Jedro

Fikcija vročitve je skladno s 4. odstavkom 142. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso, po kateri se v tovrstnih primerih šteje vročitev za opravljeno s potekom petnajstdnevnega roka (tj. na zadnji dan tega roka), nastopila petnajsti dan po dnevu, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo.

Upravnik večstanovanjske hiše ima po SZ položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu, izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno legitimacijo pa lahko pridobi na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 76762/2011 z dne 3. 6. 2011 ostane v nerazveljavljenem delu v veljavi, in sicer tako v naložitvenem delu glede glavne stvari kot tudi v delu glede stroškov (I. točka izreka sodbe), in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 228,16 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Skladno s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 442. in 480. členom ZPP je bila pritožba tožene stranke tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za postopek v sporu majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve v pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva v reševanje odstopi senatu.

6. V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

7. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje dne 14. 5. 2012 (ponovno) odredilo osebno vročanje toženi stranki, in sicer prve pripravljalne vloge tožeče stranke (list. št. 36) in dopisa, s katerim je toženo stranko skladno s 1. odstavkom 452. člena ZPP pozvalo, naj v roku 8 dni nanjo odgovori s pripravljalno vlogo, ki bo po vsebini ustrezala odgovoru na tožbo (list. št. 40).

8. Določbe o osebni vročitvi so urejene v 142. členu ZPP. Če osebna (neposredna) vročitev naslovniku ni mogoča, se pri vročanju po pošti v hišnem predalčniku pusti obvestilo, v katerem je navedeno, da je pisanje na pošti in da ga mora naslovnik v 15 dneh dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če pa naslovnik tega v 15 dneh ne stori, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar se naslovnika v prej puščenem obvestilu opozori. Po preteku roka vročevalec pisanje dejansko pusti v predalčniku ali pa ga vrne sodišču (3. in 4. odstavek 142. člena ZPP), če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben. Tudi na to dejstvo je treba naslovnika v obvestilu iz 3. odstavka prav tako opozoriti.

9. V obravnavani zadevi po podatkih obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (pisma, ki se vroča osebno v skladu s 142. členom ZPP) na ovojnici pod list. št. 42 neposredna vročitev toženi stranki ni bila mogoča, zato je bilo dne 15. 5. 2012 v njenem hišnem predalčniku puščeno obvestilo iz 3. odstavka 142. člena ZPP. Ker tožena stranka pisma v 15 dneh ni dvignila, se je pismo vrnilo sodišču, pri čemer je vročevalec kot razlog vračila na obvestilo sodišču zapisal, da ovojnica (v kateri so prva pripravljalna vloga s prilogami tožeče stranke in poziv na odgovor) ne gre v predalčnik.

10. Na zadnji strani obvestila o prispelem pismu, ki je bilo toženi stranki dne 15. 5. 2012 puščeno v njenem hišnem predalčniku, je bil odtisnjen pravni pouk, da bo sodišče, v primeru, če pisma v 15 dneh ne bo prevzela, štelo, da je bila vročitev opravljana po poteku tega roka, da bo po poteku tega roka pismo puščeno v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku in da bo v primeru, če predalčnika nima ali je neuporaben, pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev (2. odstavek 12. člena Pravilnika o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 93/2008, 25/2009). Ker po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da pismo ne gre v hišni predalčnik, smiselno pomeni, da toženkin predalčnik ni uporaben, (zaradi česar se je pismo vrnilo sodišču), pritožnica ne more uspeti z navedbo, da pripravljalne vloge tožeče stranke in poziva sodišča prve stopnje ni prejela. Toženi stranki sta bila glede na obrazloženo navedena dokumenta namreč pravilno vročena. Na veljavnost fikcije vročitve oziroma pravilnost vročanja dejstvo, da je bilo pismo vrnjeno sodišču, ki je osebno vročitev odredilo, nima vpliva, pritožnica pa bi s tem (glede na pravni pouk) tudi lahko računala.

11. Fikcija vročitve je tako skladno s 4. odstavkom 142. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso, po kateri se v tovrstnih primerih šteje vročitev za opravljeno s potekom petnajstdnevnega roka (tj. na zadnji dan tega roka), nastopila petnajsti dan po dnevu, ko je bilo naslovniku puščeno obvestilo, tj. 30. 5. 2012. Prvi dan roka za vložitev pripravljalne vloge je bil zato 31. 5. 2012 in je iztekel 7. 6. 2012. Ker tožena stranka v navedenem roku na prvo pripravljalno vlogo ni odgovorila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so izpolnjeni pogoji po 2. odstavku 454. člena ZPP, pritožnici pa s takšnim ravnanjem ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), kar bi pritožbenemu sodišču narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe.

12. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: - da je bila Pogodba o opravljanju storitev upravljanja soseske B. z dne 17. 6. 1996 (v nadaljevanju Pogodba) veljavno sklenjena; - da je tožena stranka lastnik nepremičnine (stanovanja in garaže) v večstanovanjskem objektu, ki ga upravlja tožeča stranka; - da je tožeča stranka račune dobaviteljev poravnala iz lastnih sredstev; - da pogodba o medsebojnih razmerjih ni bila sklenjena oziroma ni obstajala; Sodišče prve stopnje je za vsako posamezno postavko vtoževanih stroškov pojasnilo tudi ključ delitve.

13. Sodišču prve stopnje v obravnavanem gospodarskem sporu ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava, ki se po mnenju pritožnice kaže v neupoštevanju oziroma napačnem tolmačenju določb 31. člena Stanovanjskega zakonika (2) ter določbi 49. in 25. člena SZ-1 (3), katere izrecno določajo, da je pogodba o upravljanju veljavna, če z njo soglašajo solastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev. Z navedbo, da tožnik ni dokazal (ker ni predložil podpisov lastnikov), da je (za veljavnost pogodbe) izpolnjen ta zakonski pogoj, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da Pogodba ni veljavna in nima pravnega učinka, tožena stranka namreč vsebinsko meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja (in ne na kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), kar pa v postopku v sporih majhne vrednosti predstavlja nedopusten pritožbeni razlog, zaradi česar se pritožbeno sodišče do njega ni opredeljevalo (1. odstavek 458. člena ZPP). Poleg tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji veljavnosti Pogodbe ni oporekala z navedbami, da soglasja ni dalo ustrezno število lastnikov o opravljanju storitev upravljanja soseske B., temveč je zgolj pavšalno trdila, da z upravnikom tovrstne pogodbe nima sklenjene, po vložitvi prve pripravljalne vloge (v kateri tožnica navaja, da razmerja med pravdnima strankama ureja sklenjena Pogodba), pa je ostala neaktivna. Da imajo določbe v pogodbi o upravljanju pravni učinek tudi nasproti poznejšim lastnikom posameznih delov stanovanjske hiše, pa izhaja že iz samega (takrat veljavnega) SZ (4. odstavek 27. člena SZ).

14. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da etažni lastniki med seboj nimajo sklenjene nobene pogodbe o medsebojnih razmerjih, zaradi česar po toženkinem mnenju tožnica kot upravnik ne more deliti stroškov po nekem svojem internem razdelilniku, ki ga nikoli ni dala v pregled in potrditev etažnim lastnikom oziroma, da ključ delitve nima podlage v pogodbi. Sodišče prve stopnje odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka namreč ni sprejelo na podlagi ugotovitve, da je takšen dogovor bil sklenjen. Nasprotno, iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da pogodba o medsebojnih razmerjih, s katero lastniki uredijo delitev stroškov v večstanovanjski stavbi, ni bila sklenjena. Katera listina po prepričanju tožene stranke ni verodostojna listina, pa pritožnica ni konkretizirano pojasnila, vsled česar se pritožbenemu sodišče do teh navedb ni bilo dolžno opredeljevati.

15. Upravnik večstanovanjske hiše ima po SZ položaj zastopnika, zato na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu, izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno legitimacijo pa lahko pridobi na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev. Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev (4).

16 Podlago predmetnemu tožbenemu zahtevku tako predstavlja (tudi) 190. člen Obligacijskega zakonika (5) (v nadaljevanju OZ), ki, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, predstavlja ureditev položaja, ko je bila ena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo druge stranke. Prikrajšanje tožeče stranke predstavlja plačilo dobaviteljem iz lastnih sredstev, obogatitev tožene pa koriščenje dobav (toplote, vode, elektrike ...) brez ustrezne odmene oziroma plačila. Ob ugotovitvi (ki ne more biti predmet pritožbenega izpodbijanja), na kakšen način je tožeča stranka delila stroške (in je jasno razviden iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), pa je ob upoštevanju določb 30. in 182. člena SZ-1 (6) ter 22. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (7) pravilen tudi zaključek o utemeljenosti tožbenega zahtevka po njegovi višini. Da bi tožeča stranka stroške sicer lahko uveljavljala na podlagi 182. člena SZ-1, vendar zgolj v primeru, ko bi dokazala, kakšna je skupna bruto površina vseh posameznih delov v etažni lastnini, pa je neutemeljena pritožbena navedba. Tožeča stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2012 navedla, kakšna je površina celotnega objekta (1.125,22 m²), ker tožena stranka tega ni prerekala oziroma ni ponudila nasprotnega dokaza, pa je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo štelo za dokazano (2. odstavek 214. člen ZPP). Enako tudi dejstvo, da je solastniški delež toženca na objektu Peričeva za garažni del 0,2211 %, za stanovanjsko poslovni del pa 8,0413 %. K temu je dodati, da je na pogodbeni podlagi tožnica temeljila zgolj stroške upravljanja, ki so pogodbeno dogovorjena nagrada za delo tožeče stranke.

17. Pritožnica pa pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati niti z nadaljnjimi navedbami, da ni dokazana upravičenost in višina stroškov, da s samo predložitvijo faktur dobaviteljev in potrdil o plačilu tožeča stranka ne more dokazati, da je „osporavane“ stroške plačala iz svojih sredstev in iz svojega računa (sploh pa ne, da so bili ti stroški upravičeni, potrebni in da je tožeča stranka ravnala kot dober gospodar v interesu lastnikov), da so razdelilniki stroškov enostranske listine, za katere tožeča stranka ni nikoli dokazala, da so jih sprejeli oziroma zanje dali soglasje etažni lastniki (zaradi česar so nezakoniti in kot takšni neupoštevni) ter da tožnica za preizkus svojih trditev o višini solastniškega deleža toženca tudi ni predložila nikakršnega dokaza o dejanskih izmerah neto in bruto površin. Z njimi tožena stranka namreč vsebinsko meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa je - kot že obrazloženo - v postopku v sporu majhne vrednosti za pritožbeno sodišče neupošteven pritožbeni razlog. Kljub ugotovljeni pravilni vročitvi pripravljalne vloge je bila tožena stranka v postopku na prvi stopnji neaktivna (razen v ugovoru ni zanikala trditev tožeče stranke in ni navedla svojih nasprotnih trditev, prav tako ni predložila dokazov, ki bi ovrgli trditve tožeče stranke), zaradi česar je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno sprejelo na podlagi določila 2. odstavka 214. člena ZPP o priznanju nezanikanih dejstev.

18. Tožena stranka pa na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje izpodbija tudi z navedbami iz 13. točke obravnavane pritožbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja prek zatrjevanja, da z listinami (potrdil o plačilih), ki jih je predložila tožeča stranka, ni dokazano, da gre res za lastna sredstva tožeče stranke, zaradi česar za trditve sodišča prve stopnje ni dokazne podlage, zato ni podana. Očitki, da tožeča stranka stroškov opominjanja ni specificirala (zaradi česar jih tudi ni dokazala), da bi tožnica zaradi tega, ker je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila tudi na podrejeni podlagi (nujna gestija), morala natančno dokazati, zakaj posla, ki se ga je lotila, ni bilo mogoče odložiti, da so fakture dobaviteljev in razdelilniki tožnice enostranske listine tožeče stranke, ki jih etažni lastniki niso nikoli potrdili ter v pritožbi predlagani dokazi pa so skladno z določilom 1. odstavka 337. člena ZPP prepozni, zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tožena stranka namreč ni navedla utemeljenih razlogov, zakaj teh navedb in dokazov ni mogla brez svoje krivde podati oziroma predlagati pravočasno.

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno za neupoštevne in delno za neutemeljene, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14 in 10/14 - Odl. US.

(2) Uradni list RS/I, št. 18/91, 19/91 - popr., Uradni list RS, št. 13/93, 9/94 - Odl. US, 22/94 - Odl. US, 21/94, 29/95 - ZPDF, 24/96 - Odl. US, 23/96, 44/96 - Odl. US, 1/00 - Odl. US, 1/00, 22/00 - ZJS, 87/02 - SPZ, 29/03 - Odl. US, 69/03 - SZ-1 in 90/09 - Odl. US.

(3) Uradni list RS, št. 69/03, 18/04 - ZVKSES, 47/06 - ZEN, 45/08 - ZVEtL, 57/08, 90/09 - Odl. US, 56/11 - Odl. US, 87/11, 62/10 - ZUPJS, 40/11 - ZUPJS-A in 40/12 - ZUJF.

(4) Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Stališča in pravna mnenja, 18. 12. 2001, Pravna mnenja 2/01 str.15, obr.

(5) Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

(6) Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena tega zakona, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela (1. odstavek 30. člena SZ-1). Do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih se solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini (1. odstavek 182. člena SZ-1).

(7) Uradni list RS, št. 60/09, 87/11 in 85/13.