Jedro

Preverjanje višine terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ne more biti predmet sodnega izvršilnega postopka, temveč bi višinam dolžnik moral ugovarjati v postopkih, kjer so posamezni izvršilni naslovi nastali, torej v upravnih postopkih, kjer so bile izdane odmerne odločbe za plačilo terjatev iz naslova socialnih prispevkov (načelo stroge formalne legalitete). Že v seznamu izvršilnih naslovov je tudi pojasnjeno, da obresti tečejo po ("davčni") obrestni meri, določeni v 96. členu ZDavP-2. Dolžnik je tisti, na katerem je breme zatrjevanja in izkazovanja plačil. Višje sodišče ne sprejema argumentov dolžnika, da za datume plačil le-ta ni mogel vedeti, tudi če so posledica uspešnih davčnih izvršb, saj je dolžnik tisti, ki ima dostop do podatkov, kdaj so bila bremenjena njegova sredstva z namenom poplačila upnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrne (I. točka izreka sklepa), da se predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrne (II. točka izreka sklepa), da se dolžnikov zahtevek za povrnitev stroškov ugovora zavrne (III. točka izreka sklepa) in da je dolžnik dolžan upnici povrniti 306,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega roka do plačila (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je odločitev sodišča, da je seznam izvršilnih naslovov skladen z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 in je posledično skladen s 3. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ, napačna, saj seznam izvršilnih naslovov, ki ga je upnik predložil predlogu za izvršbo, ni bil popoln. Določbe o seznamu ni mogoče razumeti drugače, kot da morajo biti v seznamu navedeni tudi posamezni izvršilni naslovi. Zato je napačna odločitev sodišča, da opredelitev posamezne odmerne odločbe ni obvezen podatek po zakonu. Dolžnik je tudi zatrjeval, da seznama izvršilnih naslovov in v njem izračunanih zamudnih obresti ni mogoče preveriti, saj izračun posameznih obresti ni bil priložen ne predlogu za izvršbo ne odgovoru na ugovor, o čemer se sodišče sploh ni opredelilo. Dolžnik nadalje opozarja, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na poplačilo terjatev. Sodišče je namreč ugotovilo, da naj bi bila neustrezna že njegova trditvena podlaga, saj da dolžnik ni navedel datumov posameznih plačil, temveč zgolj posamezne zneske. Taka ugotovitev sodišča pa je napačna, saj je dolžnik v ugovoru zatrjeval, da je terjatve poplačal, pri čemer je navedel višino posameznih plačil in nenazadnje svoje navedbe izkazal s priloženimi sklepi FURS. Pri tem dolžnik poudarja, da datumov izvedenih plačil niti ni mogel zatrjevati, saj je upnik zoper dolžnika že od leta 2014 vodil davčno izvršbo, iz česar izhaja, da so bile terjatve upnika do dolžnika izterjane prisilno in na podlagi izvršilnih dejanj v davčnem postopku. Na navedeni podlagi je upnik kasneje s sklepi, ki jih je dolžnik priložil ugovoru, postopek davčne izvršbe za izterjane zneske tudi ustavil. Datumi posameznih plačil ne izhajajo niti iz sklepov, ki jih je dolžnik predložil, dolžnik pa dejstev, ki ne izhajajo niti iz sklepov državnih organov, ne more zatrjevati. Nadalje je napačno tudi razlogovanje sodišča, da sklepi, ki jih je dolžnik predložil, ne predstavljajo primernega dokaza za zatrjevana delna plačila. Sodišče je zato s tem, ko je dvomilo v javne listine, ki jih je dolžnik predložil, ravnalo napačno in v nasprotju z 224. členom ZPP. Nadalje dolžnik poudarja, da je napačno tudi pojasnjevanje sodišča, da so bili sklepi izdani v različnih davčnih izvršbah. Iz vseh sklepov namreč izhaja, da je upnik davčno izvršbo, čeprav z različnimi opravilnimi številkami, vodil zaradi izterjave davčne obveznosti, kot izhaja tudi iz seznama izvršilnih naslovov, ki ga je priložil sklepu o izvršbi. Ti izvršilni naslovi pa so v vseh sklepih, ki jih je dolžnik priložil ugovoru, enaki in se ne spreminjajo, kar nenazadnje izhaja že iz datuma izvršljivosti, ki je v vseh sklepih določen na dan 10. 5. 2014. Upnik v postopkih davčne izvršbe za vsako izvršilno sredstvo poda novo številko postopka, zaradi česar je jasno, da različne opravilne številke še ne pomenijo, da gre za plačila, ki bi se nanašala na druge davčne dolgove. Sodišče je z zgoraj izpostavljenimi (napačnimi) ugotovitvami preseglo in odločalo mimo trditvene podlage, ki sta jo v postopku podala upnik in dolžnik, in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Upnik namreč v svoji trditveni podlagi ni opozarjal na pomanjkljivost navedb dolžnika glede datumov izvršenih plačil. Upnik se v odgovoru na ugovor do posameznih zatrjevanih plačil dolžnika razen pavšalno, sploh ni opredelil, temveč je le nekonkretizirano zatrjeval, da se je dolžnik na sklepe o utesnitvi, navedene na strani 7, bodisi pritožil, bodisi so bili sklepi posledica izknjiženja obračunskega prispevka ali izravnani s storniranimi obveznostmi. Pri tem upnik svojih navedb ni z ničemer izkazal. Dolžnik prav tako opozarja, da je sodišče popolnoma neutemeljeno odločilo, da je upnik v odgovoru na ugovor natančno pojasnil višino terjatve s tem, ko je navedel vsa posamezna plačila. Dejstvo namreč je, da upnik odgovoru na ugovor ni predložil verodostojne listine, iz katere bi plačila izhajala, temveč je v vlogo zgolj "prilepil" posamezne izseke iz "evidence", brez pojasnila, za kakšne evidence sploh gre. Upnik je namreč zgolj nanizal ogromno število izplačil, pri čemer ni jasno, kaj naj bi slednja predstavljala, ali na kakšen način naj bi se obračunavala, oziroma s čigave strani naj bi bila sploh izvedena. Dolžnik se tako niti ne more opredeliti do navedbe, da naj bi priložene evidence plačil dokazovale, da svojih obveznosti ni poravnal ali preveriti pravilnosti izračuna. Sodišče je pri izdaji popolnoma prezrlo tudi dolžnikove navedbe, da terjatev upnika do dolžnika iz naslova prispevkov za socialno varnost (zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu) za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012, in sicer v skupnem znesku 7.223,82 EUR, ne obstoji. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4250-725/2018-3 z dne 29. 1. 2018, s katero so bili dolžniku v plačilo odmerjeni prispevki za socialno varnost (prispevki za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu), je bila namreč s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 712/2021-20 z dne 5. 1. 2022, odpravljena, postopek obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje pa s sklepom FURS, št. DT 4250-725/2018-24 z dne 15. 6. 2022, ustavljen. Dokazna ocena sodišča pri tem ni bila izvedena v skladu z določbo 5. člena ZPP, temveč pristranska, saj je sodišče v popolnosti sledilo neizkazanim navedbam upnika, medtem ko je navedbe dolžnika, izkazane z javnimi listinami, izdanimi s stranmi upnika, v celoti zavrnilo zaradi njihove "neprimernosti". Sodišče bi namreč moralo, če bi dejansko stanje pravilno ugotovilo, moralo ugotoviti, da je dolžnik davčno terjatev že v celoti poplačal. Sodišče je s sklicevanjem, da dolžnik ni podal razlogov, ki bi opravičevali odlog izvršbe, tj. obstoj nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, napačno zavrnilo tudi predlog dolžnika za odlog izvršbe. Sodišče je pri tem okoliščine, ki bi narekovale odlog izvršbe, popolnoma spregledalo, saj navedb dolžnika v zvezi z razlogi, ki jih je navajal v odlogu in ki odlog utemeljujejo, sploh ni presojalo, temveč je odločilo, da bi moral dolžnik podati še dodatne navedbe, s katerimi bi izkazoval resni namen poplačati upnika z izvensodno prodajo nepremičnin, brez, da bi sploh ugotavljalo, ali navedeni razlogi odlog izvršbe morebiti utemeljujejo po četrti točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Dejstvo namreč je, da že splošno premoženjsko stanje dolžnika, ki razen nepremičnin nima nič drugega, predstavlja druge posebno upravičene razloge. Pri tem dolžnik opozarja na sodno prakso, ki glede razlogov za odlog izvršbe sodišču nalaga dolžnost, da upoštevajoč vse okoliščine primera išče pravično ravnotežje med pravicami upnika in pravicami dolžnika. Naslovno sodišče pa je v 3. in 4. točki izpodbijanega sklepa posledično napačno odločilo, da dolžnik do povrnitve stroškov ugovornega postopka ni upravičen ter mora stroške ugovornega postopka povrniti upniku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je odgovoril na pritožbo po Državnem odvetništvu RS, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov sodišča prve stopnje, ki so še bistveni za ta pritožbeni postopek, izhaja, da je upnica predlogu za izvršbo priložila seznam izvršilnih naslovov z dne 19. 7. 2023, v katerem je bil za vsak izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka oziroma prispevka in zamudnih obresti za vsako vrsto prispevkov posebej. Nikjer v zakonu pa po stališču sodišča prve stopnje ni navedeno, da je navedba številke odločbe obvezen podatek (sklicuje se na VSL Sklep II Ip 2114/2017). Kljub navedenemu je upnica z odgovorom na ugovor predložila dopolnjen Seznam izvršilnih naslovov (pril. A9 spisa), v katerem so navedene tudi številke odmernih odločb in datumi izdaje. Prav tako je upnica vse odločbe, s katerimi so bili dolžniku odmerjeni prispevki za socialno varnost, ki so predmet te izterjave, priložila. Dolžnik je sicer zatrjeval, da je bila razveljavljena odločba FURS št. DT 4250-725/2018-3 z dne 29. 1. 2018, vendar ta v Seznamu izvršilnih naslovov z dne 19. 7. 2023 ni navedena. Gre namreč za odločbo o odmeri prispevkov za socialno varnost (prispevki za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu), ki pa niso predmet izterjave tega izvršilnega postopka. Če se dolžnik sklicuje na prenehanje obveznosti s plačili, mora navesti konkretne datume in zneske posameznih plačil in nato te svoje navedbe tudi dokazno podpreti. Sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem že dolžnikova trditvena podlaga pomanjkljiva in neustrezna. Dolžnik namreč ni navedel datumov posameznih plačil in njihovega načina, pač pa le posamezne zneske v skupni višini 29.931,27 EUR. Dolžnik je svoje navedbe o poplačilu dokazoval (le) s sklepi FURS in obvestilom o pobotu z dne 26. 4. 2022. Sodišče poudarja, da so bili ti sklepi izdani v različnih davčnih izvršbah (razvidno iz številk sklepov), pri čemer dolžnik ni pojasnil ali izkazal, kaj je bil predmet izterjave posamezne davčne izvršbe. Nadalje sodišče prve stopnje poudarja, da so ti sklepi nejasni oziroma nepopolni glede razlogov za ustavitev izvršbe. V nekaterih sklepih tako dejanski razlog za ustavitev v izreku sploh ni naveden, v obrazložitvi pa je zapisana le določba 155. člena ZDavP-2, ki določa razloge za ustavitev izvršbe (npr. pril. B6), v večini sklepov pa je navedenih več razlogov za ustavitev (plačilo, storno terjatve, plačilo s pobotom...). Upnica je dalje po stališču sodišča prve stopnje v odgovoru na ugovor (glede na podani ugovor poplačila) natančno pojasnila višino terjatve. Navedla je vsa dolžnikova delna plačila ter tudi izpis pokrivanja posameznega plačila z evidentiranim dolgom. Če izterjani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve poplačajo v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZDavP-2. Z opisano ustrezno razčlenjenostjo, strukturiranostjo in identifikacijo terjatve, je bilo po stališču prve stopnje dolžniku omogočeno, da se s terjatvijo seznani in jo ustrezno preizkusi. Kar se tiče predloga za odlog izvršbe, pa bi dolžnik moral izkazati obstoj nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Dolžnik neupravičeno trdi, da bi prodaja nepremičnin v vsakem primeru pomenila zanj nenadomestljivo škodo, saj prodaje ne bi bilo mogoče razveljaviti. Dolžnik v nadaljevanju dokazuje svoje slabo premoženjsko stanje, ki pa samo po sebi ni razlog za odlog izvršbe. Slednjega ne predstavljajo niti (pavšalne) navedbe, da bi si sredstva za preživljanje lahko zagotovil samo še s prodajo nepremičnin. Sama izvršba dolžniku ne preprečuje izvensodne prodaje nepremičnin, pri čemer sodišče poudarja, da dolžnik ni izkazal resnega namena upnikovo terjatev poplačati z izvensodno prodajo nepremičnin. Tako ni navedel, da bi imel kupca ali tega skušal najti. Ker dolžnik ni niti navajal, kaj šele izkazal, da bi se preživljal s pomočjo prihodkov od nepremičnin, ki so predmet izvršbe (gre za kmetijska in gozdna zemljišča), sodišče zaključuje, da ne obstojijo niti razlogi za odlog izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ.

6. Višje sodišče uvodoma poudarja, da je neutemeljeno dolžnikovo pritožbeno vztrajanje, da je seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga za to izvršbo, neustrezen oziroma neprimeren za izvršbo (21. člen ZIZ), ker ne vsebuje opravilnih številk odmernih odločb za prispevke za socialno varnost. Dolžnik namreč sploh ne prereka, da je upnik odgovoru na ugovor priložil seznam, ki je dopolnjen tudi z opravilnimi številkami odmernih odločb (predhodno namreč sistem ni omogočal tudi prenosa opravilnih številk odmernih odločb v seznam), pri čemer se vsi ostali podatki iz prvotno predloženega seznama ujemajo z novim (slednjega dolžnik sploh ne prereka). Skladno s 145. členom ZDavP-2 v zvezi z 21. členom ZIZ je seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga te izvršbe, primeren izvršilni naslov.

7. Dolžnik prav tako neutemeljeno ponavlja pavšalne navedbe iz ugovornega postopka, da ni mogoče preveriti višine terjatev (vključno z obrestmi) iz seznama izvršilnih naslovov. Kot primarno preverjanje višine terjatev iz seznama izvršilnih naslovov niti ne more biti predmet tega izvršilnega postopka, temveč bi višinam dolžnik moral ugovarjati v postopkih, kjer so posamezni izvršilni naslovi nastali, torej v upravnih postopkih, kjer so bile izdane odmerne odločbe za plačilo terjatev iz naslova socialnih prispevkov (načelo stroge formalne legalitete). Kljub temu pa višje sodišče dodaja, da držijo tudi razlogi sodišča prve stopnje (ne drži torej, da se glede navedenega sodišče prve stopnje ni niti opredelilo), da je upnik priložil tudi posamezne odmerne odločbe, v katerih je vsakokrat razčlenjena višina terjatve, vključno z glavnico in pripadajočimi obrestmi. Tudi sicer pa je dolžniku že v seznamu izvršilnih naslovov pojasnjeno, da obresti tečejo od 20. 7 . 2023 (prvi dan po datumu sestave seznama izvršilnih naslovov), po ("davčni") obrestni meri, določeni v 96. členu ZDavP-2. Glede na te podatke lahko višino obresti dolžnik tako kadarkoli izračuna in preveri.

8. Povsem pravilni so dalje tudi razlogi sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tudi dolžnikov ugovor plačila izterjavane terjatve. Res je dolžnik ugovoru priložil nekaj sklepov davčnega organa, iz katerega izhaja, da naj bi dolžnik plačal določene zneske, na višino katerih se glede na te sklepe dolžnik sklicuje. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dolžnikova trditvena podlaga pomanjkljiva (tudi v zvezi s predloženimi sklepi), saj iz njih ne izhajajo datumi posameznih plačil. Pravno nepomembno je, če na to v odgovoru na ugovor ni opozoril upnik, saj že zahteva po vložitvi obrazloženega ugovora terja, da dolžnik navede tudi datum plačila, kar je stališče ustaljene sodne prakse. Ne drži torej, da je sodišče zagrešilo kršitev pravil postopka, ker naj bi odločalo mimo trditvene podlage strank. Prav tako je pravno nepomembno, da upnik za plačila, ki jih dejansko priznava dolžniku kot opravljena in za njih zatrjuje, da v tem postopku niso upoštevna, ni predložil dokazov (oziroma dolžnik ne priznava trditev, da gre za podatke iz upnikovih evidenc za dolžnika). Dolžnik je namreč tisti, na katerem je breme zatrjevanja in izkazovanja plačil. Višje sodišče ne sprejema niti argumentov dolžnika, da za datume plačil le-ta ni mogel vedeti, tudi če so posledica uspešnih davčnih izvršb, saj je dolžnik tisti, ki ima dostop do podatkov, kdaj so bila bremenjena njegova sredstva z namenom poplačila upnikove terjatve. Poleg tega pa je dolžnik v ugovoru tudi sam izrecno trdil, da iz predloženih sklepov ni mogoče ugotoviti, na katere njegove obveznosti se plačila nanašajo, s čimer je celo sam potrdil, da njegova dokazila niso primerna za dokazovanje poplačila celotne izterjevane terjatve, saj iz njih ne izhajajo vsa dejstva, ki so za takšno ugotovitev potrebna. V tem smislu so bili ti dokazi neprimerni in ne gre za to, da sodišče prve stopnje v nasprotju z 224. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni upoštevalo javnih listin. Če tega ne zmore ugotoviti, zlasti pa ne trditi dolžnik, tega tudi ne more ugotavljati sodišče po uradni dolžnosti - mimo in v nasprotju s trditvami dolžnika. V pritožbi dolžnik sicer sedaj (prepozno - prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) trdi, da naj bi upnik davčne izvršbe, na katere se nanašajo predloženi sklepi, vodil zaradi izterjave terjatev, ki se izterjujejo tudi v tem postopku, s čimer si kot primarno prihaja v nasprotje z ugovornimi trditvami, da iz predloženih sklepov ni mogoče ugotoviti, na katere obveznosti se (plačila) nanašajo, kot sekundarno pa tudi s temi navedbami ostaja povsem na ravni pavšalnosti ter ne pojasni, katere konkretne obveznosti iz seznama izvršilnih naslovov naj bi bile poplačane s katerimi plačili.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo glede trditev dolžnika, da terjatev upnika do dolžnika iz naslova prispevkov za socialno varnost (zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu) za obdobje od 1. 3. 2009 do 19. 9. 2012, in sicer v skupnem znesku 7.223,82 EUR, ne obstoji. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, da je dolžnik trdil, da je bila odločba FURS št. DT 4250-725/2018-3 z dne 29. 1. 2018 odpravljena oziroma, da je bil po odločbi Ustavnega sodišča davčni postopek zaradi obveznosti iz tega naslova ustavljen, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar dolžnik v tej pritožbi sploh ne izpodbija), da ta odločba v Seznamu izvršilnih naslovov z dne 19. 7. 2023 sploh ni navedena in da gre za odločbo o odmeri prispevkov za socialno varnost (prispevki za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu), ki pa niso predmet izterjave tega izvršilnega postopka. Navedeno tudi po presoji višjega sodišča drži, saj je iz seznama izvršilnih naslovov razvidno, da upnik v tem postopku izterjuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za starševsko varstvo, in ne za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu. Ne drži torej, da naj bi sodišče prve stopnje slepo sledilo nekim neizkazanim navedbam upnika, temveč je le pravilno ugotovilo, kaj je glede na seznam izvršilnih naslovov sploh predmet izterjave v tem izvršilnem postopku.

10. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je namreč povsem pravilno pojasnilo, da bi poleg tega, da je dolžnik vložil ugovor, dolžnik moral zatrjevati tudi, da bi mu s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, ki je večja, ki bi z odlogom izvršbe nastala upniku (prvi odstavek 71. člena ZIZ). V obravnavani izvršbi gre namreč za izvršbo na nepremičnine, ki predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča, glede katerih dolžnik niti ni trdil, da se z njimi preživlja (nasprotno, meni, da mu izvršba preprečuje prodajo le-teh, torej jih za preživljanje očitno ne potrebuje), niti, da bi predstavljale njegov dom. V takšnih primerih pa je v sodni praksi ustaljeno stališče, da zgolj trditve, da bodo nepremičnine nepovratno prodane in jih dolžnik ne bo mogel pridobiti nazaj v last (in prav tako ne trditve o slabem premoženjskem stanju), ne zadostijo pravnemu standardu nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Prav tako slabo premoženjsko stanje dolžnika ne predstavlja posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe, saj gre pri takih razlogih za kratkotrajne situacije, ki dolžniku zgolj začasno preprečujejo poplačilo terjatve. Slabo premoženjsko stanje lahko izvršbo prepreči le v dejanskem smislu, ker dolžnik glede na zakonska določila o omejitvah izvršbe nima rubljivega premoženja, vendar pa lahko do tega pride šele po dejanskem poskusu oprave izvršilnih dejanj, ne pa na podlagi odloga izvršbe. Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da dejstvo, da teče izvršilni postopek, dolžniku ne preprečuje izvensodne prodaje nepremičnin in poplačila upnikove s hipoteko zavarovane terjatve na tak način. Sodna praksa, ki sodišču nalaga iskanje "pravičnega ravnotežja" med interesi upnika in dolžnika, pa se nanaša na izvršbe, kjer gre za izpraznitve nepremičnin, zlasti takšnih, ki se opravljajo na dom dolžnikov, ne pa na primere, kot je podani.

11. Ker je pravilna odločitev o ugovoru in o predlogu dolžnika za odlog izvršbe, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj dolžnik z ugovorom in predlogom za odlog izvršbe ni uspel, pač pa je v tem postopku uspel upnik (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

12. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).