Jedro

Kljub temu, da je tožnik tožbo z zahtevkom za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od leta 1991 dalje vložil šele leta 1997, ni prekoračil razumnega roka, ki ga je sodna praksa oblikovala z oziroma na določbo 105. člena ZDR/90, saj za uveljavitev svojih pravic ni mogel pravočasno poskrbeti, ker mu je to oviralo njegovo zdravstveno stanje.

Ker je tožnik želel nadaljevati z delom v Teritorialni obrambi, kar izhaja iz njegove prošnje za sprejem v delovno razmerje, pa zaradi izjemnosti situacije do dejanskega dela po prestopu iz Jugoslovanske ljudske armade ni prišlo, je potrebno tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ugoditi (kljub temu, da ni podpisal formalne pristopne izjave).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da ima tožnik od 16.7.1991 zagotovljene vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki. V 2. tč. izreka je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 16.7.1991 do dokončnosti odločbe ZPIZ z dne 6.10.1999, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima od 13.9.1999 dalje pravico do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za navedeno obdobje vpiše delovno dobo v delovno knjižico, v presežku pa je tožnikov zahtevek, ki se je nanašal na reintegracijo v delovnem razmerju pri toženi stranki, zavrnilo. V 3. tč. izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku za čas od 1.4.1992 do 13.9.1999 obračuna bruto nadomestilo plače, ki bi ga prejemal, če bi delal na delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi in delovnim izkušnjam, od tega odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega neto zneska v plačilo do 1.1.2002, oz. dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice. Višji tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti je zavrnilo. V 4. tč. izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 305.411,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila oz. dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice, višji obrestni zahtevek v zvezi z povrnitvijo pravdnih stroškov pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, ugotovi, da je tožba tožnika prepozna, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. podredno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne njegov tožbeni zahtevek. V pritožbi navaja, da je tožnik sodno varstvo uveljavljal prepozno, saj je tožbo vložil daleč po poteku 6 mesečnega razumnega roka kljub temu, da v tem času ni bil neprestano hospitaliziran. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 186/2005 v zvezi z odločitvijo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1835/2004 zavzelo stališče, da je tožba, ki so jo tožniki vložili 7.9.1993, prepozna. Tožnik ni podpisal niti pristopne izjave, na podlagi katere naj bi sklenil delovno razmerje pri toženi stranki, niti ni imel namena, da bi z delom pri toženi stranki nadaljeval. Glede na to je sodišče prve stopnje razsodilo v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 77/95. V navedeni zadevi je bilo ugotovljeno, da tožena stranka do bivšega pripadnika JLA nima delovnopravnih obveznosti, ker ni nadaljeval z delom pri toženi stranki. Dejstvo, da se je tožnik zavedal svojega položaja in ga je reševal, izhaja tudi iz odločbe o priznanju pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo z dne 29.4.1992 in odločbe o državljanstvu z dne 23.12.1992. Tožnik je bil še dva dni po prenehanju roka za prestop v TO pripadnik takratne JLA, kar je razvidno iz njegove delovne knjižice. Podpisana izjava o prestopu v TO je bila bistvenega pomena za ta prestop. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo v spornem obdobju brez hude nevarnosti za življenje nemogoče oditi iz VP Cerklje ob Krki, je sicer pravilna, vendar to še ne opravičuje tožnika, saj je kljub temu v tem času v TO pristopilo veliko drugih pripadnikov bivše JLA. 3. tč. izreka izpodbijane sodbe ni obrazložena in je neizvršljiva. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi, da bi bil tožnik verjetno v bolniškem staležu, za kar bi prejemal nadomestilo plače. V dopisu z dne 23.3.1992 je naveden pravni pouk, tako da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobeden od odgovorov tožene stranke ni vseboval pouka o pravnem sredstvu. Prestop v TO je bil enkratno dejanje posameznika, ki se ga z naknadnimi postopki ne more ponovno izvesti oz. nadomestiti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99-2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika odločilo po vsebini in mu delno ugodilo (razen v zvezi z vtoževano reintegracijo in v zvezi z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru, če bi vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla višino glavnice), ker je ugotovilo, da tožnik tožbe ni vložil prepozno in ker je ugotovilo, da je bil njegov tožbeni zahtevek, razen v delu, ki ga je zavrnilo, utemeljen. Obrazložitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju, prav tako pa ni podanega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami ter pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, zato jo sprejema kot pravilno. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje le sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa navaja, da je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik s tem, ko je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil 1.4.1997 (priporočeno oddano na pošti dne 28.3.1997), ni prekoračil razumnega roka, kot ga je v spornem obdobju oblikovala sodna praksa z ozirom na določbo 105. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Po izvedbi dokazov, s katerimi je tožnik dokazoval pravočasnost vložitve predmetne tožbe, je ugotovilo, da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja (psihična oz. duševna bolezen) ni mogel prej poskrbeti za uveljavitev svojih pravic iz delovnega razmerja. Tako je iz izvedenih dokazov, še posebej pa iz izpovedbe tožnikovega osebnega zdravnika dr. C.Ž., ki ga je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo dvakrat, razvidno, da tožnik od leta 1992 dalje ni bil sposoben razumeti, kaj mora storiti za ureditev svojega delovnopravnega statusa. Ob upoštevanju navedenega je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o tem, da tožnik v spornem obdobju ni bil neprestano hospitaliziran. Če tožnik zaradi svojih zdravstvenih težav psihičnega izvora (duševna bolezen) v celotnem obdobju od 1992 dalje ni bil sposoben razumeti, kaj mora ukreniti za uveljavitev svojih pravic, ni bistveno, koliko časa je bil v tem obdobju hospitaliziran. Tudi dejstvo, da je tožnik po izstopu iz bivše JLA pridobil določene pravice v Republiki Sloveniji (denarna pomoč med brezposelnostjo, državljanstvo) glede na ostale izvedene dokaze še ne pomeni, da je bil sposoben razumeti oz. dojeti, da mora v cilju uveljavljanja svojih delovnopravnih pravic vložiti tožbo pred datumom, kot jo je dejansko vložil. V zvezi s tem se pritožba tožene stranke neutemeljeno sklicuje na individualni delovni spor, ki je tekel pred delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Oddelek v Brežicah pod opr. št. Pd 103/2002 (ki se je nadaljeval pred pritožbenim sodiščem pod opr. št. Pdp 1835/2004 in pred vrhovnim sodiščem Republike Slovenije pod opr. št. VIII Ips 186/2005), saj je bila podlaga odločitev pristojnih sodišč v citiranem individualnem delovnem sporu drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja, katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo v tem individualnem delovnem sporu. Tožba v zadevi Pd 103/2002 je bila zavržena zaradi pomanjkanja procesne predpostavke varstva pravic pri delodajalcu, ne pa zaradi nepravočasnosti tožbe.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da podpis formalne pristopne izjave k TO ni konstitutivnega pomena za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. To pomeni, da je bilo mogoče v določenih primerih, kot je bil tudi tožnikov (kar je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje), kljub izostanku formalne pisne izjave šteti, da je do prestopa pripadnika bivše JLA iz JLA v TO dejansko prišlo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na zaslišanju tožnika in preostalih izvedenih dokazov (A2...), je razbrati, da je tožnik želel nadaljevati z delom pri toženi stranki, vendar pa zaradi izjemnosti situacije, kateri so botrovale tudi tožnikove umske in siceršnje sposobnosti razumevanja, do dejanskega nadaljevanja dela ni prišlo. Dejstvo, da je tožnik želel delati pri toženi stranki, izhaja tudi iz njegove prošnje za sprejem v delovno razmerje, ki pa ji tožena stranka ni ugodila (kar izhaja iz dopisa z dne 23.3.1992 – A2). Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je bil tožnik pripadnik JLA tudi v času po izteku roka za prestop iz bivše JLA v TO, kar naj bi izhajalo iz njegove delovne knjižice, je neutemeljeno. Iz dokaznega postopka je namreč razvidno (A1), da se je tožnik že 16.7.1991 zglasil na postaji milice B. z namenom, da izstopi iz JLA.

V zvezi z 3. tč. izreka izpodbijane sodbe, v okviru katere je sodišče prve stopnje ugodilo opisno oblikovanemu denarnemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu izpodbijane sodbe odločilo o podlagi tega dela tožbenega zahtevka, zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na nezakonitost tega dela izreka izpodbijane sodbe zaradi njegove neizvršljivosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o neobrazloženi sodbi sodišča prve stopnje v zvezi z 3. tč. izreka. Prvostopenjsko sodišče je sicer s skopo obrazložitvijo, navedeno na sedmi strani obrazložitve izpodbijane sodbe, pojasnilo, zakaj je ugodilo denarnemu delu tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik sicer postavil po temelji. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na verjetnost tožnikovega bolniškega staleža za vtoževano obdobje in posledično na pripadajoče nižje nadomestilo plače, pa je potrebno opredeliti kot pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče z ozirom na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni moglo upoštevati, saj tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.