Jedro

Kolikor se po ZDDV po računu uveljavljajo davčne ugodnosti, v tem primeru je to odbitek vstopnega DDV, je treba na podlagi 40. člena ZDDV izkazati opravljeno dobavo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij in uporaba blaga za te namene, saj je od tega odvisna pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik uveljavlja odbitek vstopnega DDV po prejetem računu, v katerem se glede podatkov o blagu izdajatelj računa sklicuje na pravni posel, zato je po mnenju sodišča treba ugotoviti, ali je po pogodbi dobava blaga opravljena oz. ali je pogodba realizirana. Tega pa v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal. Tožnik ne more uspešno uveljavljati vstopnega DDV po navedenem računu, saj sklicevanje na neizvršeno pogodbo ne more biti podlaga za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožniku naložil plačilo razlike davka na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje od 1. 12. 2005 do 31. 12. 2005 v višini 87.631,45 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka I.1 izreka), plačilo premalo plačanega davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 v znesku 43.669,14 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka II.1 izreka), plačilo obresti od premalo plačane akontacije davka od dobička za obdobje od januarja 2006 do maja 2006 (točka II.2 izreka), ugotovil, da je tožnik poravnal naložene obveznosti pod točko I in II izreka (točka III.), ni priznal priglašenih stroškov ter določil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki IV. in V. izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil opravljen ponovni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora DDV za sporno obdobje in davka od dohodkov pravnih oseb, v okviru katerega je bila opravljena preveritev davčnih olajšav za leto 2005. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnik izkazal v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 previsoke odhodke in posledično prenizko davčno osnovo in da je tožnik nepravilno odbijal vstopni DDV.

V ponovnem postopku je prvostopni organ preveril dejansko stanje v zvezi z nabavo strojev na podlagi Pogodbe o nakupu strojev in opreme z dne 10. 12. 2005, sklenjene med tožnikom in prodajalcem A. d.o.o., za kar je bil tožniku izdan račun, št. 254-05 z dne 14. 12. 2005 v znesku 126.000.000,00 SIT. Stroji so navedeni v tabeli 1 izpodbijane odločbe. V pogodbi o nakupu strojev je bilo med drugim navedeno, da se nabava strojev in opreme izvrši po dveh cenitvenih poročilih, da bo dobavitelj kupcu stroje in opremo dobavil in ga uvedel v uporabo, ter znaša nabavna cena 105.000.000,00 SIT in DDV, in da je rok dobave 200 dni od dneva, ko kupec plača 2 % predujma. Tožnik je nakazal 21.000.000,00 SIT, kolikor znaša obračunan DDV po spornem prejetem računu, kar v pogodbi ni bilo dogovorjeno. Na osnovi prejetega računa št. 0254-05 z dne 14. 12. 2005 je tožnik odbil vstopni DDV v višini 21.000.000,00 SIT v davčnem obdobju december 2005. Prodajalec A. d.o.o. DDV po navedenem izdanem računu ni obračunal in plačal ter za navedeno obdobje ni oddal obračuna DDV.

V nadaljevanju prvostopni organ natančno pojasni na kakšen način je v ponovnem postopku ugotovil, da prodajalec A. d.o.o. ni bil lastnik osnovnih sredstev, ki so predmet kupoprodajne pogodbe in sicer je to razvidno iz poslovnih knjig družbe A. d.o.o., družbe B. d.o.o. in delno tudi iz cenitvenega poročila z dne 10. 11. 2005. Prvostopni organ zaključi, da je tožnik na podlagi dokumentacije, ki je bila priloga k pogodbi o nakupu in prodaji sredstev, vedel, da prodajalec ni lastnik vseh osnovnih sredstev, ki so bila predmet pogodbe ter da bi se samo zato moral porajati sum, da gre za nevsakdanje neobičajne okoliščine. Prvostopni organ tudi navaja, da je tožnik, kljub temu, da je bil dogovor za plačilo 2 % predujem, preostanek pa po prevzemu osnovnih sredstev, prodajalcu plačal več kot je bilo dogovorjeno in sicer je plačal 21.000.000,00 SIT.

Prvostopni organ ugotavlja, da je bil posel prodaje osnovnih sredstev navidezen in opravljen z namenom, da bi imela korist na račun neplačanega davka oba udeleženca, tožniku pa je na račun uveljavljenih davčnih olajšav za investiranje v opredmetena osnovna sredstva znižal tudi izkazano davčno osnovo za leto 2005. V nadaljevanju prvostopni organ ugotavlja, da tožnik osnovnih sredstev do marca 2008 še vedno ni prevzel in tudi ne opravlja dejavnosti, za katero so ta sredstva namenjena, niti ne namerava prevzeti nabavljenih strojev. Poslovni prostor, ki ga gradi, je namenjen za opravljanje dosedanje dejavnosti prevozništva, na kar kaže izgradnja servisnega kanala in bencinske črpalke. Ugotavlja, da se poslovni dogodek nabava strojev po navedeni pogodbi ni izvršil in se sklicuje na Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ) in ugotavlja nedopusten nagib (2. odstavek 40. člena OZ), po katerem je takšna pogodba nična. Navaja, da je bistven nagib in namen, zaradi katerega sta družbi sklenili pogodbo, ki ni bila prodaja osnovnih sredstev in vzpostavitev proizvodnje, pač pa izigravanje davčnih predpisov in neupravičena obogatitev ter da predmetni pravni posel ni bil realiziran. Tožniku očita, da je vedel, da sta na dveh različnih cenitvenih poročilih navedena različna lastnika osnovnih sredstev (A. d.o.o. in B. d.o.o.).

Sklicuje se tudi na določbo 40. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ), po kateri se za pridobitev lastninske pravice zahteva veljaven pravni posel. Ker prodajna pogodba ni veljavna (je nična), po mnenju prvostopnega organa tudi ni prišlo do prenosa lastninske pravice in s tem tožnik ni postal lastnik predmetnih osnovnih sredstev. Navaja 1. odstavek 64. člena SPZ. Tožniku očita, da je v nasprotju z določili SRS (2002), med katerimi je pogoj tudi lastništvo stvari, predmetne premičnine neutemeljeno uvrstil med svoja osnovna sredstva in iz njih uveljavljal neupravičeno olajšavo za investicije v opredmetena osnovna sredstva. Ker v predmetni zadevi sploh ni prišlo do prenosa lastninske pravice, torej nabave blaga, tožnik v skladu z 40. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06-UPB4; v nadaljevanju ZDDV) ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV. Navaja določbe 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06; v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Iz ugotovitev ponovnega postopka izhaja, da tožnik ni uporabil nabavljenih sredstev za namene opravljanja obdavčljivih transakcij, tudi ni izkazal utemeljenega namena, da jih bo v prihodnosti uporabil za te namene, saj sam tožnik dvomi v uporabnost osnovnih sredstev, navedena osnovna sredstva pa sploh niso bila nabavljena, ker iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je zavezovalni pravni posel (kupoprodajna pogodba) bil sklenjen le navidezno, razpolagalnega pravnega posla pa sploh ni bilo.

Na podlagi 49. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 33/06-UPB2; v nadaljevanju ZDDPO-1) prvostopni organ ugotavlja, da tožnik nima pravice do uveljavljanja davčnih olajšav iz naslova investiranja v opredmetena osnovna sredstva, kupljena na podlagi navedene pogodbe. Zato pri ugotavljanju osnove za izračun olajšav iz naslova investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva ni upošteval osnovnih sredstev v višini 105.000.000,00 SIT iz razloga, ker je ugotovil, da tožnik ni lastnik, da se ta osnovna sredstva še vedno nahajajo v poslovnih prostorih prodajalca in da jih tožnik ne uporablja za pridobivanje prihodkov. Na podlagi znižanja davčnih olajšav je prvostopni organ ugotovil novo davčno osnovo ter obračunal davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 (tabela na strani 18 izpodbijane odločbe), kar je sicer vplivalo tudi na izračun nove osnove za plačilo mesečnih akontacij za leto 2006, ki pa so poravnane.

Na tožnikove pripombe o pristranskosti, izkrivljanju dejstev, prikrojevanja izjav, zamolčanju dejstev, prvostopni organ odgovarja, da je v davčnem nadzoru upošteval vsa načela davčnega postopka, ter pripombe tožnika kot neutemeljene zavrne. V ponovnem postopku je bilo ugotovljeno, da nabava osnovnih sredstev ni bila uporabljena za namene obdavčenih transakcij, tožnik pa novih dejstev in dokazov ni predložil. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bil tožnik na podlagi spornega računa za obravnavano obdobje (davčno obdobje september 2005) upravičen uveljavljati obračunani DDV kot vstopni DDV in ali je upravičen uveljavljati davčno olajšavo na podlagi 49. člena in 48. člena ZDDPO-1. Sklicuje se na določbe pogodbe, katere predmet je dobava strojev in opreme po dveh cenitvenih poročilih, ki se nahaja v upravnih spisih, in katere člene pritožbeni organ citira, na podlagi katere je bil tožniku izdan sporni račun.

Po mnenju pritožbenega organa sklenitev pogodbe praviloma ne daje podlage niti za izdajo računa, niti za uveljavljanje vstopnega DDV in tudi ne za znižanje davčne osnove, saj je podlaga za izdajo računa praviloma opravljena dobava blaga oziroma storitve in ne že dogovor o dobavi, kar predstavlja konkretna pogodba. Račun je listina, ki odraža dogodek dejansko izvršene dobave. Pred opravljeno dobavo pa se izdajo predračuni, avansni računi in podobno. Vstopni DDV je mogoče uveljavljati le po avansnih računih, od zneska dejansko plačanega avansa, medtem ko po predračunih ni mogoče uveljavljati vstopnega DDV niti ni možno koristiti davčnih olajšav na podlagi nobene od teh listin, ki se izdajajo pred dejansko opravljeno dobavo. Po mnenju pritožbenega organ je tožnik uveljavljal vstopni DDV preuranjeno.

Iz pogodbe (7. člen) je razvidno, da naj bi se tožniku dobavili stroji in oprema po pariteti „fco kupec oz. naročnik“ in da naj bi instalacijo strojev in opreme opravil dobavitelj v roku 200 dni po prejemu 2 % predujma, ki ga je tožnik plačal 30. 12. 2005, kar naj bi pomenilo, da naj bi stroji bili pri tožniku instalirani najkasneje do 18. 7. 2006, na kar bi moral biti opravljen primoprodajni zapisnik. Določila, ki so navedena, jasno kažejo, da do prevzema blaga s strani tožnika v decembru 2005 še ni prišlo, dobavitelj v navedeni pogodbi pa tožniku ni dovolil razpolagati z blagom že pred v pogodbi dogovorjenim prevzemom (11. člen pogodbe).

Navedeno pomeni, da je bil tožniku račun za stroje in opremo izdan preuranjeno ter da dobava v decembru 2005 še ni bila opravljena.

Tudi tožnik sam v pritožbi navaja, da prodajalec še ni dobavil in instaliral opreme v prostorih tožnika. Glede navedbe tožnika, da je v februarju 2006 pričel oddajati v najem te stroje in opremo (svojemu) prodajalcu, pa pritožbeni organ ugotavlja, da se najemnina več ne zaračunava. Oddaja strojev in opreme od 2006 dalje pa je dogodek, katerega tudi davčne posledice bi se kvečjemu mogle uveljavljati v davčnih obračunih februar 2006, ne pa v davčnih obračunih za leto 2005. Ker pogodba v decembru ni bila izvršena, tožnik pa ni predložil dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da bi se v decembru 2005 s prodajalcem dogovoril drugače, po mnenju pritožbenega organa v postopku predložena pogodba ne izkazuje konkretno opravljeno dobavo blaga, zato tudi sporni račun ne odraža resničnega dogodka dobave s strani dobavitelja oziroma pridobitve stvari s strani tožnika v decembru 2005, kar pomeni, da v tem smislu ne gre za verodostojno (knjigovodsko) listino, na podlagi katere bi bilo dopustno v decembru 2005 uveljavljati vstopni DDV oziroma davčno olajšavo iz naslova investiranja.

V nadaljevanju se sklicuje pritožbeni organ na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 107/2001, v nadaljevanju SRS) št. 7, 22, 15, 21.1., 21.12., točka c) 21.15. ter 2. odstavek SRS 28.47., po katerem je dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami.

Sklicuje se na 166. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 do 117/06, v nadaljevanju PZDDV) v povezavi z 56. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 108/05, v nadaljevanju ZDDV), ki se nanaša na knjigovodstvo davčnega zavezanca, po katerih izhaja dolžnost tožnika, da dogodke utemelji z verodostojnimi knjigovodskimi listinami.

V nadaljevanju navaja 1. odstavek 40. člena ZDDV in sodbo Sodišča Evropske skupnosti (C152/02 z dne 29. 4. 2004), kjer je sodišče presodilo, da je mogoče uveljaviti odbitek DDV šele v tistem davčnem obdobju, v katerem sta izpolnjena oba predpisana pogoja, da je storitev opravljena oziroma blago je dobavljeno in prejemnik blaga razpolaga z računom. Sklicuje se tudi na sodbo SES (C 342/87 z dne 13. 12. 1998), iz katere izhaja, da pravica do odbitka DDV ne nastane samo zato, ker je na računu DDV naveden.

Po mnenju pritožbenega organa tožniku ni možno iz teh razlogov priznati odbitek vstopnega DDV in davčne olajšave. Ugotovitve glede ničnosti pogodbe in nedopustnega nagiba so glede na ugotovljeno dejansko stanje preuranjene in ne vplivajo na drugačno odločitev. Očitek tožnika glede neupravičene obogatitve države in kršitve načela nevtralnosti zavrača. Iz listin upravnega spisa ni razvidno, da bi izdajatelj računa izstopni DDV plačal, tudi ni razvidno, da bi mu izstopni DDV v plačilo naložil z odločbo prvostopni organ.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri toženi stranki očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V tožbi vztraja na upravičenju do vstopnega DDV. Navaja, da je sredstva nabavil za opravljene obdavčljive dejavnosti, kar izkazuje pravilen in popoln račun in so z izvršeno pogodbo prešla sredstva v posest in last tožnika. Ni dvoma, da so lastninska ter razpolagalna upravičenja nad nabavljenimi sredstvi prešla na tožnika. Podrejeno navaja, da prehod lastninske pravice ni relevanten za odbitek vstopnega DDV.

Argument, da tožniku pripada pravica do odbitka zaračunanega DDV, je razviden zlasti iz obrazložitve odločbe sodišča Evropskih skupnosti (C 268/83), kjer je poudarjeno, da tožniku pripada pravica do odbitka celo v primeru, če bo lastninska pravica prešla na kupca šele v prihodnosti, ko bo nepremičnina zgrajena, kot tudi v sodbi SES (C 37/95), po kateri pravica do odbitka ne ugasne niti v primeru, če se sredstvo (v konkretnem primeru nepremičnina), v katero je zavezanec vlagal in od teh vlaganj odbijal vstopni DDV, nikdar ne uporabi za obdavčljivo dejavnost. Izpodbija tudi druge zaključke tožene stranke, predvsem glede trditev o navideznem poslu. Prvostopni organ bi moral pojasniti, po katerih zakonskih določilih šteje kupoprodajno pogodbo za nedopustno in nično in v čem je neverodostojnost računa, kot tudi pojasniti očitke glede suma, da gre v navedenem primeru za goljufijo in da je bil posel sklenjen z namenom utaje DDV, saj je goljufijo treba dokazati z verodostojnimi dokazili.

Očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja glede spremembe namembnosti poslovnega objekta, ki ga je tožnik gradil in v kateri naj bi stekla proizvodnja, saj je bistveni podatek v tem, da je tožeča stranka v tem trenutku lastnik dveh objektov, ki se nahajajo na lokaciji ..., česar prvostopni organi ni preverjal. Tudi ne drži izjava, ki jo je prvostopni organ navedel, da tožnik ne misli doseči namena sklenjene pogodbe, saj kot dober gospodar želi tožnik uveljavljati svoje interese.

V zvezi s cenitvenimi poročili, kot domnevnemu dokazu izigravanja davčnih predpisov, tožnik navaja, da ni imel razloga dvomiti v pooblaščeno osebo kot strokovnjaka zadevnega področja in mu ni znano na osnovi česa tožena stranka cenitvi poročili šteje za dokaz.

V zvezi z očitkom, da je del opreme in strojev v lasti družbe B. d.o.o. in ne prodajalca, pa tožnik navaja, da je zakoniti zastopnik B. d.o.o. izjavil in potrdil, da sredstva, za katera je bilo v cenitvenem poročilu označeno, da so od družbe B.,d.o.o., ne pripadajo tej družbi, temveč družbi A., d.o.o., zato ni nobenega razloga, da tožnik temu ne bi verjel oz. da ne bi verjel izjavi zastopnika družbe in ožigosanemu ter podpisanemu seznamu, v katerem so našteta vsa prodana sredstva ter določena njihova pogodbena vrednost. Zakoniti zastopnik je tožeči stranki zadovoljivo pojasnil, da so sredstva v lasti A. d.o.o., zato ni dokazil, da je bil kupec nedobroveren. Dejstvo, da je bila oprema prodana tožeči stranki in ne družbi B. d.o.o., je naknadno izjavil tudi prodajalec. Glede posesti in lastninske pravice nad sredstvi se v ponovnem postopku odločanja ni upoštevalo navodil in napotil pritožbenega organa, ter se posplošeno in poenostavljeno razumeva pojem posesti in lastnine. Tožnik navaja, da se sporna sredstva tako v posesti kakor tudi v njegovi lasti. Sklicuje se na 2. odstavek 24. člena SPZ glede posredne posesti ter da se izročitev premičnine šteje za opravljeno s sklenitvijo pravnega posla pri prenosu lastninske pravice brez dejanske izročitve, če sta se stranki dogovorili, da premičnina kljub prenosu lastninske pravice še naprej ostane v posesti prenosnika.

Po mnenju tožeče stranke tudi ni mogoče trditi, da so prodani stroji in oprema prešli na kupca mimo volje lastnika družbe B.,d.o.o., saj je voljo prodajalca izrazil njen zakoniti zastopnik ter se sklicuje na judikaturo, po kateri tudi prodaja tuje stvari zavezuje.

V zvezi z razlogi, povezanimi z zamudo zagona proizvodnje, tožnik pove, da okoliščina v ničemer ne vpliva na nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV. V nadaljevanju pojasni namen in cilj nakupa. Investicija je bila poslovno izjemno zanimiva, saj je dejavnost prevozništva čedalje bolj konkurenčna, kar vodi k propadanju prevozniških podjetij. Navaja člena 7 in 6 pogodbe, da se dokončno plačilo opravi po izstavi primoprodajnega zapisnika, očita toženi stranki, da se je vmešala v posel, ko je le-tega razglasila za ničnega. Zato bo tožeča stranka počakala, da se razreši spor s toženo stranko. Poudarja, da nikoli ni izjavila, da ne misli doseči namen sklenjene pogodbe. Izjava najemojemalca, da namerava ponovno pričeti s proizvodnjo, za tožečo stranko kot najemodajalca pomeni obdavčljiv prihodek iz naslova najemnine v skladu s pogodbo o najemu storitev in opreme z dne 1. 2. 2006. Tožeča stranka poudarja, da tudi izogibanje plačila davka oziroma pridobivanje davčnih koristi ne predstavlja ničnosti pravnega posla, kot to zmotno trdi tožena stranka, o čemer obstoja cela vrsta sodb.

Očita bistvene kršitve postopkovnih pravil. Glede ponovnega postopka navaja, da se sme obravnavati izključno dejstva in dokaze, ki so obstajali do izdaje odpravljene odločbe. Toženi stranki očita, da ni imela podlage za zaslišanja določenih oseb in da gre za ugotavljanje dejstev, ki so nastali po izdaji odpravljene odločbe in ne morejo biti predmet utemeljevanja nove odločbe. Ugotovljena dejstva ne spreminjajo navedb tožeče stranke, da kupljena sredstva, o katerih teče spor, ne uporablja niti najemnik poslovnega prostora, niti družba B. d.o.o. temveč se nahajajo nedotaknjena in zaklenjena v prodajalčevih poslovnih prostorih.

Po mnenju tožnika izhaja, da je račun z dne 14. 12. 2005 o nabavi osnovnih sredstev verodostojna knjigovodska listina. V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o missing traderjih oziroma davčnih vrtiljakih. Gre preprosto za premik plačanega DDV v zasebno rabo, namesto da bi se plačal državni blagajni. Prodajalec oziroma izdajatelj računa še naprej obstaja in tožeči stranki ni jasno, da tožena stranka še ni izterjala zaračunanega DDV. V nadaljevanju polemizira s stališčem drugostopnega organa, da izdan račun ni verodostojna listina, ker da ni izdan v skladu z SRS in ker ne dokazuje dobave blaga ter ne odraža resničnega dogodka, saj to po mnenju tožnika ni v skladu s sistemom nevtralnosti DDV. Pravica do odbitka DDV ne nastopi neposredno z vročitvijo blaga, temveč s prejemom računa. Če temu ne bi bilo tako, prejemnik računa, ki je bil izdan za avansno plačilo, ne bi imel pravice do odbitka DDV. Da takšno upravičenje obstaja pa se strinja celo pritožbeni organ. ZDDV ne ločuje med avansnim in običajnim računom, zahteva le račun po 34. členu ZDDV. Tožeči stranki bi morali priznati odbitek DDV, ker bi morali šteti, da tožeča stranka po vsebini poseduje avansni račun.

Termin dobava blaga kot obvezen podatek na računu ne pomeni fizičnega prevzema blaga in odvoz v skladišče kupca, kot to razlaga tožena stranka, temveč pomeni prenos razpolagalnega upravičenja nad blagom. Z nakupom blaga kupec postane lastnik in z blagom prosto razpolaga. Lahko ga pripelje v svoje prostore ali uskladišči pri prodajalcu, kot v obravnavanem primeru. Tožeča stranka razpolaga z blagom, katerega dobavo v njene prostore je bila na njeno zahtevo odložena. Razpolagalna pravica tožeče stranke je razvidna iz same kupoprodajne pogodbe ter sklenjene najemne pogodbe (z dne 1. 2. 2006) s prodajalcem.

Po mnenju tožnika ni povezave med upravičenjem do odbitka vstopnega DDV in pogoji za uveljavljanje davčne olajšave, tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico na kupljenih sredstvih in ker gre za opredmetena sredstva, namenjena opravljanju dejavnosti, ni dvoma, da je upravičena uveljavljati investicijsko olajšavo za vlaganje v opredmetena sredstva.

Tožena stranka je na podlagi zmotne ugotovitve, da je A. d.o.o. prodal osnovna sredstva, ki niso bila njegova last, izločila prejeti račun za nabavljena sredstva in zmanjšala investicijsko davčno olajšavo. Sklicuje se na 80. člen ZDDPO-1 ter navaja, da je razlog za izločitev prejetega računa brez zakonske podlage.

Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki naloži plačilo 133.663,30 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2006 do plačila in plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in obrazložitvi, razvidni iz drugostopne odločbe, v zvezi z navedbami tožnika pa še dodaja: Na očitek, zakaj že v prvotnem postopku ni odločil in utemeljil odločitve z (ne)verodostojnostjo knjigovodskih listin, iz katerih ne izhaja izvršena dobava, odgovarja da je bilo v prvotnem postopku dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovnem postopku je bilo dejansko stanje ugotovljeno glede izvršitve posla do take mere, da je bilo jasno razvidno, da je imel tožnik možnost predložiti vse dokaze, da je bil posel izvršen oziroma do kakšne faze. Tožniku ni bil priznan vstopni DDV in davčna olajšava, ker dogodek, ki bi moral biti podlaga za tako postopanje, v tem času še ni nastal, zato za konkretno odločitev ni več potrebe po presoji ali je pogodba, ki sta jo sklenila tožnik in njegov dobavitelj, nična oziroma brez učinka na davčnem področju, prav tako tudi ni potrebno ugotavljati, ali je tožnik sodeloval v morebitnem goljufivem poslu, katerega namen je bil pridobitev davčne koristi z zlorabo davčnega sistema DDV.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV za davčno obdobje december 2005 za stroje in opremo po računu z dne 14. 12. 2005, ki se glede vsebine opravljenega prometa blaga sklicuje na pogodbo o nakupu strojev in opreme z dne 10. 12. 2005. Prvostopni organ glede nakupa opreme in strojev ugotavlja, da je šlo za navidezen posel in da sredstva niso bila v lasti prodajalca, tožniku pa očita nedopusten nagib in ugotavlja ničnost posla. Tožena stranka razloge za nepriznanje odbitka vstopnega DDV vidi predvsem v okoliščini, da dobava blaga v davčnem obdobju, v katerem tožnik uveljavlja vstopni DDV, ni bila izvršena.

Po 1. odstavku 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 54/04, v nadaljevanju ZDDV) nastane pravica do odbitka vstopnega DDV v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Po 2. odstavku 40. člena ZDDV sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitev uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. DDV se obračunava in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev (promet blaga oziroma promet storitev), ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka 3. člena ZDDV), promet blaga pa pomeni prenos lastninske pravice na opredmetenih stvareh, če ni s tem zakonom drugače določeno (1. odstavek 4. člena ZDDV) .

V zadevi je sporno ali gre tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV (40. člen ZDDV). Iz dejanskega stanja izhaja, da je bil tožniku 14. 12. 2005 izstavljen račun za plačilo strojev in opreme po pogodbi z dne 10. 12. 1005, s prilogo spiska opreme (ki se v upravnih spisih ne nahaja), kjer je naveden datum odpošiljanja 14. 12. 2005, tožniku pa v decembru 2005 blago ni bilo dobavljeno. Ta okoliščina med strankam ni sporna, to pa je tudi v skladu s pogodbo, na katero se sporni račun nanaša, kar tožena stranka in prvostopni organ tudi pojasnita, ko navajata relevantne določbe pogodbe (6. člen, 7. člen).

Ob neizkazani dobavi blaga je tudi po mnenju sodišča tožnik v davčnem obdobju december 2005 neutemeljeno uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je uveljavljanje odbitka preuranjeno, saj tožnik ni izkazal dobave blaga v tem davčnem obdobju, kljub sklenitvi pravnega posla. Pravica do odbitka nastane pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oziroma storitve uporabljal oz. jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, kar pomeni, da mora davčni zavezanec izkazati prejem blaga, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka. Okoliščina, da tožnik tudi v času ponovnega inšpekcijskega pregleda ni izkazal dobave blaga, na drugačno odločitev ne vpliva, saj je ta relevantna okoliščina morala obstajati v davčnem obdobju, v katerem je tožnik uveljavljal odbitek, kar je v obravnavanem primeru december 2005. Zato po povedanem v obravnavanem primeru v trenutku prejema računa tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji za priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj je nedvomno izkazano, da v decembru 2005 dobava blaga ni bila opravljena in da ni prišlo do izročitve blaga in zato tudi ni mogoče govoriti o prenosu lastninske pravice kot obdavčljivi transakciji po 4. členu ZDDV, saj za takšno razlago ni podlage v sklenjenem pravnem poslu, katerega predmet je „dobava strojev in opreme“ (1. člen pogodbe). Zato tudi nima prav tožnik, ko zatrjuje, da je šlo v obravnavanem primeru za posredno posest (2. odstavek 24. člena SPZ), saj iz pogodbe ne izhaja, da bi šlo za sklenitev pravnega posla brez dejanske izročitve in da bi se stranki dogovorili, da stroji in oprema še naprej ostanejo v posesti prenosnika (3. odstavek 60. člena SPZ).

Kolikor se po ZDDV po računu uveljavljajo davčne ugodnosti, v tem primeru je to odbitek vstopnega DDV, je treba na podlagi 40. člena ZDDV izkazati opravljeno dobavo blaga za namene tožnikovih obdavčljivih transakcij in uporaba blaga za te namene, saj je od tega odvisna pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik uveljavlja odbitek vstopnega DDV po prejetem računu, v katerem se glede podatkov o blagu izdajatelj računa sklicuje na pravni posel, zato je po mnenju sodišča treba ugotoviti ali je po pogodbi dobava blaga opravljena oz. ali je pogodba realizirana. Tega pa v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal. Glede na 6. člen pogodbe z dne 10. 12. 2005 bo uporaba ali dobava strojev in opreme izvršena v roku 200 dni po plačilu 2% predujma, kar pomeni v obravnavanem primeru šele 18. 7. 2006, ko naj bi se v skladu s 7. členom pogodbe opravil prevzem blaga po pogodbi glede na pariteto pri kupcu oz. naročniku v delovni funkciji strojev in opreme, za kar se sestavi primopredajni zapisnik, ki je osnova za dokončno plačilo pogodbenega blaga oz. strojev in opreme po pogodbi.

Po mnenju sodišča tožnik ne more uspešno uveljavljati vstopni DDV po navedenem računu, saj sklicevanje na neizvršeno pogodbo ne more biti podlaga za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV oziroma drugače povedano, račun, na podlagi katerega tožnik uveljavlja odbitek vstopnega DDV, v obravnavanem primeru ne izkazuje opravljene nabave blaga po 40. členu ZDDV. Sicer pa v zadevi ta okoliščina niti ni sporna, na drugačno odločitev tudi ne vplivajo razlogi, zaradi katerih se pogodba ni realizirala, saj je to za priznanje odbitka vstopnega DDV, irelevantno. Račun kot poslovna listina, na podlagi katere tožnik uveljavlja odbitek vstopnega DDV, zato tudi po mnenju sodišča, tako kot pravilno navaja tožena stranka, ne izkazuje poslovnega dogodka dobave blaga v letu 2005 in ne predstavlja verodostojne listine v smislu SRS/2002. Tudi iz sodne prakse SEU, ki se nanjo pravilno sklicuje tožena stranka (npr. C 152/02) izhaja, da je odbitek vstopnega DDV mogoče uveljavljati šele v tistem davčnem obdobju, v katerem sta izpeljana oba pogoja, da je blago dobavljeno in da je prejemnik blaga razpolagal z računom, prav tako pa prejemnik računa ni upravičen do dobitka vstopnega DDV le zato, ker razpolaga z računom, saj mu mora biti zaračunana dejansko opravljena transakcija (C 342/87).

V obravnavanem primeru tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti, kot zmotno meni tožnik, temveč za neizpolnjevanje pogojev za priznanje vstopnega DDV. Ob takem stanju stvari so okoliščine glede nedopustnega nagiba in ničnostnih razlogov irelevantne, zato se sodišče do njih posebej ni opredelilo.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega organa in tožene stranke glede znižanja davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2005. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča tožniku ne gredo olajšave iz naslova investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva, ki jih je tožnik nabavil po sporni pogodbi, saj v letu 2005 ne gre za sredstva, kot jih SRS 1 (2002), ki bi bila v lasti tožnika ali v finančnem najemu in ki bi jih tožnik uporabljal za pridobivanje dohodkov, ne glede na okoliščino, da jih je vpisal med svoja osnovna sredstva. V zadevi namreč ni sporno, da tožnik v letu 2005 navedene stroje in opremo ni uporabljal za namene opravljanja svoje dejavnosti (SRS 1.21.), ne glede na v letu 2006 sklenjeno pogodbo o najemu, iz katere pa tudi ni pridobival dohodkov.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj relevantno dejansko stanje v zadevi ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).