Jedro

Ker je odpravo napake, za katero naj bi odgovarjala tožeča stranka, tožena stranka direktno zaupala tretji osebi, je s tem nasproti tožeči stranki izgubila pravico po tem zahtevati, da napako odpravi ona. S tem pa je izgubila tudi pravico, da od pogodbe odstopi. Zato njeno ravnanje nima podlage za zavrnitev plačila storitve, ki jo je opravila tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. 000 Ig 2500/00990-3 z dne 10. 01. 2006 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.641,53 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter nepravilno uporabo materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne na prvo stopnjo v ponovno sojenje.

Tožeča stranka (B. d.o.o.) je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v uvodu sodbe sodišča prve stopnje in sicer v označbi firme tožeče stranke prišlo do očitne pisne pomote (preveč je napisan en A), ki pa jo bo lahko sodišče prve stopnje popravilo z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Terjatev tožeče stranke temelji na izdanih računih za opravljena popravila na podlagi pogodbe o delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila vsa dela opravljena in prevzeta, zavrnilo pa je ugovor tožene stranke, da jih je bila tožeča stranka dolžna opraviti na svoje stroške v okviru odprave stvarnih napak kupljenega bagra z opremo. Tudi obrambne trditve tožene stranke zoper plačilo popravila kladiva po računu št. 4516/2005 je na podlagi izvedenih dokazov kot neutemeljene zavrnilo. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožnica v pritožbi obrazloženo izpodbija le razloge sodbe v delu, ki se nanašajo na obveznost plačila računa številka 4516/2005 z dne 26. 09. 2005 (A5) v višini 3.000.000,00 SIT (12.518,78 EUR). Bistveno kršitev določb postopka vidi najprej v dejstvu, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga tožene stranke po postavitvi izvedenca strojne stroke, nato pa sodišču prve stopnje še očita, da zaradi opustitve izvedbe tega dokaza toženi stranki ni omogočilo, da dokaže svoje trditve, da tožeča stranka del, ki jih zaračunava toženi stranki, ni opravila pravilno, v skladu s pravili stroke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da sodišče prve stopnje niti na naroku za glavno obravnavo, niti v razlogih sodbe ni navedlo razlogov, zaradi katerih je štelo kot nepotreben za odločbo predlog tožene stranke za izvedbo dokaza z izvedencem, čeprav jo k temu zavezuje določba 2. odstavka 287. člena ZPP. Pri presoji vprašanja, ali je ta kršitev določb ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče presojalo, ali je tožena stranka podala dovolj relevantnih trditev o spornem strokovnem vprašanju, glede ugotovitve katerega bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je vprašanje, ali opis del, ki jih je opravila tožeča stranka pri popravilu kladiva pomeni generalno popravilo kladiva in ali bi navedeno popravilo, če je bilo opravljeno strokovno ter z vgraditvijo novih delov, ob pravilni uporabi kladiva omogoča daljšo uporabo kladiva ter za koliko časa, strokovno vprašanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da bi po popravilu, v kolikor bi bilo to opravljeno pravilno, kladivo moralo pravilno delovati dalj časa kot pa je dejansko delovalo. V pritožbi se sklicuje na izjave zaslišanih prič, da bi moralo kladivo pravilno delovati najmanj 6 mesecev po popravilu, delovalo pa naj bi vsega 14 dni po popravilu. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da je bilo popravilo kladiva izvršeno in popravljeno kladivo prevzeto 26. 09. 2005, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, koliko časa je kladivo delovalo, preden se je pokvarilo. Pri tem je ugotovilo, da tožeča stranka o okvari na popravljenem kladivu s strani tožene stranke ni bila obveščena (pritožbeno sodišče pa dodaja, da vsaj ne do prejema reklamacijskega zahtevka z dne 04. 05. 2007 (B5)). Tožena stranka pa je navedla (izvedensko mnenje izvedenca A. B. z dne 21. 01. 2006), da je prišlo do okvare bagra zaradi nepravilnega delovanja kladiva najprej 17. 11. 2005, ki jo je tožena stranka odpravila; dne 01. 12. 2005 je bager deloval, vendar so se ob polni obremenitvi vibracije še vedno prenašale nazaj po hidravlični napeljavi v črpalko; 14. 01. 2006 pa je prišlo do hude okvare bagra in je tožena stranka zaradi uničenja hidravličnih črpalk reduktor s hidravličnimi črpalkami odpeljala na popravilo v delavnico P. d.d. Zaslišan zastopnik tožene stranke, na katerega izjavo se sklicuje tožena stranka v pritožbi in ki naj bi je sodišče prve stopnje ne upoštevalo, je izjavil, da je obnovljeno kladivo mogoče delovalo 14 dni. Če pa je res, da je tožena stranka že po 14 dneh po popravilu kladivo odpeljala v servisne obrate P. d.d., kar je prav tako izjavil, potem ne morejo držati trditve tožene stranke, da je kladivo v stanju, v katerem je bilo ob prvi okvari po popravilu, ki ga je opravila tožeča stranka. V nasprotju s temi trditvami pa je tudi reklamacijski zapisnik z dne 04. 05. 2007, s katerim je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da so v servisni delavnici P. d.d. 18. 04. 2007 razstavili hidravlično kladivo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, kdaj se je kladivo po popravilu, ki ga je opravila tožena stranka, pokvarilo. Če pa je tako, izvedba dokaza z izvedencem strojne stroke, ki naj bi z ogledom kladiva podal mnenje, ali je tožeča stranka v kladivo vgradila nove dele, za odločitev ne bi bila potrebna. Sodišče prve stopnje izvedencu glede na nasprotujoče trditve tožene stranke o tem, kolikokrat je dajala popravljati kladivo v času od 26. 09. 2005 do 18. 04. 2007, ne bi moglo niti določno postaviti vprašanja, o čem naj poda izvid in mnenje. Zato je tožeča stranka utemeljeno nasprotovala izvedbi dokaza z izvedencem.

S tem pa se izkaže, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožeči stranki naročila generalno popravilo kladiva, niti da je imelo izvršeno popravilo kladiva, ki ga zaračunava tožeča stranka s spornim računom, napako, ki je taka, da bi bilo delo neuporabno. Zato je bila tožena stranka ob okvari kladiva po popravilu dolžna tožeči stranki omogočiti, da napako odpravi (1. odstavek 639. člena OZ).

Tožeča stranka je zatrjevala, da je o napakah izvršenega dela popravila kladiva tožečo stranko obvestila z reklamacijskim zapisnikom z dne 04. 05. 2007 in jo tudi pozvala, da napako odpravi (1. odstavek 639. člena OZ), s čimer naj bi zadostila pogojem iz 1. odstavka 639. člena OZ. Ker pa je tožena stranka trdila, da se je kladivo večkrat po popravilu kvarilo in ker iz dokazov izhaja, da ga je po okvari popravljal drug serviser (ne pa tožeča stranka), to pomeni, da ob nastanku okvare tožena stranka tožeči stranki ni omogočila, da sama odpravi svojo napako. Ker je odpravo napake, za katero naj bi odgovarjala tožeča stranka, tožena stranka direktno zaupala tretji osebi, je s tem nasproti tožeči stranki izgubila pravico po tem zahtevati, da napako odpravi ona (a contrario 1. odstavku 639. člena OZ). S tem pa je izgubila tudi pravico, da od pogodbe odstopi po določbi 3. odstavka 639. člena OZ, ker se ta navezuje na pogoje iz 1. odstavka istega člena. Zato njeno ravnanje, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nima podlage za zavrnitev plačila storitve, ki jo je opravila tožeča stranka. Iz navedenega razloga je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke materialnopravno pravilna.

Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo o vzroku okvare, saj jih tožena stranka ni zatrjevala, so zato povsem odveč.

S tem pa se izkaže, da kršitev določb ZPP, ki jih je storilo sodišče prve stopnje v zvezi z neobrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca strojne stroke, ni vplivala na pravilnost odločitve.

Glede na navedeno se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Glede na vsebino odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (1. odstavek 155. člena ZPP), zato jih je dolžna nositi sama tožeča stranka.