Jedro

Za presojo novih dejstev in dokazov, ki jih stranka ni navajala v postopku pred izdajo akta, mora stranka izhajati, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 558/98-8 z dne 30.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) delno ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo delno odločbo tožene stranke z dne 24.12.1997, v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 24/2 in parc. št. 24/3, obe vl. št 736, k.o. T., ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ostalem delu pa je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Tožena stranka je z navedeno delno odločbo ugodila zahtevi R.Š. župnijstva v L. za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 736 (parc. št. 42, 24/1, 24/2, 24/3) k.o. T. in v vl. št. 147 (parc. št. 18/1, 39, 521/4) k.o. T., ki so družbena lastnina v upravi Občine L.C. tako, da se navedene nepremičnine vrnejo v last in posest upravičencu R.Š. župnijstvu v L. (1. točka izreka); zavezanec za vrnitev navedenih nepremičnin je Mestna občina L. (2. točka izreka).

V obrazložitvi zavrnilnega dela izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka neutemeljeno ugovarja svoji pasivni legitimaciji v obravnavanem postopku denacionalizacije. Na območju nekdanje Občine L.C. je nastala izključno tožeča stranka, ki je pravna naslednica te nekdanje občine. V njeno premoženje je prešlo celotno premoženje te nekdanje občine. Takšno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-75/96 z dne 14.11.1996. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o stanju zemljišča parc. št. 18/1, k.o. T., (v nadaljevanju predmetno zemljišče).

Tožbena navedba o uporabi predmetnega zemljišča kot otroškega igrišča ... bolnišnice je neizkazana tožbena novota, ki jo po določbi 14. člena ZUS ni mogoče upoštevati. Pa tudi sicer je tožena stranka glede predmetnega zemljišča odločila v skladu z javnimi listinami, ki se nahajajo v upravnih spisih, drugih dokazov pa tožeča stranka ni predložila, čeprav ji je bila v upravnem postopku ta možnost dana. Vprašanje, ali so se upravnega postopka udeleževale vse osebe, ki bi jim po zakonu udeležba morala biti omogočena, pa ni predmet tega upravnega spora.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da vztraja pri svojih tožbenih navedbah, da je del predmetnega zemljišča v uporabi ... bolnišnice, ki ta del uporablja kot otroško igrišče. Zemljiškoknjižni lastnik predmetnega zemljišča je nekdanja Občina L.C., ki je denacionalizacijski zavezanec. Predmetno zemljišče z denacionalizacijo ne more biti vrnjeno tudi v posest, ker te denacionalizacijski zavezanec nima.

V odgovoru na pritožbo navaja prizadeta stranka, da ji predmetno zemljišče ni bilo nikoli odvzeto iz posesti. Zato tudi ni potrebno, da se z denacionalizacijo vrne tudi v posest. Dne 3.11.1954 je s takratno ... bolnišnico v L. sklenila zakupno pogodbo o oddaji dela predmetnega zemljišča (1600 m2) v zakup za park za bolne otroke. V odgovoru na pritožbo spreminja svoje navedbe iz odgovora na tožbo in navaja, da zakupno razmerje še traja. Vendar tudi na podlagi tega razmerja ... bolnišnica ni mogla pridobiti predmetnega zemljišča. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo v tistem delu, s katerim je tožeča stranka ugovarjala svoji pasivni legitimaciji v obravnavanem upravnem postopku denacionalizacije. S stališčem, da je tožeča stranka pasivno legitimirana stranka, ker je nastala na območju nekdanje Občine L.C. in je premoženje te nekdanje občine v celoti prešlo v njeno premoženje, se pritožbeno sodišče strinja. Premoženje te nekdanje občine namreč sploh ne more biti predmet pogodbene ureditve premoženjskopravnih razmerij v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi. V obravnavanem primeru na območju te nekdanje občine ni nastalo več novih lokalnih skupnosti in torej ni strank, ki bi med seboj morale urediti premoženjsko pravna-razmerja glede pravnega nasledstva premoženja te nekdanje občine.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka sodelovala v upravnem postopku kot pasivno legitimirana stranka in v tem postopku ni zatrjevala, da bi bilo predmetno zemljišče v uporabi ... bolnišnice. Da je v upravnem postopku imela možnost podaje takšnih ugovorov izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.3.1997, katere se je udeležila po svojem pooblaščencu, pa tudi iz dejstva, da ni ugovarjala ugotovitvenemu zapisniku z dne 12.11.1996, ki ji je bil posredovan z dopisom z dne 29.11.1996. Ker tudi zemljiškoknjižne listine o predmetnem zemljišču ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bile glede predmetnega zemljišča podane ovire za njegovo vrnitev, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da predstavljajo tožbene navedbe o stanju oziroma uporabi predmetnega zemljišča neizkazano tožbeno novoto, ki jo po določbi 14. člena ZUS ni mogoče upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo v tistem delu, glede katerega je tožeča stranka zatrjevala, da v upravnem postopku stanje predmetnega zemljišča ni bilo pravilno ugotovljeno. Pritožbene navedbe, da denacionalizacijski zavezanec ne more vrniti predmetnega zemljišča tudi v posest, ker le te nima, so neupoštevne. Z njimi pritožnica zatrjuje nemožnost izvršitve tistega dela izreka odločbe tožene stranke, s katerim je odločeno, da se predmetno zemljišče vrne tudi v posest. V smislu določbe 1. odstavka 71. člena ZUS predstavljajo neizkazano pritožbeno novoto, saj jih tožeča stranka ni navajala v tožbi niti v postopku upravnega spora na prvi stopnji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.