Jedro

Odmera odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšnja življenjske aktivnosti 34-letnemu moškemu (po poklicu žerjavist) z naslednjimi poškodbami: izpah desnega kolka, udarninska raztrganinska rana na desnem kolenu, udarnina desne rame, udarnina desnega stegna, udarnina levega kolena, udarnina prsnega koša.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba prve stopnje razveljavi v 1. tč. izreka glede zakonitih zamudnih obresti in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih nerazveljavljenih delih. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3.100.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od 19.5.1997 do plačila (1. tč. izreka sodbe) ter ji povrniti 87.138,00 SIT pravdnih stroškov (2. tč. izreka sodbe). Presežek tožbenega zahtevka (v višini 3.100.000,00 SIT) je zavrnilo (3. tč. izreka sodbe) ter sklenilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks (izrek sklepa). Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo je sodišče oprlo sodbo na izpoved tožnika in mnenje izvedenca. Kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju je odločitev sodišča materialnopravno nepravilna. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik utrpel izjemno hude in obsežne poškodbe, pri čemer je bila tudi dolžina zdravljenja bistveno daljša od običajne. Iz izvedenskega mnenja je razvidna dolgotrajnost hoje z berglami, množica pregledov in fizioterapevtskih vaj, obseg neprijetnosti in celo škodljivih preiskav. Ob takem dejanskem stanju bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku za telesne bolečine v celoti ugoditi in ne le deloma, kot je to storilo. Tožnik opravlja delo žerjavista. Vsak dan se vzpenja visoko v žerjav, kar mu povzroča velike težave že pri samem vzponu. Prostor žerjavista je omejen in stalna skrčenost njegove poškodovane noge mu povzroča dodatne bolečine in večje napore, ki jih mora vložiti v delo. Izvedenec je to potrdil, ugotovljena pa je tudi nezmožnost, da bi se tožnik še nadalje ukvarjal s športom. Dokazana je tudi zmanjšana groba moč tožnikove roke. Tožnik zato upravičeno meni, da je odškodnina za to vrsto škode prenizko odmerjena. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti glede vseh treh oblik nepremoženjske škode. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija pa sodbo v ugodilnem delu, kolikor je bila tožniku prisojena odškodnina nad zneskom 2.400.000,00 SIT. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo tožniku nekoliko previsoko odškodnino. Tožnik je trpel hude bolečine 4 dni, srednje hude tri tedne, dva meseca pa blage in pretežno stalne bolečine. Sedaj tožnik le občasno čuti blage bolečine, ki se kažejo bolj kot nelagodnosti in sicer le pri dolgotrajni hoji in spremembah vremena. Tožena stranka zato meni, da bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine 900.000,00 SIT. Glede na ugotovitev izvedenca, da artrografija in RTG slike desne rame ne pokažejo poškodbe skeleta, kakor tudi ne poškodb vezi v rami, je očitno, da je tožnik kot resno in hudo poškodbo utrpel le izpah desnega kolka. Ta poškodba je v funkcionalnem smislu zapustila zmanjšano gibljivost lažje stopnje. Ob upoštevanju izvedenčeve ocene, da je udarnina desne rame kot trajno funkcionalno posledico zapustila malenkostno zavrto gibljivost v desni rami ter zmanjšano sposobnost del, ki zahtevajo dvigovanje bremen, težjih od 15 kg, bi bila primerna satisfakcija za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000,00 SIT. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tečejo zamudne obresti od 19.5.1997, torej od dneva, ko je tožnik utrpel telesne poškodbe. V konkretnem primeru res ne gre za neposlovno obveznost tožene stranke, vendar je tožena stranka od vložitve zahtevka za plačilo zavarovalnine svojo poslovno obveznost iz pogodbe o zavarovanju voznika kot nesporno priznavala in je bila sporna le višina nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Zato tožena stranka meni, da tožeči stranki pripadajo zamudne obresti na znesek prisojene odškodnine od dneva prvostopenjske sodbe in ne od dneva škodnega dogodka. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožniku prisodi 2.4000.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo, zamudne obresti od dneva sodbe, uspehu v pravdi sorazmerno pa spremeni tudi izrek o stroških. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa nanju nista odgovorili. Pritožba tožene stranke je delno utemljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena. Glede na to, da pritožbi ne uveljavljata pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je preizkus njegovega obstoja pritožbeno sodišče opravilo le v mejah iz 2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, katerega pritožbeno sodišče uporablja na podlagi 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 26/99). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodba nima razlogov o obrestnem delu tožbenega zahtevka, konkretno razlogov o začetku teka zamudnih obresti, čemur tožena stranka v pritožbi izrecno oporeka. Sodišče prve stopnje je namreč obresti za nepremoženjsko škodo priznalo od škodnega dogodka, svoje odločitve za to pa ne pojasni. Ker tako o odločitvi o zahtevku, ki se tiče stranskih terjatev ni razlogov (13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbi o obrestih in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1.odst. 369. čl. ZPP/77). Tožeča stranka s pritožbo izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa v nadaljevanju pritožbe navede, da je odločitev sodišča prve stopnje kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju materialnopravno nepravilna. V obrazložitvi svoje pritožbe niti ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, saj se ne strinja le z višino prisojene odškodnine, medtem ko ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na izpovedi tožnika in mnenju izvedenca. Ker pritožbeno sodišče ta pritožbeni razlog upošteva le v obsegu, kot ga pritožnik uveljavlja, je sodbo prve stopnje preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava - zmoto glede tega pa sodbi prve stopnje očitata oba pritožnika. V okviru materialnopravnega preizkusa sodbe prve stopnje je pritožbeno sodišče tako preizkusilo, ali je sodišče pravilno uporabilo določilo 200. čl. ZOR pri prisoji denarne odškodnine za negmotno škodo tožnika in ali ta odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje ugotovljenih telesnih in duševnih bolečin in da določena odškodnina pomeni individualizirano zadoščenje ter se vklaplja tudi v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotne škode. Tako je v okviru telesnih bolečin sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih v svoji pritožbi poudarja tožnik, tožena stranka pa nanje pozablja. Nedvomno je hudo neprijetnost predstavljala kar trimesečna uporaba bergel. V tem času je bil torej oviran pri gibanju, ni mogel poklekati in počepati, v stoječem položaju pa ni mogel uporabljati rok. Nadaljnjo nevšečnost so predstavljala številna rentgeniziranja, preiskave in obiski pri lečečih zdravnikih, kar vse je ugotovilo in v svoji sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje. Upoštevajoč trajanje in stopnjo telesnih bolečin, ki jih je ugotovil izvedenec ter tudi vse nevšečnosti je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča za to obliko nepremoženjske škode priznalo pravično denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje je nadalje v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevalo vse omejitve v tožnikovih življenjskih aktivnostih, ki bi jih opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se kot omejitev razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Tako je upoštevalo na eni strani, da se funkcionalne posledice poškodb pri tožniku kažejo kot zmanjšana gibljivost desnega kolka lažje stopnje in zmanjšana gibljivost desne rame lažje stopnje, da pa je tožnik zaradi dela, ki ga opravlja, zaradi posledic poškodbe vsakodnevno prizadet, saj mora kot žerjavist splezati zelo visoko in mora vmes večkrat počivati, zaradi večurnega sedenja v majhni kabini pa se mu pojavljajo bolečine. V svoje vsakdanje delo mora tako vlagati več truda oziroma ga opravlja z večjimi napori, kar nedvomno povečuje njegove duševne bolečine. Ob upoštevanju, da je omejen tudi pri izbiri rekreacije in pri vseh oblikah zahtevnejše hoje in pri dvigovanju bremen, pritožbeno sodišče sodi, da odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT predstavlja primerno denarno zadoščenje za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za denarno odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti se pritožuje le tožeča stranka s pavšalno navedbo, da je takšna odločitev napačna in bi moralo sodišče prve stopnje priznati odškodnino tudi za to obliko nepremoženjske škode. Za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti obstajajo tako objektivna kot subjektivna merila, pri čemer se prva kažejo kot sprememba v oškodovančevi zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg, možnost zakrivanja poškodb, starost, spol ipd. Glede teh je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za minimalo brazgotino v predelu desnega kolena, ki je vidna le ob natančnem pregledu iz neposredne bližine. Upoštevajoč tožnikovo izpoved ti elementi ne vplivajo na tožnikovo psihično ravnotežje, zato je zaključek, da tožnik neutemeljeno uveljavlja odškodnino za to obliko nepremoženjske škode, pravilen. V preostalem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanih delih glede odločitve o glavnem zahtevku in pravdnih stroških (368. čl. ZPP/77). Odločitev o stranskih terjatvah namreč nima vpliva na oceno uspeha strank v pravdi in odmero potrebnih pravdnih stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.