Jedro

Stranki ni mogoče izdati potrdila o dejstvu, ki ne izhaja iz uradne evidence organa, za katero vodenje je pooblaščen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 170/2000-13 z dne 9.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.5.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Uprave za obrambo C., Izpostave Š., z dne 25.1.2000, s katero je navedeni organ zavrnil njegov zahtevek za izdajo potrdila o sodelovanju pri obrambi države v času agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da teh dejstev, ki jih navaja tožnik, ne izkazuje nobena uradna evidenca ministrstva oziroma izpostave, zato vlogi oziroma pritožbi ni bilo mogoče ugoditi niti v smislu 171. niti 172. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Tožena stranka je sicer vodila in še vodi evidence o pripadnikih enot za zveze, vendar le tistih enot, ki jih je skladno z Zakonom o obrambi in zaščiti organiziralo ministrstvo oziroma občine. Tožnik je v času agresije na Republiko Slovenijo sicer opravljal določene naloge, ki bi po vsebini lahko sodile v okvir nalog, ki so jih opravljali pripadniki enot za zveze, vendar je to opravljal kot delavec takratnega občinskega sekretariata, pristojnega za obrambne, notranje in skupne zadeve, po nalogu sekretarja in ne kot pripadnik enot za zveze.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da je bila tožnikova zahteva za izdajo potrdila pravilno zavrnjena iz razlogov, ki jim sodišče prve stopnje pritrjuje. Na podlagi določbe 171. člena tožniku ni mogoče izdati potrdila o dejstvu, ki ne izhaja iz uradne evidence organa, za katero vodenje je pooblaščen. Strinja se s stališčem tožene stranke, da tožnikovega statusa delavca upravnega organa ni mogoče enačiti s statusom pripadnikov enot za zveze, v katere so bili razporejeni vojaški obvezniki. Po presoji sodišča prve stopnje je za odločitev bistveno, da tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo ni sodeloval kot pripadnik enot za zveze kot vojaške strukture. Zato po njegovi presoji tudi ni bistvena navedba tožnika, da je bil ob mobilizaciji od oddelka za obrambo vpoklican k opravljanju dolžnosti, načina vpoklica pa se ne spominja. Po presoji sodišča prve stopnje pa v obravnavanem primeru tudi ni bilo podlage za izdajo potrdila po določbi 172. člena ZUP/86. Po navedeni določbi se izdajajo potrdila le, če zakon tako določa. Presodilo je, da v obravnavanem primeru izdaje potrdila ni nalagal noben materialni predpis.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo njegovega predloga za preizkus bistvene kršitve pravil vodenja upravnega postopka na prvi in drugi stopnji. Z izrekom izpodbijanega akta ni odločeno o predmetu zahteve, v procesnem zakonu ni podlage za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve, izrek odločbe ni obrazložen z razlogi, ki tvorijo njegov temelj. Predvsem pa je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno presodilo izvedene dokaze. Meni, da dejstvo, da ni vpisan v evidenco še ne pomeni, da ni bil, v času agresije na Republiko Slovenijo leta 1991, to je od 26.6.1991 do vključno 21.7.1991, pripadnik enot za zveze. Naloge pripadnikov enot za zveze je dejansko opravljal. Sodišče prve stopnje je nepravilno presodilo, da je naloge pripadnikov enot za zveze - kriptografsko varovanje podatkov, opravljal iz delovne obveze. Navedeno potrjuje akt o imenovanju na delovno mesto svetovalca za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da so mu delovne obveze iz pristojnosti Oddelka za ljudsko obrambo prenehale 1.3.1991, s tem dnem pa je prevzel delovne obveze iz pristojnosti Oddelka za notranje zadeve. Navedeno izhaja tudi iz pooblastila z dne 6.3.1991 in zapisnika o predaji del referenta za vojaške zadeve v oddelku za ljudsko obrambo Občine Š., z dne 7.3.1991, ki ga prilaga k pritožbi. Glede na določbe 72. in 73. člena Zakona o obrambi in zaščiti pa se teh nalog niti ni moglo opravljati iz delovne obveze. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na pomanjkljivo vodenje uradnih evidenc organa, pristojnega za obrambo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da iz razpoložljive dokumentacije in iz tožnikovih navedb izhaja, da naloge, ki bi po vsebini lahko sodile v okvir dejavnosti enot za zveze, tožnik ni opravljal kot njihov pripadnik, temveč kot delavec takratnega upravnega organa za obrambne, notranje in skupne zadeve. V primeru, če bi jih opravljal kot pripadnik enot za zveze, bi tak status lahko izkazal z vpisom v vojaško knjižico, kamor se vpisuje razpored vojaških obveznikov, vključno z razporedom v enote za zveze. Poleg tega bi se tožniku status pripadnika enot za zveze lahko vzpostavil samo s poprejšnjo razporeditvijo v enoto, k opravljanju nalog pa bi bil vpoklican le s pozivom pristojnega organa za obrambne zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbi 171.in 172. člena ZUP/86. Po določbi 1. odstavka 171. člena ZUP/86 državni organi izdajajo potrdila oziroma druge listine o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Po določbi 2. odstavka navedenega člena morajo biti potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence.

V obravnavani zadevi zahteva tožnik izdajo potrdila, da je bil v času od 26.6.1991 do 21.7.1991 vključen med drugim tudi v enoto za zveze Občine Š/C, ko je bil določen za delo na področju zvez kot šifrer. Za odločitev v zadevi ni pomembno, kot zmotno meni tožnik, katera dela je opravljal. Pomembno je samo, ali je bil tožnik razporejen v občinsko enoto za zveze, kar je bil pogoj za vpoklic v enoto, kot pripadnika enote za zvezo. Navedeno je pomembno, ker je bil le takšen vpoklic evidentiran v uradni evidenci. Ministrstvo je namreč vodilo evidenco o pripadnikih enot za zveze, ki jih je skladno z 72. členom Zakona o obrambi in zaščiti organiziralo ministrstvo oziroma občine. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo ugotovitve tožene stranke, da je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo opravljal tudi nekatere naloge, ki bi po vsebini lahko sodile v okvir nalog, ki so jih opravljali pripadniki enot za zveze, vendar ne kot pripadnik enot za zveze. Iz upravnih spisov tudi ne izhaja, da je vpoklic tožnika v enoto za zveze evidentiran v uradni evidenci pripadnikov enot za zveze. Po presoji pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v tako ugotovljenem dejanskem stanju podlago za zavrnitev tožbe, saj dejstva, ki jih zatrjuje tožnik ne izhajajo iz nobene uradne evidence. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni pogojev za izdajo potrdila po 172. členu ZUP/86. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da noben materialni predpis ne določa, da bi se o dejstvih, ki jih zatrjuje tožnik, vodila uradna evidenca.

Tožnik pravilno navaja, da ni pravne podlage za odločitev v izreku odločbe organa prve stopnje, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve. Po presoji pritožbenega sodišča pa ne gre za pomanjkljivost, ki vpliva na zakonitost odločbe prve stopnje.

Predmet izvršbe so tako imenovane obveznostne odločbe, s katerimi se strankam nalagajo določene obveznosti. V obravnavani zadevi je bila z odločbo organa prve stopnje zahteva tožnika zavrnjena. Pri zavrnilnih upravnih aktih pa že po naravi stvari ni treba ničesar realizirati.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega organa pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni preizkusilo izpodbijanega akta glede bistvenih kršitev določb postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.