Jedro

V ravnanju obtoženca ni objektivnih znakov sostorilstva. Ugotovljeno je bilo le, da je obtoženec šel mimo oškodovanke po levi strani (medtem ko ji je drugi sostorilec na predrzen način odvzel torbico), iz takšnih ugotovitev pa ne izhaja, da bi obtoženec kakorkoli sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine, določene v zakonu z zakonskim znakom "kdor vzame komu tujo premično stvar" in da tudi ni storil ničesar drugega, kar bi se vključevalo v storitev tatvine in bi pomenilo bistven prispevek k storitvi dejanja.

Pritožba obtoženčevega zagovornika je prepozna. Po 4. odstavku 123. člena ZKP se rok za vložitev pritožbe v primeru, ko ima obtoženec zagovornika, šteje od vročitve sodbe obtožencu. Sodba je bila strankam odpravljena istega dne, zato je zagovornikovo pritožbo oceniti kot prepozno, ne glede na to, da je sodišču predlagal, da mu sodbo vroči še pred njegovim odhodom na dopust dne 25.6.1993, torej pred sodnimi počitnicami, ko se sodna pisanja ne vročajo.

Izrek

1. Pritožbi javnega tožilca in zagovornika obtoženega E.M. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožba zagovornika obtoženega R. Z. se zavrže kot prepozna.

Obtoženi E. M. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 95. člena ZKP; nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika se po 1. odstavku 100. člena ZKP izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani, je z izpodbijano sodbo obtožena R. Z. in E.M. spoznalo za kriva: prvega obtoženca, kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS (tč. I. in treh kaznivih dejanj ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 168. člena KZ RS, izvršenih v sostorilstvu (tč. II/1-3). Za kaznivo dejanje velike tatvine mu je na podlagi 1. odstavka 166. člena KZ RS določilo kazen 6 mesecev zapora, za vsako od kaznivih dejanj ropa pa na podlagi 3. odstavka 168. člena KZ RS in ob uporabi omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ po 2 leti zapora, nato pa mu je po določbah o steku izreklo enotno kazen 3 leta in 6 mesecev zapora.

Obtoženega E. M. je pod točko II. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj ropa v sostorilstvu po 3. v zvezi s 1. odstavkom 168. člena KZ RS v zvezi s členom 22 KZ SFRJ in mu na podlagi 3. odstavka citirane določbe ter ob uporabi omilitvenih določil 2. točke 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena KZ SFRJ za vsako od navedenih kaznivih dejanj določilo kazen 1 leto in 10 mesecev zapora, nato pa po določbah o steku izreklo enotno kazen 2 leti in 8 mesecev zapora.

Po 50. členu KZ SFRJ je obtožencema v izrečeni enotni kazni vštelo pripor, in sicer: obtoženemu R. Z. od 12.1.l993 od 23. ure dalje, obtoženemu E. M. pa od 18.1.l993 od 21.30 ure dalje. Pogojne obsodbe, izrečene obtoženemu R. Z. (sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. III K 223/92 z dne 23.6.l992), s katero je bil obsojen za kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ RS in mu je bila v okviru pogojne obsodbe določena kazen 1 mesec zapora s preizkusno dobo enega leta, ni preklicalo. Na podlagi 85. člena KZ SFRJ je obtoženemu R. Z. izreklo ukrep odvzema premoženjske koristi. Posameznim oškodovancem je deloma prisodilo premoženjskopravne zahtevke, s presežki pa jih je napotilo na pravdo.

Na podlagi 4. odstavka 98. člena ZKP je oba obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstvka 95. člena ZKP "ter plačila stroškov in nagrade zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti".

Obtoženega E.M. pa je na podlagi 3. točke 350. člena ZKP oprostilo obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS v zvezi s čl. 22 KZ SFRJ. Na podlagi 1. odstavka 99. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun.

Proti navedeni sodbi so se pritožili javni tožilec in zagovornika obeh obtožencev. Javni tožilec se pritožuje zoper oprostilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenskih sankcijah in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsodilnem delu pa naj jo spremeni in obema obtožencema izreče višji enotni zaporni kazni.

Zagovornik obtoženega E. M. se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtožencu "izreče" milejšo sankcijo ali krajšo zaporno kazen".

Zagovornik obtoženega R. Z. pa se je pritožil "iz razlogov po 2. , 3. in 4. točki 363. člena ZKP" in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, predlagal pa je tudi izrek nižje kazni.

Pritožbi javnega tožilca in zagovornika obtoženega E.M. nista utemeljeni, pritožba zagovornika obtoženega R. Z. pa je bila vložena prepozno.

K prvi točki: Sodišče prve stopnje je obtoženega E. M. upravičeno oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 166. člena KZ RS, saj v njegovem ravnanju ni objektivnih znakov sostorilstva.

Sostorilstvo v objektivnem pomenu je podano, kadar storilec skupaj z drugim uresničuje zakonske ali naravne znake kaznivega dejanja ali kadar stori kaj drugega, kar pomeni bistven prispevek k storitvi kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru tudi po mnenju pritožbenega sodišča obtoženemu E. M. takšne vloge pri izvršitvi kaznivega dejanja ni mogoče očitati.

Javni tožilec je na zadnji glavni obravnavi iz opisa kaznivega dejanja izpustil prvotno navedbo, da je obtoženec (skupaj z mladoletnim E. K.) oškodovanko zgrabil za levo roko in je obtožencu očital le, da je šel skupaj z mladoletnikom "mimo nje po levi strani"; medtem pa je soobtoženi R. Z. oškodovanki vzel torbico.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in celo iz samega opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi obtoženi E.M. kakorkoli sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja velike tatvine, določene v zakonu z znakom, "kdor vzame komu tujo premično stvar" in da tudi ni storil ničesar drugega, kar bi se vključevalo v storitev tatvine in bi pomenilo bistven prispevek k storitvi dejanja. Tega je slej ko prej na škodo oškodovanke I.Z. izvršil le obtoženi R. Z. s tem, da je z desne strani zgrabil za oškodovankino torbico, oškodovanko "klofnil" in porinil tako, da je padla, se z njo še nekaj časa ruval in ji končno torbico iztrgal. Zgolj fizična navzočnost E. M. na kraju dejanja na odvzem torbice ni imela nikakršnega vpliva, še več, z oddaljevanjem s kraja dogajanja, medtem ko je R. Z. oškodovanki jemal torbico, je povsem nedvoumno pokazal, da je bila izvršitev kaznivega dejanja prepuščena R. Z. Javni tožilec v pritožbi vlogo obtoženega E. M. kot sostorilca utemeljuje z okoliščinami, da so se storilci pred dejanjem dogovorili, da bodo jemali torbice, da so pri izvrševanju kaznivih dejanj delovali kot skupina, da so se dogovorili za napad na oškodovanko in ji sledili 50 metrov in da so kasneje skupaj pregledali oškodovankino torbico in si denar razdelili. Glede na že navedene zakonske pogoje za obstoj sostorilstva, navedene okoliščine nikakor ne dovoljujejo, da bi se vloga obtoženega E. M. pri tem dejanju opredelila kot sostorilstvo po členu 22 KZ SFRJ. Njegovo ravnanje bi sicer lahko bilo podlaga za vložitev obtožbe za kakšno drugo kaznivo dejanje, na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, vendar pa takšen obtožni akt ni bil vložen.

Po navedenem je treba ugotoviti, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavlja javni tožilec, ni podan.

Tudi pritožbi javnega tožilca in zagovornika obtoženega E.M., ki se zavzemata za spremembo kazenskih sankcij - prvi za izrek višjih enotnih kazni, drugi pa za krajšo zaporno kazen, - nista utemeljeni.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta se obtoženca skupaj z mladoletnikom dogovorila za izvrševanje roparskih napadov. V dobrih dveh urah sta v sostorilstvu izvršila tri kazniva dejanja ropa, obtoženi R.Z. sam pa še kaznivo dejanje velike tatvine na posebno predrzen način, pri čemer je v zvezi s pretepanjem oškodovancev pri ropih potrebno izpostaviti zlasti brutalen napad na starejšo oškodovanko, ki je utrpela zlom nosu in rano na glavi. Nobenega dvoma ni, da kazniva dejanja, storjena v takšnih okoliščinah, terjajo strogo obsodbo, vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča ne strožje od tiste, za kakršno se je odločilo sodišče prve stopnje, ki je pri odmeri kazni že samo izrecno upoštevalo obseg kaznivih dejanj, vztrajnost storilcev in v posameznih primerih tudi njihovo grobost. Ob navedenih okoliščinah pa je v prid obtožencema pravilno opozorilo tudi na nekatere tehtne in pomembne olajševalne okoliščine. Oba obtoženca sta namreč še zelo mlada - R.Z. še ni dopolnil 20 let, E.M. pa ne 19 let, - oba sta odraščala v neugodnih družinskih razmerah in deloma tudi v vzgojnih zavodih, kar je negativno vplivalo na razvoj njunih osebnih lastnosti in vedenjskih vzorcev. Izvedenca (psiholog in psihiater) sta poudarila, da osebnostni razvoj pri obtožencih še ni končan, da gre za nezreli osebnosti, in da je njuno ravnanje obravnavati kot tipično nasilniško obnašanje pod vplivom alkohola, kjer so bili materialni motivi manj pomembni. Obtoženi E.M. doslej tudi še ni bil sodno kaznovan, R.Z. pa je bil v letu l992 obsojen za kaznivo dejanje tatvine, ki pa je bila očitno lažje narave, saj mu je bila izrečena le pogojna obsodba. Končno tudi ni nepomembno, da sta obtoženca pokazala do izvršenih dejanj pozitiven odnos, saj sta jih priznala in, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi iskreno obžalovala. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje pri izreku kazenskih sankcij upoštevalo in po mnenju pritožbenega sodišča tudi pravilno ovrednotilo.

Javni tožilec utemeljuje svoj predlog za zvišanje enotnih kazni tudi s poudarjanjem velikih razlik med kaznimi, določenimi za posamezna kazniva dejanja in enotnima kaznima: obtoženemu E.Z. je bila izrečena enotna kazen tri leta in 6 mesecev zapora, medtem ko seštevek posameznih kazni znaša 6 let in 6 mesecev ; obtoženemu E.M. pa je sodišče prve stopnje izreklo enotno kazen 2 leti in 8 mesecev zapora, seštevek posameznih kazni pa je 5 let in 6 mesecev zapora.

Sodišče prve stopnje je pri izreku enotne kazni vezano na določbo 3. točke 2. odstavka 48. člena KZ SFRJ, po kateri se za dejanja v steku enotna kazen določi tako, da se zviša najtežjo od posameznih določenih kazni. V kolikšni meri bo sodišče uporabilo takoimenovano "asperacijsko načelo" vsebovano v citirani določbi, je odvisno od presoje okoliščin posameznih dejanj, celovite presoje okoliščin celotne obravnavane kriminalne dejavnosti in končno tudi od ocene, kakšna enotna kazen je potrebna, da bodo z njo doseženi nameni kaznovanja iz 33. člena KZ SFRJ. Po mnenju pritožbenega sodišča so bili navedeni kriteriji pri izreku enotne kazni pravilno upoštevani, pri čemer je zgolj navidezno nesorazmerje med posameznimi in enotnimi kaznimi mogoče pojasniti tudi z uporabo določb o omilitvi kazni zaradi ugotovljenih posebnih olajševalnih okoliščin.

Po navedenem je torej treba ugotoviti, da so bile v postopku na prvi stopnji pri izreku kazenskih sankcij upoštevane vse okoliščine, na katere opozarjata pritožnika in obtoženi R.Z. v odgovoru na pritožbo javnega tožilca. Njihovo ustrezno vrednotenje se odraža tudi v izreku primernih enotnih kazni.

K drugi točki: V zvezi s pritožbo zagovornika obtoženega R.Z. pa je bilo ugotovljeno, da je bila le-ta vložena po preteku 15-dnevnega zakonskega roka, zato jo je bilo šteti kot prepozno. Po določbi 4. odstavka 123. člena ZKP se v primeru, ko ima obtoženec zagovornika, rok za vložitev pritožbe šteje od vročitve sodbe obtožencu. Obtoženi R.Z. je sodbo, ki je bila strankam odpravljena istega dne, prejel dne 24.6.1993, zagovornik pa je pritožbo po pošti poslal priporočeno šele 26.8.1993, torej očitno prepozno. Okoliščina, da je zagovornik na zadnji glavni obravnavi dne 1.6.1993 (list. št. 401) predlagal, da naj mu sodišče sodbo pošlje pred 5.6.1993, ker gre takrat na dopust (torej pred takoimenovanimi "sodnimi počitnicami", ko je dogovorjeno, da se sodna pisanja ne vročajo), na oceno o pravočasnosti pritožbe ne more vplivati. Spričo navedenega je moralo sodišče druge stopnje njegovo pritožbo na podlagi 382. člena ZKP zavreči kot prepozno.

Ker torej po navedenem niso podani razlogi, s katerimi se izpodbija sodba in ker ob preizkusu sodbe po uradni dolžnosti tudi niso bile ugotovljene kršitve zakona iz 1. odstavka 376. člena ZKP, je sodišče drug stopnj pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; pritožbo zagovornika obtoženega Z. pa je zavrglo kot prepozno.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 4. odstavka 98. člena ZKP v zvezi s 101. členom ZKP; obtoženi E.M. je bil plačila teh stroškov oproščen iz enakih razlogov kot na prvi stopnji. Njegovemu zagovorniku pa bosta nagrada in potrebni izdatki izplačani iz proračunskih sredstev (1. odst. 100. člena ZKP), saj bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo vzdrževanje tega obdolženca, ki je brez zaposlitve in dohodkov in obsojen na daljšo zaporno kazen.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivšše SFRJ (ZKP in KZ SFRJ), navedenih v tej odločbi, je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I z dne 25.6.l991).