Jedro

Pritrditi je sicer treba pritožbi, da v okoliščinah konkretnega primera rok 15 dni, ki ga je sodišče določilo, ko je odločalo o predlogih predlagateljev za podaljšanje roka za plačilo predujma, ni primeren. Vendar pa je predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, ne pa napake sodišča. Za tak primer institut vrnitve v prejšnje stanje ni primerno pravno sredstvo. Primerno pravno sredstvo bi bila pritožba zoper sklep o podaljšanju roka, saj je sodišče predlogu za podaljšanje roka le delno ugodilo (roka ni podaljšalo za predlagani čas do odločitve o prošnji za brezplačno pravno pomoč) in bi se predlagatelja, ki ju zastopa odvetnik, torej pravni strokovnjak, zoper zavrnilni del lahko pritožila.

Odvetnik mora svojo stranko v postopku zastopati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Storiti bi moral vse, kar je potrebno in razumno za zavarovanje pravic in koristi predlagateljev v postopku. Vedel je, da sta predlagatelja zaprosila za oprostitev plačila predujma in sprva ravnal ustrezno skrbno ter urgiral pri službi za brezplačno pravno pomoč in podal predlog sodišču prve stopnje, naj podaljša rok za plačilo predujma do odločitve o predlogu predlagateljev za oprostitev plačila predujma za izvedenca. V nadaljevanju pa ni naredil vsega, kar se pričakuje od odvetnika. Ker sta ga predlagatelja pooblastila za zastopanje v postopku, v katerem je angažiranje izvedenca in s tem povezano plačilo predujma nujno, se pričakuje, da jima daje napotke v zvezi s plačilom izvedenca. Pričakovanje, da bi jima svetoval, naj zaprosita za nujno brezplačno pomoč po 36. členu ZBPP, zato ni pretirano. Predvsem pa bi morala predlagatelja kljub dodatnim stroškom ponovno zaprositi za podaljšanje roka za plačilo predujma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Predlagatelja in nasprotni udeleženci nosijo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je predlagateljema naložilo plačilo 1.000 EUR predujma za izvedenca gradbene stroke, rok za plačilo, ki ga je sodišče trikrat podaljšalo za 15 dni, se je iztekel 24. 9. 2021, predlagatelja pa sta predujem plačala 29. 9. 2021. Hkrati sta podala predlog zavrnitev v prejšnje stanje, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. V pritožbi predlagatelja uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj višje sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi ter vrne zadevo v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje, nasprotnim udeležencem pa naloži povrnitev vseh stroškov, ki so jima nastali s pritožbo. Poudarjata, da sodišče brez izvedenca gradbene stroke in cenilca nepremičnin v tem postopku ne more odločiti. Zaradi slabega finančnega stanja sta predlagatelja sama (ne po odvetniku) vložila vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila predujma za izvedenca. Pooblaščenec je trikrat predlagal podaljšanje roka za plačilo, in sicer do odločitve sodišča o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki plačila predujma za izvedenca, sodišče prve stopnje pa je vsakič rok podaljšalo le za 15 dni. Kljub urgencam služba za brezplačno pravno pomoč ni odločila. Vlaganje prošenj za podaljšanje roka povzroča nove in nove odvetniške stroške, ki bi do odločitve službe za brezplačno pravno pomoč dosegli že vrednost predujma, zato sta predlagatelja pričela zbirati denar z izposojanjem pri sorodnikih in sta predujem dne 29. 9. 2021 plačala. Razlogov za zamudo ne gre iskati v tem, da bi šlo predlagateljema ob vložitvi vloge očitati napačno izbiro oblike brezplačne pravne pomoči ali da bi njun pooblaščenec zaradi ne vložitve četrte prošnje za podaljšanje roka ravnal z nezadostno skrbnostjo, ampak izključno v tem, da sta predlagatelja v slabšem finančnem položaju, zato ni bilo možno zbrati zneska 1.000 EUR v roku, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje. Sodišče je določilo nerazumno kratek rok 15 dni, vsakršno posredovanje odvetnika je predstavljalo na strani predlagateljev dodatne stroške, zato nista imela več interesa, da se rok v nedogled podaljšuje za 15 dni in sta (brez vednosti odvetnika) zbrala denar in nakazala predujem. Pri tem nista računala na to, da bi lahko nekajdnevna zamuda roka za seboj potegnila tako drastično posledico, kot je ustavitev postopka. Sodišče bi moralo rok za plačilo predujma podaljšati do odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani glede prošnje predlagateljev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Očitki sodišča kaj vse bi moral pooblaščenec svetovati predlagateljema so neupravičeni, saj ju v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni zastopal. Noben predpis ne določa, da bi moral predlagatelja v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči zastopati odvetnik.

V izpodbijanem sklepu sodišče navaja medsebojno kontraditorne razloge za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Iz sklepov, ki jih navaja v opombi številka 9, izhaja, da je ne postavitev izvedenca v primeru zamude roka za plačilo predujma prestroga sankcija. To stališče sodišče "povozi" s sklicevanjem na odločbo VS RS II Ips 1259/2008 in II Ips 221/2010, ki pa nista ustrezni za konkretni primer. Nanašata se na pravdni postopek, kjer sodišče lahko meritorno odloči o zahtevku brez izvedbe dokaza, za katerega predujem ni plačan pravočasno. Če ključni dokaz ni izveden v nepravdnem postopku, pa sodišče ne more odločiti, kar pripelje do situacije, da se razmerja sploh ne uredijo in postane sodni postopek brezpredmeten. Po ustavitvi nepravdnega postopka za delitev solastnine lahko vsak zainteresiran solastnik ponovno vloži predlog za ureditev razmerij. Tako ravnanje je v očitnem nasprotju s tistim, kar naj bi sodišče v konkretni zadevi zasledovalo – načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Ponovno bosta vložila isti predlog, sodišče bo moralo ponovno odločati o oprostitvi plačila sodnih taks, udeleženci pa bodo v postopku vlagali enake vloge, kot so jih že in sodišče jima bo ponovno naložilo, da plačata predujem, kar bosta tokrat storila brez vlaganja prošnje za oprostitev plačila predujma. Tako bo za odločitev potrebno daljše časovno obdobje in novi stroški ter dodatno obremenjevanje sodišča. 3. Nasprotni udeleženci so na pritožbo odgovorili. V celoti pritrjujejo razlogom izpodbijanega sklepa in predlagajo višjemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter predlagateljema naloži povrnitev stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrnitev v prejšnje stanje je skladno s prvim odstavkom 116. člena ZPP mogoča le, če je zamuda roka za kakšno pravno dejanje posledica upravičenega vzroka, ki se je pripetil stranki, in če stranka zaradi zamude roka izgubi pravico opraviti to dejanje.

6. Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je torej, da gre za takšno zamudo roka, pri kateri stranka nameravanega procesnega dejanja ne more več opraviti; stranka mora biti prekludirana. Sodišče delitve udeležencem postopka solastne nepremičnine glede na njihove navedbe in predloge ne bo moglo opraviti brez strokovnega mnenja izvedenca. ZNP-1 v prvem odstavku 41. člena jasno določa, da se v primeru, ko predlagatelj ne založi predujma za izvedbo dokaza v postavljenem roku, šteje, da je predlog umaknil. ZPP takega določila nima, zato je sklicevanje sodišča in pritožbe na sodno prakso v pravdnih postopkih brezpredmetno.

7. Pritrditi je sicer treba pritožbi, da v okoliščinah konkretnega primera rok 15-tih dni, ki ga je sodišče določilo, ko je odločalo o predlogih predlagateljev za podaljšanje roka za plačilo predujma, ni primeren. Vendar pa je predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda, ki se je pripetila stranki, ne pa napake sodišča. Za tak primer institut vrnitve v prejšnje stanje ni primerno pravno sredstvo1. Primerno pravno sredstvo bi bila pritožba zoper sklep o podaljšanju roka, saj je sodišče predlogu za podaljšanje roka le delno ugodilo (roka ni podaljšalo za predlagani čas do odločitve o prošnji za brezplačno pravno pomoč) in bi se predlagatelja, ki ju zastopa odvetnik, torej pravni strokovnjak, zoper zavrnilni del lahko pritožila2. 8. Vrnitev v prejšnje stanje se lahko dopusti le, če stranka izkaže, da je zamuda posledica nekega dogodka resnejše narave, ki jo ovira, da opravi procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se ji je primerilo. Zamudo mora povzročiti dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti; dogodek mora biti nepričakovan.3 Pooblaščeni odvetnik nastopa v imenu in za račun zastopane stranke, tako da vsa njegova ravnanja učinkujejo kot strankina.

9. Višje sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da predlagatelja nista dokazala, da je bila zamuda s plačilom predujma za izvedenca opravičljiva. Odvetnik mora svojo stranko v postopku zastopati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Storiti bi moral vse, kar je potrebno in razumno za zavarovanje pravic in koristi predlagateljev v postopku. Vedel je, da sta predlagatelja zaprosila za oprostitev plačila predujma in sprva ravnal ustrezno skrbno ter urgiral pri službi za brezplačno pravno pomoč in podal predlog sodišču prve stopnje, naj podaljša rok za plačilo predujma do odločitve o predlogu predlagateljev za oprostitev plačila predujma za izvedenca. V nadaljevanju pa ni naredil vsega, kar se pričakuje od odvetnika. Ker sta ga predlagatelja pooblastila za zastopanje v postopku, v katerem je angažiranje izvedenca in s tem povezano plačilo predujma nujno, se pričakuje, da jima daje napotke v zvezi s plačilom izvedenca. Pričakovanje, da bi jima svetoval, naj zaprosita za nujno brezplačno pomoč po 36. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), zato ni pretirano. Predvsem pa bi morala predlagatelja kljub dodatnim stroškom ponovno zaprositi za podaljšanje roka za plačilo predujma. Stroški ponovnega predloga, ki bi ga napisal odvetnik, ne bi smeli biti visoki, saj gre za enostavno odvetniško opravilo. V okoliščinah konkretnega primera, ko je odvetnik že trikrat podal predlog za podaljšanje roka plačila predujma, pa bi predlagatelja naslednji predlog lahko podala tudi sama (bolj zahtevno je vložiti predlog za oprostitev plačila stroškov izvedenca, kar sta predlagatelja storila sama).

10. Izpodbijana odločitev je glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera, ki niti niso sporne, materialnopravno pravilna, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje zaradi njihove nerelevantnosti za odločitev o pritožbi ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, ki se uporablja skladno z 42. členom ZNP-1, in prvem odstavku 40. člena ZNP-1, po katerem vsak udeleženec v nepravdnem postopku krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. V postopku za delitev stvari v solastnini zakon določa drugače le glede skupnih stroškov (161. člen ZNP-1), zato predlagatelja in nasprotni udeleženci nosijo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Gl. komentar A. Galiča k 116. členu v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list GV Založba, Ljubljana 2005, stran 476. 2 ZPP predpisuje, da ni pritožbe, če sodišče ugodi predlogu za podaljšanje roka (četrti odstavek 110. člena), če pa predlogu ni ugodeno, je pritožba skladno s prvim odstavkom 363. člena dovoljena. 3 v prvi opombi navedeni komentar A. Galiča, stran 478 in 490; gl. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-184/98, sklepe VSL I Cp 2318/2019, I Cp 1867/2020 in številni drugi.