Jedro

V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni mogoče določila 17. člena ZZSDT razlagati „ozko samo v smislu pravno - formalnih razlogov“, sodišče pojasnjuje, da je določba zakona glede tega povsem nedvoumna in je ni mogoče razlagati na drugačen način, saj zakon povsem jasno določa, da mora imeti delodajalec v vsakem od šestih mesecev pred vložitvijo vloge prilive v višini 10.000 eurov in ne določa glede tega nikakršne izjeme.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, odločila, da mora tožnik v 15 dneh od dneva pravnomočnosti zapustiti ozemlje Republike Slovenije, ter ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je dne 25. 3. 2019 prejela prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Skladno s tretjim odstavkom 37. a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) je upravni organ po prejemu prošnje za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja zahteval od organa, pristojnega za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja, da poda soglasje. Tožena stranka je prejela obvestilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 7. 6. 2019, da izdaja soglasja ni možna in ga zato ne izda, pri čemer se sklicuje na neizpolnjevanje pogojev iz 17. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT). Delodajalec tožnika A., d.o.o. ne izpolnjuje pogojev aktivnega poslovanja glede na prvo in tretjo alinejo 4. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT, saj je iz uradnih evidenc razvidno, da pri delodajalcu najmanj 6 mesecev pred vložitvijo vloge ni bila že zaposlena in vključena v obvezno socialno zavarovanje ena oseba, zaposlena za polni delovni čas, prav tako pa delodajalec v vsakem od zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo vloge ni imel prilivov iz naslova opravljanja dejavnosti najmanj v višini 10.000 EUR na transakcijski račun. Četrti odstavek 37. a člena ZTuj-2 določa, da če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, organ, pristojen za podajo soglasja, o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne. Iz dokazil, s katerimi razpolaga tožena stranka, je razvidno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

3. Tožena stranka je v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku dala tožniku možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Pooblaščeni odvetnik tožnika je podal izjavo, da se Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje do navedb vlagatelja ni izjasnil in da je zavrnil izdajo soglasja s skopim in neobrazloženim pojasnilom, kar samo po sebi ni razlog za zavrnitev prošnje. Izjasnitev tožnika po mnenju tožene stranke ne vpliva na ugotovljena dejstva v postopku podaljšanja dovoljenja za prebivanje in delo ter ne izkazuje novih dejstev oziroma okoliščin, ki bi vplivale na odločitev. Ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja, je tožena stranka prošnjo zavrnila.

4. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da njena odločba dejansko ni obrazložena in da se tožena stranka in Zavod RS za zaposlovanje do navedb tožnika sploh nista izjasnila. Zavrnitve vloge tožnika ni mogoče razlagati in uporabiti tako ozko v smislu pravno formalnih razlogov, češ da je izkazano, da delodajalec ni imel vsak mesec 10.000 EUR prilivov, ne upoštevajoč možne dejanske razloge za to. Delodajalec je imel od septembra 2018 do februarja 2019 povprečno več kot 16.260 EUR prilivov mesečno. To povprečno mesečno znaša 20.000 EUR, kar je skoraj dvakratnik zakonsko določenega pogoja. Čeprav torej delodajalec v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge vsak mesec ni imel prilivov na transakcijski račun v višini 10.000 EUR, je pa imel druge mesece bistveno večje prilive od navedenega zneska. Razlog, da pri delodajalcu prihaja do različnih mesečnih prilivov, je namreč dejavnost, katero delodajalec opravlja, to je gradbena dejavnost. Zavod RS za zaposlovanje ob zadnji zavrnitvi izdaje soglasja sploh ni konkretiziral razlogov, zakaj je tako ravnal. Če soglasje ni podano, samo po sebi to ni razlog za zavrnitev prošnje. Delodajalec ima od 6. 12. 2018 zaposlenega tujca B. B. za polni delovni čas, torej skoraj eno leto. Tožnik predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Enotno dovoljene za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča, da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). V skladu z drugim odstavkom tega člena se tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje, če izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo, tujcu poda soglasje k izdaji enotnega dovoljena in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz prve do sedme alineje ter devete do enajste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. V skladu s četrtim odstavkom 37. člena ZTuj-2 se enotno dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar največ za 2 leti, če tujec ali njegov delodajalec pravočasno zaprosi za podaljšanje enotnega dovoljenja in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 37. člena ZTuj-2, torej tudi že omenjeni pogoj podanega soglasja zavoda. Če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, zavod o teh razlogih obvesti pristojno upravno enoto, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne (šesti odstavek 37. členas ZTuj-2), kar je storila tudi tožena stranka v tem primeru.

8. ZZSDT v 4. točki prvega odstavka 17. člena določa, da je eden od pogojev v postopku izdaje enotnega dovoljenja za namen zaposlitve tudi ta, da delodajalec aktivno posluje, to pa med drugim pomeni, da je pri delodajalcu najmanj šest mesecev pred vložitvijo vloge že zaposlena in vključena v obvezna socialna zavarovanja najmanj ena oseba, zaposlena za polni delovni čas (prva alineja 4. točke prvega odstavka 17. člena ZZSDT), medtem ko je v tretji alineji 4. točke prvega odstavka 17. člena citiranega zakona določeno, da delodajalec aktivno posluje tudi v primeru, če je imel v vsakem od zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vloge prilive iz naslova opravljanja dejavnosti najmanj v višini 10.000 EUR na transakcijski račun, odprt v Republiki Sloveniji.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi celo sam navaja, da delodajalec v vsakem od zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge ni imel prilivov iz naslova opravljanja dejavnosti najmanj 10.000, zato to sodišče šteje kot med strankama nesporno dejstvo in ravno na tem pravno relevantnem dejstvu, ki je nesporno, temelji izpodbijana odločba. Tožnik je že v upravnem postopku v vlogi z dne 5. 9. 2019 zatrjeval, da delodajalec v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge vsak mesec ni imel prilivov na transakcijski račun v višini 10.000 EUR, ni se strinjal le z zakonsko interpretacijo tožene stranke glede določila 17. člena ZZSDT, enako nestrinjanje pa izraža tudi v tožbi, češ da ga tožena stranka razlaga preveč ozko.

10. Prav tako tožnik tudi ne zanika ugotovitve, da šest mesecev pred vložitvijo vloge ni bila zaposlena in vključena v obvezno socialno zavarovanje najmanj ena oseba, zaposlena za polni delovni čas, zato sodišče tudi to dejstvo šteje kot med strankama za nesporno in tudi na tem dejstvu temelji neizdaja soglasja in posledično s tem povezana izdaja izpodbijane odločbe. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je imel delodajalec od 6. 12. 2018 zaposlenega tujca B. B., vendar pa hkrati ne zanika, da je prošnjo vložil 25. 3. 2019. Torej bi moral imeti delodajalec zaposlenega delavca najmanj od 25. 9. 2018 in ne šele od 6. 12. 2018. Tožnik trdi, da ima delodajalec skoraj eno leto zaposlenega delavca pred vložitvijo tožbe, ne zanika pa dejstva, da delodajalec ni imel zaposlenega delavca najmanj šest mesecev pred vložitvijo vloge, prav to pa je tisto pravno relevantno dejstvo, na katerem temelji izpodbijana odločba. Torej pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, po ugotovitvah sodišča med strankama niso sporna, pač pa pravna razlaga ZZSDT.

11. V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni mogoče določila 17. člena ZZSDT razlagati „ozko samo v smislu pravno - formalnih razlogov“, sodišče pojasnjuje, da je določba zakona glede tega povsem nedvoumna in je ni mogoče razlagati na drugačen način, saj zakon povsem jasno določa, da mora imeti delodajalec v vsakem od šestih mesecev pred vložitvijo vloge prilive v višini 10.000 eurov in ne določa glede tega nikakršne izjeme.

12. Sodišče se sicer strinja s tem, da se tožena stranka v odločbi ni izrecno izjasnila do tega, kako je treba interpretirati 17. člen ZZSDT, ali tako, kot je napisan ali pa bolj na široko. Vendar pa ta pomanjkljivost odločbe po mnenju sodišča ni vplivala na samo pravilnost odločitve, saj je po presoji sodišča zakon povsem jasen in zelo določno predpisuje, da mora imeti delodajalec vsak mesec v obdobju šest mesecev pred vložitvijo vloge mesečni priliv v višini 10.000 EUR. Tudi če bi bila odločba zgolj zaradi te pomanjkljivosti obrazložitve odpravljena in vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, odločitev glede na dejansko stanje v času odločanja ne bi mogla biti drugačna. Sodišče se ne strinja s tem, da ne bi bila dovolj obrazložena neizdaja soglasja Zavoda za zaposlovanje, saj se je zavod dovolj določno opredelil do tega, da delodajalec nima ene zaposlene osebe za polni delovni čas v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo vloge, upoštevajoč dejstvo, da je bila vloga vložena 25. 3. 2019, B. B. pa je zaposlen v podjetju od 6. 12. 2018. Izrecno je v neizdaji soglasja tudi navedeno, da mora delodajalec v vsakem od zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vloge imeti prilive v višini 10.000 EUR mesečno. Taka obrazložitev pa je dovolj jasna in določna, zato so neutemeljeni tožbeni očitki, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev neizdaje soglasja.

13. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

14. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, na kateri naj bi se izvedli določeni dokazi, ki jih tožnik predlaga, ker je ugotovilo, da pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, v tem upravnem sporu niso sporna (to je sodišče dovolj podrobno že obrazložilo v tej sodbi), pač pa le razlaga zakona in vprašanje, ali je odločba dovolj obrazložena. To pa je izključno pravna presoja, ki jo mora opraviti le sodišče. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa daje ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena izrecno pooblastilo sodišču, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

15. Odločitev glede stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče sodbo zavrne.