Jedro

Čeprav Zakon o prekrških ne vsebuje izrecne zahteve, da je potrebno v obrazložitvi sodbe navesti tudi razloge, zaradi katerih sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank, mora sodišče svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno obrazložiti.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je M.M. spoznalo odgovornega za prekršek, ki ga je storil s tem, da je vozil osebni avtomobil in v naselju dovoljeno hitrost, ki je omejena na 40 km/h, prekoračil za več kot 30 km/h, saj je vozil s hitrostjo 85 km/h. Sodišče je storilcu izreklo globo v znesku 120.000,00 SIT, 5 kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju 1 meseca. Sodišče druge stopnje je storilčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 2. Zoper pravnomočno sodbo je dne 27.10.2006 vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložnica meni, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb postopka o prekrških iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj sodišče ne verjame zagovoru obdolženca in zakaj ni ugodilo obdolženčevemu dokaznemu predlogu o zaslišanju avtomobilista v koloni, razlogi sodbe pritožbenega sodišča o teh dveh vprašanjih pa so povsem nejasni. Vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v konkretnem primeru je po mnenju vložnice nujna ne le zaradi varovanja obdolženčevih pravic do poštenega sojenja in do obrambe, temveč tudi iz pravnopolitičnih razlogov. Namen sodnega odločanja v postopkih o prekrških je v tem, da se zagotavljajo obdolžencem večja pravna jamstva kot v postopku pred prekrškovnimi organi. Sodno odločanje je v teh postopkih odveč, če vsebine zapisnikov, ki so jih napisali predlagatelji, de facto ni mogoče izpodbijati z drugimi dokaznimi sredstvi. Zato je potrebno o vsakem obdolženčevem dokaznem predlogu odločiti in navesti razloge za tako odločitev.

B.

3. V konkretnem primeru je storilec zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku (129.a člen ZP-1), vložil ugovor, na podlagi katerega je sodišče razveljavilo sodbo in opravilo redni sodni postopek. V postopku je zaslišalo obdolženca in pričo - policista U. Storilec je v ugovoru, v katerem je sicer potrebno navesti le izpodbijano sodbo in podpis vložnika (šesti odstavek 129.a člen ZP-1), navedel, da je v koloni pred njim vozil voznik osebnega vozila, ki bi lahko potrdil, s kakšno hitrostjo se je premikala kolona vozil, saj je bil tudi on ustavljen in je bilo kar nekaj pregovarjanja o tem, katero vozilo je policija ustavila in na katerem vozilu je bila izmerjena hitrost. V rednem sodnem postopku je bil obsojenec zaslišan, pri čemer se je skliceval na svoje navedbe v ugovoru zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku.

4. Po določbi prvega odstavka 90. člena ZP-1 ima obdolženec v postopku o prekršku pravico, da se zagovarja, da predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Obdolženčeva pravica, da predlaga dokaze, ni absolutna. Omejena je s pravico sodišča, da ocenjuje, ali gre za pravno relevanten dokaz ali le za poskus obdolženca, da zavlačuje postopek oziroma za dokaz, ki očitno ne more biti uspešen. Sodišče ne bo nekritično sledilo vsakemu predlogu obdolženca, in ne bo izvedlo vsakega dokaza, ki ga predlaga obdolženec, temveč bo določene dokazne predloge zavrnilo.

Pritrditi je navedbi vrhovne državne tožilke, da mora sodišče svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Zakon o prekrških te zahteve izrecno ne določa. Po določbi 139. člena ZP-1 je treba v obrazložitvi na kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana prekršek in odgovornost obdolženca oziroma na čem temelji odločitev o ustavitvi postopka, okoliščine, ki so bile upoštevane pri izbiri in odmeri sankcij za prekrške, kot tudi podlage za odločitev o stroških postopka, premoženjsko-pravnem zahtevku ter o odvzemu premoženjske koristi. Navedena določba ne vsebuje izrecne zahteve, da je potrebno v obrazložitvi sodbe navesti tudi razloge, iz katerih sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank (kot je to izrecno določeno npr. v sedmem odstavku 364. člena Zakona o kazenskem postopku). Vendar je določbo potrebno razlagati širše, in sicer tako, da se zagotovijo možnosti uresničevanja obsojenčevih ustavnih pravic. Iz ustavnega jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja zahteva, da so odločbe, s katerimi pristojni organi odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe ima posameznik pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), ki se lahko učinkovito uveljavlja le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na dovolj konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti.

Zato mora biti tudi odločitev sodišča o dokaznem predlogu, ki ga poda stranka v postopku, obrazložena. Pritožbeno sodišče lahko pravilnost odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga presoja le, če bo sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo konkretne razloge. Ker gre v postopkih o prekrških običajno za manj zapletena vprašanja, bodo obrazložitve praviloma krajše in manj natančne kot obrazložitve sodb v kazenskih postopkih, saj bo v postopku o prekršku praviloma potrebno navesti razloge o manjšem številu odločilnih dejstev. To pa ne pomeni, da je dopustno obrazložitev sodbe o prekršku krajšati in poenostavljati tako, da o določenih vprašanjih sodišče sploh ne navede razlogov. Takšno ravnanje bi lahko pomenilo kršitev pravice do pritožbe, če obdolženec ne bi mogel učinkovito napasti odločitve sodišča, pritožbeno sodišče pa te odločitve ne bi moglo učinkovito presojati.

5. V obravnavanem primeru uveljavljane kršitve niso podane. Očitek zahteve, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj sodišče ne verjame obdolžencu, da bi lahko prišlo pri meritvah do zamenjave dveh avtomobilov in zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje avtomobilista v koloni, ni utemeljen. V razlogih sodbe je sodišče pojasnilo, zakaj storilec s svojim zagovorom in ugovornimi navedbami ni uspel vzbuditi dvoma v to, da je bila hitrost obdolženčevega vozila pravilno izmerjena. Prav tako je obrazložilo, zakaj ni nobenega logičnega razloga za to, da bi bila meritev nepravilna in tako obdolženčeve trditve o tem ocenilo za neprepričljive. Sodišče je ocenilo izvedene dokaze in pri tem v celoti sledilo izpovedbi priče in vsebini zapisnika o opravljenih meritvah ter zaključilo, da je obdolženi storil prekršek, ki se mu očita. Iz takšne ocene izvedenih dokazov izhaja, da sodišče drugih dokazov ni izvajalo, ker je na podlagi izvedenih zanesljivo ugotovilo dejansko stanje.

6. Prav tako je neutemeljen očitek zahteve, da so razlogi sodbe pritožbenega sodišča povsem nejasni, kar naj bi po mnenju vložnice predstavljalo kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V pritožbi je storilec zatrjeval predvsem to, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj naj bi pozabilo na po njegovem mnenju ključno pričo, to je voznika, ki je vozil pred njim v koloni. Pritožbeno sodišče je presodilo obdolženčeve pritožbene navedbe ter pojasnilo, da v celoti sledi dejanskim zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem je utemeljilo svoje stališče, da zaslišanje voznika, ki naj bi vozil v koloni pred storilcem, ni potrebno, in pojasnilo, da povsem sprejema razloge, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam storilca, saj je ocenilo, da ni izkazana verjetnost, da bi se z izvedbo tega dokaza drugače ugotovila odločilna dejstva.

7. Razlogom izpodbijanih sodb zato po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati, da nimajo razlogov o odločilnih dejstvih, niti nejasnosti v takšni meri, da bi bila podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu obdolženca ni ugodilo in ni zaslišalo predlagane priče. Takšno odločitev je obdolženec grajal v pritožbi, ki jo je pritožbeno sodišče presodilo in utemeljilo svoje stališče, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

8. Ker uveljavljane kršitve določb postopka o prekršku niso podane, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo.