Jedro

1. Skladno z SKPG je delavec upravičen do 100 % izhodiščne plače in ne le do 80 % izhodiščnih plače. Citirana kolektivna pogodba je določala le možnost, da se v posebej naštetih primerih lahko po posebnem postopku izhodiščni osebni dohodki znižajo (33. člen SKPG/90), kar pa ne pomeni, da je delodajalec dolžan delavcem zagotavljati le znižane osebne dohodke.

2. Tudi če bi tožena stranka v pritožbi predložila dokaze, da je imela zakonito znižane osebne dohodke, pa te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati glede na določbe 1. odst. 337. člena ZPP, ker gre za nova dejstva in nove dokaze in ne le za uporabo materialnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi izostanka (pravilno: zamudno sodbo), s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki iz naslova razlike v plači po kolektivni pogodbi za obdobje od 1.10.1992 do 30.11.1993 skupni bruto znesek 163.566,20 SIT po posameznih mesecih, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, od mesečnih bruto zneskov obračunati in plačati predpisanen davke in prispevke, preostale neto zneske pa plačati tožnici z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakomesečne neto razlike od vsakega 18. dne v naslednjem mesecu do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 53.380,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe do plačila ter stroške sodne takse v znesku 7.275,00 SIT, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno zamudno sodbo je v odprtem pritožbenem roku vložila pritožbo tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne oz. po potrebi vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je v času spornega razmerja bilo na podlagi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1991 in 1993 mogoče izplačevati delavcu plačo v višini 80 % izhodiščne plače. Iz obračunanih razlik med prejeto in bruto plačo v kolektivni pogodbi, ki jih je predložila tožnica, je razvidno, da ji je tožena stranka v zadevnem obdobju sicer izplačevala nižje plače od izhodiščnih po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, vendar to znižanje nikoli ni preseglo več kot dopustnih 20 % znižanje osnovne plače. Sodba nima tudi nikakršnih dokazov v delu zahtevka, v katerem tožnica zahteva 10 % dodatek na delovno uspešnost. Iz sodišču predloženih plačilnih list tožnice je razvidno, da tožnica dodatka za delovno uspešnost ni imela. Plača iz tega naslova pa ni čisti denarni zahtevek in v kolikor bi tožnica smatrala, da je ocena njene delovne uspešnosti (0) neutemeljena, bi morala pri toženi stranki v zakonsko obligatornem postopku uveljavljati zahtevo za priznanje 10 % ocene delovne uspešnosti. Ker tega ni storila, bi sodišče moralo njen zahtevek iz tega naslova zavreči. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, to je glede pravilne uporabe materialnega prava in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Ta individualni delovni spor se je začel pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku, zato je po določbi 2. odst. 499. člena ZPP potrebno pogoje za izdajo zamudne sodbe presojati po prej veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Le-ta je v 332. členu določal, da sodišče izda sodbo, s katero se ugodi tožbenemu zahtevku (takrat imenovana "sodba zaradi izostanka", sedaj "zamudna sodba"), če toženec ne pride na pripravljalni narok do konca naroka, ali če ne pride na prvi narok za glavno obravnavo, kadar pripravljalnega naroka ni bilo, ali če pride na ta narok, pa se noče spustiti v obravnavanje, ali če odide s teh narokov, ne da bi oporekal tožbenemu zahtevku, če so izpolnjeni tile pogoji: 1. da je bil toženec v redu povabljen; 2. da predlaga tožnik, naj se izda sodba zaradi izostanka; 3. da toženec ni z vlogo oporekal tožbenemu zahtevku; 4. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 5. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana; 6. da ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da je toženec iz opravičenih vzrokov ni mogel priti na narok. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni vsi našteti pogoji. Tožena stranka v pritožbi tudi ne ugovarja procesnim pogojem za izdajo zamudne sodbe, temveč uveljavlja napačno uporabo materialnega prava.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala razliko med plačo, ki jo je prejela in plačo, ki bi jo morala prejeti po kolektivni pogodbi glede na delovno mesto, na katerega je bila razporejena, ki je spadalo v V. tarifno skupino. K tožbi je predložila izračun razlik v plači po kolektivni pogodbi in obračune osebnega dohodka za sporno obdobje, to je od 1.10.1992 do 30.11.1993. Tožba je bila tako sklepčna. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) v 49. členu določa, da delavcu pripada za delo osebni dohodek v skladu s splošnim aktom, usklajenim z družbenim dogovorom oz. kolektivno pogodbo in z zakonom. Izplačuje se najmanj enkrat na mesec. Natančnejše določbe v zvezi z osebnimi dohodki sta v spornem obdobju vsebovali Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG/90 - Ur. l. RS, št. 31/90) in Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG/93 - Ur. l. RS, št. 39/93). Tako je bilo v 29. členu SKPG/90 in 35. členu SKPG/93 določeno, da se plače izplačujejo najmanj enkrat mesečno in najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Višina plače je bila določeno s tarifno prilogo h kolektivni pogodbi, pri čemer je bila tožnica upravičena do izhodiščne plače za V. tarifni razred, čemur ne oporeka niti tožena stranka. Napačno pa je stališče tožene stranke, da je po določbah Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo delavec upravičen le do 80 % izhodiščnih plač in ne 100 % izhodiščnih plač. Navedeni kolektivni pogodbi sta namreč določali, da se v posebej naštetih primerih lahko po posebnem postopku izhodiščni osebni dohodki znižajo (33. člen SKPG/90, tč. 1 tar. priloga SKPG/93). To pa ne pomeni, da je delodajalec dolžan delavcem zagotavljati le znižane osebne dohodke. Osnovna plača delavca za poln delovni čas, predvidene delovne razultate in normalne delovne pogoje, ne more biti nižja od izhodiščne plače, določene v tar. prilogi te pogodbe, razen v primerih, ki so posebej določeni s to kolektivno pogodbo (1. odst. 30. SKPG/90, 2. odst. 36. člena SKPG/93). Tožena stranka ni podala odgovora na tožbo, v katerem bi lahko ponudila dokaze, da je zakonito izplačevala znižane osebne dohodke. Sicer pa tega ne zatrjuje niti v pritožbi, temveč se le sklicuje na možnost delodajalca, da izplačuje znižane osebne dohodke. Tudi če bi v pritožbi predložila dokaze, da je imela zakonito znižane osebne dohodke, pa te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati glede na določbe 1. odst. 337. člena ZPP, kajti gre že za nova dejstva in nove dokaze in ne le za uporabo materialnega prava. Zato je ugovor tožene stranke glede višine izhodiščnih plače neutemeljen.

Protispisne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z dodatkom na delovno uspešnost. Iz plačilnih list, ki jih je priložila k tožbi tožnica, namreč izhaja, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju obračunavala delovno uspešnost v višini 10 %. Izplačevanje delovne uspešnosti je predvideno tudi v 34. členu SKPG/90 in 39. členu SKPG/93 tako, da je bilo tudi v tem delu pravilno uporabljeno materialno pravo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.