Jedro

Iz zdravniškega spričevala, izdelanega pet dni po dogodku, izhaja, da je oškodovanec na desni nadlakti imel 12 cm dolgo in 4,5-5 cm široko klobasasto podplutbo, ki prehaja preko komolca na dve tretjini podlakti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da takšna oblika poškodb ustreza udarcem z grabljami in zato sledilo izpovedi oškodovanca ter štelo dejstvo, da je obdolženi z grabljami udaril oškodovanca, za dokazano. Pravilno je tudi ugotovilo, da je obdolženi kaznivo dejanje storil naklepno in da so grablje stvar, s katerim se lahko zdravje ali telo hudo poškoduje ali okvari. Zaključek, da je obd. udaril z grabljami oškodovanca in ga lahko telesno poškodoval, je dovolj obrazložilo. Ni nasprotij med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega Z. S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 60.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 133/2 čl. KZ, mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen 2 meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v roku dveh let ne stori novega kaznivega dejanja in mu naložilo še plačilo stroškov kazenskega postopka 4.840,00 SIT in 50.000,00 SIT povprečnine ter 34.523,00 SIT stroškov kazenskega postopka oškodovancu N. F. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik in sicer zaradi kršitev določb ZKP, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim senatom.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Oškodovanec je na zaslišanju povedal, da sta se kritičnega dne z obdolžencem sprla zaradi dovozne poti in da ga je obdolženec napadel z grabljami, on pa si je z rokami zaščitil glavo in pri tem dobil najmanj tri udarce v desno roko. Iz zdravniškega spričevala, izdelanega pet dni po tem dogodku, izhaja, da je oškodovanec na desni nadlakti imel 12 cm dolgo in 4,5-5 cm široko kobasasto podpludbo, ki prehaja preko komolca na dve tretjini podlakti. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da takšna oblika poškodb ustreza udarcem z grabljami in zato sledilo izpovedi oškodovanca ter štelo dejstvo, da je obdolženi z grabljami udaril oškodovanca, za dokazano. Iz zdravniškega spričevala tudi izhaja, da je bil obdolženi zaradi navedenih poškodb 14 dni nesposoben za opravljanje dela. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da je obdolženi kaznivo dejanje storil naklepno in da so grablje stvar, s katerim se lahko zdravje ali telo hudo poškoduje ali okvari.

Zato ni mogoče pritrditi navedbam obdolženčevega zagovornika, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo kazenski zakon in da ni pojasnilo, zakaj je štelo za dokazano, da je obdolženi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 133. člena KZ.

V okviru bistvenih kršitev določb ZKP pritožnik v razlogih pritožbe navaja kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. čl. ZKP in sicer, da izrek sodbe nasprotjuje logični razlagi izvedenih dokazov, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, in samimi zapisniki in da je sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokazne predloge obdolženca.

Pritožnik v razlogih pritožbe ne navaja, v čem naj bi izrek sodbe nasprotoval logični izvedbi dokazov, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo, da bi med dejanskimi okoliščinami v izreku sodbe in okoliščinami v obrazložitvi obstajalo kakšno logično nasprotje.

Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo obstoja nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o zapisnikih in v zapisnikih. Po preučitvi spisa je še ugotovilo, da obdolženec na zaslišanju in na glavni obravnavi ni podal nobenega dokaznega predloga in zato ni moglo slediti navedbam pritožnika, da je sodišče prve stopnje njegove dokazne predloge brez obrazložitve zavrnilo.

Navedba pritožnika, da se sodišče ni izjasnilo glede dejstva, da je šel oškodovanec k zdravniku šele pet dni po poškodbi, po mnenju sodišča druge stopnje ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Oškodovanec je povedal, da k zdravniku ni mogel takoj, ker ga je roka tako bolela, da ni mogel voziti avtomobila. Zdravniku je povedal, da je dobil poškodbe 5 dni pred obiskom zdravnika, kar pomeni, da je zdravnik to dejstvo pri izdelavi zdravniškega poročila tudi upošteval. Glede navedb pritožnika, da bi sodišče moralo upoštevati, da je obdolženec urejena osebnost, da doslej ni bil v kazenskem postopku in da je bil izzvan, je sodišče druge stopnje ocenilo, da je sodišče prve stopnje vsa ta dejstva pravilno ugotovilo in jih je tudi upoštevalo pri izreku kazenske sankcije.

Glede na to, da se pritožnik izrecno ne pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče skladno z določbo 386. čl. ZKP izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu; pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, namreč obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse relevantne okoliščine obravnavane zadeve. Kot olajševalne okoliščine je pravilno upoštevalo dosedanjo obdolženčevo nekaznovanost in dejstvo, da je obdolženi storil dejanje v razburjenosti, v katero ga je spravil sam oškodovanec, ker se je z avtomobilom vozil čez njegovo zemljišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo po čl. 391. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ali materialnega zakona, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe dolžno paziti po uradni dolžnoosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je sodišče v skladu z 1. odstavkom 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka povprečnino 60.000,00 SIT.