Jedro

Dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kakor to določa 158. člen ZPIZ-1. Prenehanje delovnega razmerja tožnika samo po sebi ne vpliva na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Enako velja za status tožnika, ko je bil ta zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Gre za različne situacije, ki pogojujejo samo izplačevanje oziroma višino nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 29. 1. 2013 in št. ... z dne 1. 3. 2013. Menilo je, da so bile tožniku priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja, vendar do njihove realizacije ni prišlo z dokončnostjo odločbe o priznanih novih omejitvah pri opravljanju dela in je tožnik še naprej uresničeval prejšnjo pravico do premestitve na drugo delovno mesto in je tako tudi upravičen do izplačevanja nadomestila za invalidnost, dokler mu delodajalec ne bo zagotovil ustreznega dela na drugem delovnem mestu, na katerega je bil premeščen na podlagi odločbe z dne 20. 1. 2010, na podlagi katere mu je bila z odločbo z dne 3. 3. 2011 priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 26. 2. 2011. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Toženka meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo določbe postopka. Glede obdobja do 2. 10. 2012 je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1. Tožnik je z odločbo z dne 4. 2. 2012 pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Tako so mu pravice, priznane z odločbo z dne 14. 12. 2010 prenehale s prvim dnem naslednjega meseca po spremembi invalidnosti, to je s 1. 10. 2011. Odločba postane izvršljiva z dokončnostjo. Ker gre za učinek priznanja novih pravic stare prenehajo. Tožnik se po priznanju novih pravic ni zaposlil na drugem delovnem mestu, kar bi bil pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1. O neizpolnjevanj pogojev za priznanje nadomestila za invalidnost po priznanju novih pravic je bilo tudi že pravnomočno odločeno z odločbama z dne 25. 4. 2012 in 1. 8. 2012, novo dejansko stanje pa ni nastopilo in je tako sodišče s svojo odločitvijo na nek način tudi poseglo v že pravnomočno odločitev. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je pod opr. št. III Ps 76/2011 dne 13. 2. 2014 izdalo sodbo, ki je pravnomočna in se nanaša tudi na priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja tožnika. Tožniku je bila s citirano pravnomočno sodbo priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od 1. 10. 2011 dalje ter pravica do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2011, o odmeri in izplačevanju tega pa bo odločila tožena stranka. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožniku dne 10. 12. 2012 prenehalo delovno razmerje in je od takrat dalje brezposeln in zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Glede na 161. člen ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost v takšnih primerih lahko izplačuje od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje. Ob sočasnem zavarovanju po 22. členu ZPIZ-1 zavarovanec ni upravičen do nadomestila za invalidnost. Sodišče tega dejstva pri svoji odločitvi ni upoštevalo, do dejanskih in pravnih ugovorov tožene stranke se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo in je tako storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba tako ne da preizkusiti. Pri prej navedenih dejstvih pa gre za odločilna dejstva glede upravičenja oziroma neupravičenja do nadomestila za invalidnost oziroma izplačevanja le-tega.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje do dejstev, ki mu jih pritožba očita ni opredelilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj gre za dejstva, ki so pomembna za odločitev v predmetnem sporu.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 1. 3. 2013, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 29. 1. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da tožniku invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, preneha pravica do nadomestila za invalidnost z dnem 15. 2. 2012 in se z istim dnem izplačevanje nadomestila ustavi. Iz odločbe izhaja, da je pri tožniku prišlo do nastanka nove invalidnosti po odločbi z dne 14. 2. 2012, katera je postala dokončna in izvršljiva 16. 2. 2012, tožnik pa drugega ustreznega dela ni nastopil in mu je bila 25. 4. 2012 izdana odločba, s katero mu je bila zavrnjena pravica do nadomestila za invalidnost, zavarovancu pa je dne 10. 12. 2012 prenehalo delovno razmerje.

Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Pravica do nadomestila za invalidnost je urejena v 94. členu ZPIZ-1. Določeni so pogoji, ob katerih zavarovancu ta pravica gre, ter v kakšni višini se odmeri. Pridobitev, uživanje in izguba pravic je določena so urejeni v petem delu ZPIZ-1 v določbah od člena 156 do 186. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpodbijanimi odločbami tožene stranke menilo, da je spor zgolj glede ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost, ker je tožnik pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi sprememb v stanju invalidnosti in ne tudi v tem ali ima pravico do tega nadomestila na podlagi na novo ugotovljene invalidnosti. Iz izpodbijane odločbe št. ... z dne 29. 1. 2013 pa izhaja, da je tožena stranka odločala tudi o tem, da tožniku preneha pravica do nadomestila za invalidnost z dnem 15. 2. 2012 (1. odstavek izreka) in šele v 2. odstavku izreka odločila o ustavitvi izplačevanja nadomestila. Spor se tako ne nanaša zgolj na ustavitev izplačevanja nadomestila temveč tudi na samo pravico.

Vrhovno sodišče RS je v zvezi s tem že večkrat zavzelo stališče, da iz ZPIZ-1 izhaja ločevanje med opredelitvijo pravic na podlagi invalidnosti (s pogoji za pridobitev teh pravic, datumi pridobitev, trajanje pravic) in izplačevanjem ter s tem „dejansko realizacijo“ le-teh. Pravice na podlagi invalidnosti (torej tudi nadomestila za invalidnost) pridobi zavarovanec v skladu s 5. odstavkom 156. člena ZPIZ-1 z dnem nastanka invalidnosti. V primeru sprememb v stanju invalidnosti ali telesne okvare, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe (2. odstavek 163. člena ZPIZ-1). Tožniku je bila na podlagi odločbe toženke z dne 3. 3. 2011 priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 26. 2. 2011 dalje. Po odločbi toženke z dne 14. 2. 2012 je prišlo pri tožniku do sprememb v stanju invalidnosti od 1. 10. 2011 dalje. Odločba je postala dokončna in izvršljiva s 16. 2. 2012. Toženka je z odločbo z dne 25. 4. 2012 odločila, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost. Dokončna odločba z dne 1. 8. 2012 je postala pravnomočna.

Dejstvo, da zavarovanec z določenim dnem pravico pridobi, ne pomeni, da se mu od tega dne dalje tudi izplačuje. Delna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost se zavarovancem v delovnem razmerju oziroma zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačujejo za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, kakor to določa 158. člen ZPIZ-1. Nadomestilo za invalidnost v primeru 1. alineje 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1 se izplačuje zavarovancu iz 22. člena od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (160. člen ZPIZ-1). Nadomestilo za invalidnost se po 161. členu ZPIZ-1 izplačuje v primerih iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1, od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja - dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje, oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan. Gre za različne situacije, s katerimi je pogojevano samo izplačevanje nadomestila za invalidnost. Za samo izdajo odločbe o ugotovitvi prenehanja pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost toženka sicer nima neposredne pravne podlage in je izdana odločba v tej smeri morda mišljena kot pravni naslov za povračilo neupravičeno izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost, toda neupravičeno izplačane zneske se lahko zahteva tudi brez odločbe o ugotovitvi o prenehanju pravice z izdajo odločbe o preplačilu (275. člen ZPIZ-1), pri kateri se ugotavlja pravna podlaga za upravičenost oziroma neupravičenost izplačil. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe o nepravilni uporabi 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1 in v zvezi s tem stališča toženke o avtomatičnem prenehanju oziroma pričetku same realizacije pravic iz invalidskega zavarovanja v primeru, ko pride pri zavarovancu do sprememb v stanju invalidnosti in zavarovanec pridobi nove pravice.

Upoštevaje zgoraj navedena materialnopravna izhodišča, prenehanje delovnega razmerja tožnika dne 10. 12. 2012 samo po sebi ne vpliva na samo pravico do nadomestila za invalidnost. Enako velja za status tožnika, ko je bil ta zavarovan po 22. členu ZPIZ-1. Kot že povedano, gre za različne situacije, ki pogojujejo samo izplačevanje oziroma višino nadomestila za invalidnost. Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ps 76/2011 z dne 13. 2. 2014 je res postala pravnomočna pred izdajo izpodbijane sodbe (29. 3. 2014). Z njo so tožniku, še vedno v okviru III. kategorije invalidnosti priznane nove pravice (dodatne fizične omejitve) od 1. 2. 2010 dalje s pravico do premestitve na drugo delovno mesto od 1. 2. 2010 dalje, od 1. 10. 2011 dalje pa tudi časovna razbremenitev (delo s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno) ter pravica do delne invalidske pokojnine. O višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine pa bo odločil toženec. Tudi z navedeno sodbo tako še ni bilo odločeno hkrati oziroma v celoti in sočasno z odločitvijo o novih pravicah iz naslova invalidnosti. Izpodbijana sodba je odpravila odločbi toženke z dne 29. 1. 2013 in z dne 1. 3. 2013, ki nista bili predmet razsojanja v zadevi III Ps 76/2011. Pravica do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1 in pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega z delno invalidsko pokojnino iz 93. člena ZPIZ-1 pa se med seboj tudi ne izključujeta.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje, v zvezi s pravnomočnostjo odločitve tožene stranke, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost po dokončni odločbi toženke z dne 1. 8. 2012, do teh navedb tožene stranke ni opredelilo, pa bi se moralo, saj so pomembne za odločitev v predmetni zadevi. Toženka je z odločbo z dne 19. 1. 2012, ki jo je sodišče prve stopnje odpravilo, odločila tudi o tem, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost od 15. 2. 2012 dalje. O tem sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, saj je sodišče štelo, da se spor nanaša le na ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe) in se tako ne more preizkusiti.

Iz v prejšnji točki navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo. V ponovljenem postopku bo sodišča prve stopnje moralo odgovoriti na ugovor tožene stranke, ki je pomemben za rešitev zadeve (glede vpliva pravnomočne odločbe toženke z dne 1. 8. 2012). Pri tem pa bo moralo navesti tudi odločilna dejstva, ki se nanašajo na samo prenehanje pravice do nadomestila za invalidnost, da se bo sodba tudi v tem delu lahko preizkusila.

Pritožbeno sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi 354. člena ZPP, saj navedene kršitve postopka sodišče prve stopnje, glede na samo naravo kršitve, ne more samo odpraviti.