Jedro

Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v istovrstnem sporu, da sodišče v individualnem delovnem sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem znesku iz delovnega razmerja obračunati in plačati davke in prispevke, ker gre v tem obsegu za javnopravno razmerje med delodajalcem in davčnim organom, je tak zahtevek potrebno zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, dopolnilna sodba se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna na neto znesek 4.462,56 EUR obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke.“

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.462,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje, višji obrestni zahtevek za obdobje 1. 5. 2012 do 31. 3. 2013 pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v 8 dneh plača pravdne stroške v višini 968,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev plačila (II. točka izreka). Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna na neto znesek 4.462,56 EUR obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke.

2. Zoper dopolnilno sodbo vlaga toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče dopolnilno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Toženka v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z materialnopravno kršitvijo, saj dosoja odškodnino oz. (in hkrati) nadomestilo. Dosojeni znesek pa ne more biti oboje, saj ima vsak od teh prejemkov drugačne materialnopravne posledice. Sodba se tudi z ničemer ni opredelila do ugovora toženke, da sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek oz. ustrezno varstvo. Glede davkov se toženka sklicuje na Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oz. z mednarodnimi pogodbami (Uredba - Ur. l. RS, št. 14/09 s sprem.). Skladno s to Uredbo pripadnik v MOM prejema plačo za delo v tujini, davki in prispevki pa se obračunajo od plače, ki bi jo za svoje delo prejemal v RS. Zato v nobenem primeru ne vzdrži, da je treba na neto znesek plače pripadniku iz misije obračunati bruto znesek in nato od bruto zneska plačati davke in prispevke. Davki se plačajo kvečjemu tako, da dosojeni znesek predstavlja bruto znesek in se nato od njega plača dohodnina. Glede prispevkov pa toženka opozarja na Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 s sprem.), ki v 3. do 7. členu določa, od katerih dohodkov se plačujejo prispevki. Med navedenimi dohodki pa se odškodnina ne omenja in je torej sodišče nepravilno dosodilo plačilo prispevkov. Enako tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s sprem.) določa osnovo za plačilo prispevkov ter vrste dohodkov, od katerih se prispevki plačujejo, vendar tudi ZPIZ-2 odškodnine ne omenja. Sicer pa so bili tožniku prispevki za socialno varnost že plačani na podlagi 3. člena ZPSV in bi ponovno plačilo predstavljalo dvakratno plačilo prispevkov za isti dohodek. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu najprej 19. 10. 2017 izdalo sodbo, ki je bila toženki vročena 16. 1. 2018 in se je torej rok za pritožbo zoper to sodbo iztekel 31. 1. 2018. Nato je sodišče prve stopnje 25. 1. 2018 na predlog tožnika izdalo dopolnilno sodbo, zoper katero je toženka 7. 2. 2018 pravočasno vložila pritožbo. V njej pa se toženka pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki so predmet sodbe, ne pa dopolnilne sodbe. Takšne navedbe pa so prepozne, saj kot navedeno, toženka pritožbe zoper sodbo ni vložila. Poleg tega je toženka izrecno navedla, da se pritožba vlaga zoper dopolnilno sodbo in je tudi predlagala, da se razveljavi le dopolnilna sodba. Pritožbeno sodišče navedb toženke, ki napadajo sodbo, ni obravnavalo in se nanje tudi ne izjasnjuje.

6. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožniku priznalo odškodnino zaradi neizkoriščenih dni tedenskega počitka v višini 4.462,56 EUR neto. Nato pa je z dopolnilno sodbo odločilo, da je toženka dolžna na navedeni neto znesek obračunati bruto znesek in od njega odvesti predpisane davke in prispevke. Pri svoji odločitvi se je sklicevalo na ZPSV in Zakon o dohodnini (Zdoh-2, Ur. l. RS, št. 13/2011 in nasl.), saj premoženjska škoda predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo.

7. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je bila v skladu z dosedanjo sodno prakso, ki je bila v veljavi do odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS v identičnem sporu odločilo tudi o vprašanju, ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plačajo dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v domovini po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ali od celotnega prejemka. V zvezi s tem vprašanjem je reviziji toženke delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 797/2016 z dne 2. 3. 2017 v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je pritožbi toženke delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za obračun bruto zneskov odškodnine na neto osnovo 4.504,64 EUR (ki jo je tožnik v citiranem sporu vtoževal) ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, v ostalem pa je revizijo zavrnilo. S to sodbo Vrhovnega sodišča RS je bil torej zavrnjen identičen del tožbenega zahtevka, kot ga je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tožnik in kateremu je sodišče prve stopnje v izpodbijani dopolnilni sodbi ugodilo.

8. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi zgoraj citirane sodbe pojasnilo, da je glede na dosedanjo sodno prakso sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. V svoji sodbi ugotavlja, da je v nekaterih zadevah zapis v odločitvah sodišča (o obračunu davkov in prispevkov od prisojenih bruto zneskov) predstavljal le dodatno opozorilo delodajalcu, da izvrši zakonsko dolžnost z obračunom davkov in prispevkov, v drugih zadevah pa je prišlo tudi do vsebinskih odločitev o tem, da se od prisojenega prejemka delavcu obračunajo in zanj plačajo (ali ne plačajo) davki oziroma prispevki. Vrhovno sodišče RS nadalje ugotavlja, da se je dosedanja sodna praksa glede na ureditev področja davkov in prispevkov in glede na novejši razvoj sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017) izkazala za neustrezno. Sodišče bi z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Iz kogentnih predpisov izhaja, kdo in v kakšni višini je dolžan plačati davke in prispevke, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. S tem bi sodišče prevzelo tudi odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti (19. točka obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS). Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi te sodbe (potem, ko je pojasnilo postopek obračuna ter odvoda davkov in prispevkov, dolžnost plačila davkov, pristojnost davčnega organa glede nadzora nad zakonitostjo in pravilnostjo ravnanja davčnega plačnika, nastanek davčne obveznosti in nemožnost odločanja davčnih organov o nadzoru nad pravilnostjo odmere davka v davčnem postopku oziroma o sami odmeri pred nastankom davčne obveznosti) opozorilo na možnost učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev davčnega organa, če se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero oziroma odločitvijo davčnega organa ne strinjata. V 22. točki obrazložitve navedene sodbe je nadalje zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca) oziroma pristojnih davčnih organov.

9. Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, da sodišče v individualnem delovnem sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem znesku iz delovnega razmerja obračunati in plačati davke in prispevke, ker gre v tem obsegu za javnopravno razmerje med delodajalcem in davčnim organom, je tak zahtevek potrebno zavrniti.

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena in 154. členu ZPP. Zahtevek iz naslova davkov in prispevkov je povezan s prisojenim glavničnim zahtevkom in predstavlja njegov neznatni del, zaradi katerega posebni stroški niso nastali. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.