odmero prispevka. Zaradi nepopolne (šablonske) obrazložitve odločb tudi ni mogel v polnosti udejanjiti pravice do pritožbe. Nepopolna obrazložitev pa je tudi v nasprotju z izrekom odločb, ki jih zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju tožbe tožnik pojasnjuje, da je do napačnega poračuna starejših obveznosti prišlo zaradi napačnega izračuna prispevka za zaposlovanje invalidov v obdobju od 1. 1. 2008 do 15. 9. 2009. Kot navaja, mu je bil prispevek v tem obdobju nepravilno izračunan, upoštevaje dejavnost s 6 % kvoto, ki je dejansko ni nikoli opravljal. V tem obdobju je namreč imel priglašeno napačno glavno dejavnost, napaka pa je bila odpravljena šele 15. 9. 2009, ko je bila gradbena dejavnost pravilno priglašena kot glavna dejavnost tožnika. Po mnenju tožnika bi moral organ omogočiti delodajalcem, da v primeru napačno priglašene glavne dejavnosti naknadno dokažejo, katero dejavnost so dejansko opravljali. Ta dejavnost bi se jim tudi morala upoštevati pri odmeri prispevka za zaposlovanje invalidov. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da izpodbijane prvostopne odločbe odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanih odločitvah in poudarja, da je bilo v zadevi dejansko stanje, na katerem temeljijo izpodbijane odločbe, pravilno in popolno ugotovljeno. Kot dodaja, so se plačani zneski knjižili na starejše neplačane obveznosti. Glede očitka o napačnem obračunu prispevka v času od 1. 1. 2008 do 15. 9. 2009 pa toženka pojasnjuje, da je imel tožnik, kot sam priznava, napačno priglašeno glavno dejavnost, napaka pa je bila odpravljena šele 15. 9. 2009, ko je bila pravilno priglašena gradbena dejavnost. Priglašeno spremembo dejavnosti je Sklad upošteval, do priglasitve spremembe pa je pravilno štel, da ima tožnik priglašeno dejavnost s kvoto v višini 6 %. Ob tem toženka še dodaja, da Sklad nima pristojnosti preverjati, katero dejavnost zavezanec dejansko opravlja, saj se pri določanju kvote po dejavnosti opira zgolj na podatke iz uradnih evidenc. Toženka zato sodišču predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V kasnejših vlogah tožnik poudarja, da toženka tudi v sodnem postopku ni pojasnila, katere starejše neporavnane obveznosti je poračunala s plačanimi zneski, navedla pa tudi ni temelja teh obveznosti.

V nadaljevanju postopka je toženka predložila izpise iz spletne aplikacije Sklada, ki naj bi dokazovali, katere starejše neporavnane obveznosti so se poravnale s posameznimi plačili tožnika.

Tožba je utemeljena.

Med strankama v postopku je sporna pravilnost odmere prispevka za zaposlovanje invalidov za obdobje od junija 2013 do februarja 2014. Prispevek je bil skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožniku odmerjen z izpodbijanimi odločbami, ki jih je Sklad po uradni dolžnosti izdal na podlagi 65. člena ZZRZI.

Po ZZRZI mora delodajalec, zavezanec h kvoti, ki ne izpolni kvote z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo kvote, do vključno zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec na podlagi podatkov, objavljenih na spletu, plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga moral zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZZRZI). Po določbi tretjega odstavka 65. člena ZZRZI, ki je veljala v času izdaje izpodbijanih odločb, je moral Sklad delodajalca, če je ugotovil, da delodajalec prispevka ni plačal pravočasno, s pisnim opominom zaradi odmere neplačanega prispevka pozvati, naj plača prispevek v roku 15 dni od prejema poziva Sklada skupaj z zamudnimi obrestmi,štetimi od prvega naslednjega dne po poteku roka za plačilo do dneva plačila (tretji odstavek 65. člena ZZRZI). Če delodajalec v postavljenem roku ni izpolnil obveznosti iz drugega odstavka 65. člena ZZRZI, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo, mu je Sklad izdal odločbo o obveznosti plačila (peti odstavek 65. člena ZZRZI).

ZZRZI torej določa rok, v katerem mora delodajalec, ki ne izpolni kvote, na podlagi objavljenih podatkov, plačati prispevek za zaposlovanje invalidov. V primeru, ko delodajalec obveznosti v predpisanem roku ni izpolnil pravočasno, ga je Sklad z opominom pozval, naj prispevek plača v dodatnem roku, zavezancu pa je ob tem zaračunal tudi zamudne obresti, ki predstavljajo sankcijo za zamudo s plačilom denarne obveznosti. Upravno odločbo, s katero se je zavezancu odmeril prispevek za zaposlovanje invalidov (ki je tudi izvršilni naslov), pa je Sklad po pravni ureditvi v času izdaje izpodbijanih odločb lahko izdal šele v primeru, če zavezanec prispevka ni plačal niti v dodatnem roku po prejemu poziva.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je Sklad tožnika pred izdajo izpodbijanih odločb v poslanih opominih pozval k plačilu prispevka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot ugotavlja sodišče, je tožnik v odgovorih na prejete opomine nasprotoval plačilu prispevka z zamudnimi obrestmi z obrazložitvijo, da je obveznosti z naslova plačila prispevka v celoti in pravočasno izpolnil, za kar je predložil tudi listinska dokazila (plačilne naloge). Sklad je kljub navedenemu štel, da tožnik obveznosti ni izpolnil, zaradi česar mu je z odločbami, ki so predmet presoje v tem upravnem sporu, naložil obveznost plačila prispevka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Da je tožnik v Sklad plačal zatrjevane zneske prispevka, je v obrazložitvah odločb priznalo tudi ministrstvo, ki pa je zavzelo stališče, da je bil tožniku z izpodbijanimi odločbami prispevek na podlagi 65. člena ZZRZI odmerjen pravilno, saj so bile s plačanimi zneski na podlagi 93. člena ZDavP-2 poravnane druge (starejše) neporavnane obveznosti tožnika.

Takšna razlaga zakonskih določb pa po presoji sodišča ni pravilna. Iz določbe 65. člena zakona namreč jasno izhaja, da je smel Sklad opomin in odmerno odločbo izdati le v primeru, ko zavezanec prispevka za posamezen mesec ni plačal pravočasno. Ker v obravnavanem primeru iz predloženih dokazil izhaja, da je tožnik obveznosti iz naslova plačila prispevka za zaposlovanje invalidov v obdobju od junija 2013 do februarja 2014 izpolnil v roku iz drugega odstavka 65. člena ZZRZI, Sklad po presoji sodišča po ZZRZI ni imel pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb, s katerimi je tožniku odmeril obveznosti, ki so bile v času izdaje odločb že izpolnjene.

Zavezancu, ki je pravočasno poravnal zapadle zneske mesečne obveznosti iz naslova prispevka za zaposlovanje invalidov, z odločbo ni mogoče odmeriti prispevka (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) niti na podlagi 93. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje toženka. Omenjena določba določa vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev v primeru, ko plačani znesek davka in povezanih dajatev ne zadostuje za poplačilo vseh obveznosti davčnega dolžnika. Omenjena določba se nanaša na plačilo davčnih obveznosti in ne more predstavljati podlage za odmero prispevka za zaposlovanje invalidov, ki je dopustna le pod pogoji, določenimi v ZZRZI. Zaradi poplačila starejših neporavnanih obveznosti zavezancu torej ni mogoče odmeriti prispevka, ki je bil že plačan.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijane odločbe na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR. Te stroške z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.