Jedro

Po 220. čl. Zakona o dedovanju pravnomočen sklep o dedovanju veže le tiste stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Kršitev načela kontradiktornosti, ki ga je v obravnavanem primeru v tožbi zatrjeval tožnik, ima zato za posledico pravico dediča po 141. čl. Zakona o dedovanju uveljavljati svojo pravico v pravdi. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da tožnik niti vabila na zapuščinsko obravnavo niti sklepa o dedovanju ni prejel. Taka ugotovitev sodišča pomeni, da gre za osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, rok za vložitev tožbe pa je treba presojati po 141. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo na ugotovitev, da naj bi bil (kot zakoniti dedič po pokojnem očetu S. K.) lastnik do 1/3 nepremičnin, vpisanih v vl.št. 42, 58, 100 k.o. M. in v vl.št. 44 k.o. V., kar naj bi se vpisalo v zemljiško knjigo in toženki naložilo, da je dolžna tožniku te nepremičnine izročiti v 15-tih dneh v soposest. Sodišče je ocenilo, da tožnik tožbe ni vložil pravočasno, glede na to, da je mogoče vložiti tožbo zaradi uveljavljanja pravice iz zapuščinskega postopka v pravdi v primerih, ko so podani pogoji za obnovo postopka po določilih Zakona o pravdnem postopku - ZPP, le v 30-tih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Ker je tožnikov skrbnik - odvetnik T. vpogledal v zapuščinski spis dne 22.6.2001, se šteje, da je takrat tožniku bil sklep o dedovanju pravilno vročen, tožba v obravnavani zadevi pa je bila vložena šele 13.9.2001, kar je po poteku 30-dnevnega roka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik po skrbniku. V pritožbi navaja, da je toženka v zapuščinskem postopku pridobila tožnikov dedni delež na podlagi izjave, ki je bila napisana, ko je bil zapustnik še živ. Taka izjava je nična, saj odpoved dedovanju, ki še ni bilo uvedeno, nima pravnega učinka, na kar bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti. Sklep o dedovanju po pokojnem S.K. je zato nezakonit. Ta sklep tožniku ni bil vročen, zato ni imel možnosti zoper njega vložiti pravno sredstvo. V obravnavani zadevi je zato pravna podlaga za odločitev 223. čl. Zakona o dedovanju in ne 224. čl. Zakona o dedovanju, na katerega je sodišče oprlo odločitev. Niso namreč podani razlogi za obnovo postopka, ker tožniku ni bil vročen sklep o dedovanju, pa tudi svoje dedne izjave v zapuščinskem postopku tožnik ni podal. Pa tudi sicer je sodišče zmotno štelo, kdaj je začel teči rok za vložitev tožbe po določbah, ki se uporabljajo za obnovo postopka. Rok namreč ne more začeti teči pred vročitvijo odločbe, vročitev pa je treba izkazati tako, kot je v zakonu predpisano. Vpogled skrbnika za poseben primer v spis in pribava fotokopij listin iz spisa ne pomeni pravilne vročitve sklepa. Ponavlja, da dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi, ne izkazujejo dejanskega stanja za uporabo 224. čl. ZD, temveč 223. čl. ZD.Ta ureja takoimenovano nepravo obnovo oz. direktno tožbo. Dedna pravice se je realizirala s trenutkom zapustnikove smrti, gre za materialno pravico, ki je zamuda procesnega roka ne more izničiti. Lahko pa ta pravica zastara v rokih, ki jih določa 141. čl. ZD.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi navajal, da je bila v zapuščinskem postopku po njegovem pokojnem očetu upoštevana izjava, s katero naj bi se odpovedal dediščini v toženkino korist, da pa je ta izjava nična, ker je odpoved dedovanju, ki še ni bilo uvedeno, brez pravnega učinka, ter da izjava ni bila napisana v formalni obliki, ko bi izjemoma lahko bila veljavna. Poleg tega pa je navajal še, da mu ni bilo vročeno vabilo za zapuščinsko obravnavo, kar je razlog za obnovo postopka, zaradi katerega lahko po 224. čl. Zakona o dedovanju uveljavlja svoje pravice v pravdi. Tožnik, ki se je torej sam skliceval na razloge za obnovo postopka po 224. čl. ZD, pa sedaj v pritožbi utemeljeno opozarja, da navedbe v tožbi dajajo v resnici podlago za uporabo 223. čl. Zakona o dedovanju, ki se nanaša na uveljavljanje dednih pravic v pravdi, kadar se pojavi "novi dedič". Tožnik je sicer res zatrjeval, da gre v njegovem primeru za obnovitveni razlog iz 2. tč. 394. čl. ZPP (ki je podan, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem) vendar pa v takem primeru ne velja za vložitev tožbe za uveljavljanje dedne pravice 30-dnevni rok iz 396. čl. ZPP. Po 220. čl. Zakona o dedovanju namreč pravnomočen sklep o dedovanju veže le tiste stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Kršitev načela kontradiktornosti, ki ga je v obravnavanem primeru v tožbi zatrjeval tožnik, ima zato za posledico pravico dediča po 141. čl. Zakona o dedovanju uveljavljati svojo pravico v pravdi. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu izrecno ugotovilo, da tožnik niti vabila na zapuščinsko obravnavo niti sklepa o dedovanju ni prejel. Taka ugotovitev sodišča pomeni, da gre za osebo, ki ni sodelovala v zapuščinskem postopku, rok za vložitev tožbe pa je treba presojati po 141. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).