Jedro

Samo iz razloga, da s scensko dejavnostjo ni mogoče samostojno nastopati na kulturni sceni, ni mogoče zavrniti uveljavljene oprostitve plačila carine. Svetlobna scena je neločljivi del celotnega kulturnega prikaza in če ta del prireditve izvede v okviru registrirane dejavnosti druga organizacija, le-ta v tem delu neposredno opravlja kulturno umetniško dejavnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 22.6.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi carinarnice z dne 18.11.1992, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za oprostitev plačila carine in drugih uvoznih dajatev za uvoženo blago po carinski deklaraciji z dne 12.11.1992. V obrazložitvi navaja, da je tožnik registriran tudi za opravljanje scenske dejavnosti kot dela kulturno umetniške dejavnosti. Toda tožnik s svojo dejavnostjo ne more samostojno nastopati na kulturni sceni, ampak samo znatno pomaga in dviguje kvaliteto kulturnim izvajanjem neposrednih kulturnih organizacij. Ker se tožnik tako neposredno ne ukvarja s kulturno dejavnostjo, ne more doseči oprostitve plačila carine in drugih uvoznih dajatev po 3. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89, 21/90).

V tožbi tožeča stranka navaja, da tožena stranka napačno razlaga določbo 3. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona. Tožeča stranka je registrirana za "druge kulturno-umetniške dejavnosti". Že iz naziva podjetja "podjetje za scensko in svetlobno tehniko," izhaja, da pripravlja sceno in sicer vizuelno in svetlobno. Tožnik opravlja avtorizirano delo in sicer ustvarja sceno s svetlobnimi efekti in triki, pri čemer uporablja tudi uvoženo tehniko. Svetlobna scena je del kulturnega prikaza posamezne prireditve. To pomeni, da gre za direktno kulturno umetniško dejavnost. To izhaja tudi iz potrdil Cankarjevega doma v Ljubljani, Radio televizije Slovenije in Društva za oživljanje kulturne podobe starega mestnega jedra. Zato ne drži ugotovitev tožene stranke, da gre za posrednega ustvarjalca. Nerazumljivo je sklicevanje na potrdilo zavoda za statistiko, ki želi povedati le to, da pri določanju šifre dejavnosti uporabijo za šifro tisto dejavnost, ki je pretežna pri registrirani dejavnosti podjetja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter odloži izvršitev odločbe carinarnice z dne 18.11.1992 do dokončne odločitve v tej zadevi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja oprostitev plačila carine in drugih uvoznih davščin za uvoženo kontrolno ploščo, štiri reflektorje, aparat za proizvajanje umetne megle in 8,92 litra tekočine za umetno meglo po 3. točki 1. odstavka 29. člena carinskega zakona. Po navedeni določbi so plačila carine oproščena tudi podjetja, ki se ukvarjajo z kulturno-umetniško dejavnostjo za blago, ki se ne izdeluje v Sloveniji, namenjeno pa je neposredno za opravljanje njihove dejavnosti. V obravanavani zadevi je sporno, ali našteta uvožena oprema neposredno služi za opravljanje kulturno-umetniške dejavnosti. Tožena stranka ugotavlja, da se tožnik neposredno ne ukvarja z kulturno dejavnostjo, saj s scensko dejavnostjo ne more samostojno nastopati na kulturni sceni, ampak samo znatno pomaga in dviguje kvaliteto kulturnim izvajanjem neposrednih kulturnih organizacij, zaradi česar ne more biti oproščen carine. Toda tožbeni ugovori vzbujajo dvom v navedeni zaključek, saj zgolj zato, ker tožnik s svojo scensko dejavnostjo ne more samostojno nastopati na kulturni sceni ni mogoče zaključiti, da njegova dejavnost z našteto opremo neposredno ne služi za opravljanje kulturno-umetniške dejavnosti. Tožnik utemeljeno opozarja, da je svetlobna scena del kulturnega prikaza posamezne kulturne prireditve. Če ta del kulturne prireditve izvede v okviru registrirane dejavnosti druga organizacija, v tem delu tako neposredno opravlja kulturno umetniško dejavnost, ki je neločljivi del celotnega kulturnega prikaza prireditve. Zato samo iz razloga, da tožnik s scensko dejavnostjo, za katero naj bi uporabljal sporno opremo, ne more samostojno nastopati na kulturni sceni, ne bi bilo mogoče zavrniti uveljavljane oprostitve plačila carine. Vendar sodišče pripominja, da je oprostitev plačila carinskih dajatev v smislu 3. točke 1. odstavka 39. člena zakona mogoča samo, če se uvožena oprema oziroma njeni deli uporabljajo izključno za neposredno opravljanje dejavnosti (v obravnavanem primeru torej za kulturno-umetniško dejavnost). O tej okoliščini pa dejansko stanje v dosedanjem postopku ni bilo razčiščeno, zato sodišče ne more rešiti spora.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih.

V tem upravnem sporu je sodišče presojalo le zakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva na oprostitev plačila carine in drugih uvoznih davščin. S to odločbo se tožniku ničesar ne nalaga in se zato ne izvršuje. Sicer pa je o predlogu za odložitev izvršitve odločbe pristojen odločiti organ, ki je takšno odločbo izdal. Določbe citiranih zveznih zakonov je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnost in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).