Jedro

Razlog, zaradi katerega je bilo tožniku začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list, št. 105/2006) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.12.2007, s katero je ta na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 5. alineo 36. člena ZAzil tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od dne 30.12.2007 do dne 30.3.2008. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na podatke, da je bil tožnik dne 13.12.2007 prijet s strani policije, da je bil dne 14.12.2007 nastanjen v Centru za tujce z namenom odstranitve iz države in da je prošnjo za azil napisal šele 18.12.2007. Povzema določbe 8. člena ZAzil in se strinja s toženo stranko, da je tožnik imel možnost zaprositi za azil že ob prijetju s strani policije oziroma po privedbi v Center za tujce. Zato je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države. Tožnikova navedba, da je vložil prošnjo za azil delavcem policije takoj ob prijetju, v podatkih spisa nima opore in tudi po opravljenem zaslišanju sodišče takšni tožnikovi izpovedbi ni sledilo in jo je ocenilo kot neprepričljivo, kar je podrobno obrazložilo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da ni zlorabil azilnega postopka in ni zavajal tožene stranke in da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj je bil izpostavljen stalnemu preganjanju, sorodniki prve bratove žene so ga celo hoteli ubiti, policija pa mu ni nudila ustrezne zaščite. Ponovi tožbene navedbe, da je povedal svojo željo o azilu že policistom ob prijetju. Meni, da ni dopustno, da se je odredila omejitev gibanja v Centru za tujce, ki je policijski dom in ni pod nadzorom azilnega doma. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi se odložila prisilna odstranitev (5. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da iz v upravnem postopku ugotovljenih dejstev izhaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabil azilni postopek s tem, da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da je tožnik izrazil namen zaprositi za azil šele po štirih dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nameščen zaradi zagotovitve prisilne odstranitve iz Republike Slovenije. Tožnik ni za azil zaprosil v najkrajšem možnem času, čeprav je to možnost imel. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zadostna podlaga za ugotovitev razloga iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, kar je okoliščina, ki šteje za zlorabo oziroma zavajanje postopka. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da razlog, zaradi katerega je bilo tožniku začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal že kot tožbene ugovore in jih je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in podrobno obrazložilo. Z razlogi za zavrnitev teh ugovorov se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja. Tudi tožnikove navedbe glede razlogov, zaradi katerih je zaprosil za pridobitev azila v Republiki Sloveniji, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. V tem upravnem sporu se presoja zakonitost odločitve tožene stranke o začasni omejitvi gibanja, o tem, ali so izpolnjeni pogoji, da se tožniku prizna mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji, pa še ni bilo odločeno.

Tožnikov ugovor, da ni dopustno, da mu je odrejena omejitev gibanja v Centru za tujce, ki je po njegovem mnenju policijski dom in ni pod nadzorom azilnega doma, po presoji sodišča ni upošteven, saj 3. odstavek 27. člena ZAzil določa, da se omejitev gibanja izven azilnega doma oziroma njegove izpostave izvaja v za to namenjenem objektu azilnega doma ali v drugih ustreznih objektih ministrstva, pristojnega za notranje zadeve.

Tožnik je pritožbo vložil tudi zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar pa formalno opredeljeno in izrecno niti ne izpostavlja nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Presodilo je, da te kršitve niso podane.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.