Jedro

Ker izhaja že iz trditev strank, da si določbe Prodajne ter Služnostne pogodbe razlagata nasprotno glede prostorskega poteka ustanovljene služnosti, konkretno ali je bila v korist gospodujoče nepremičnine v lasti tožnice ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje po južnem delu parcele 0000/56 ter ali se nadaljuje po severnem delu oziroma neposredno nad sredinsko črto parc. št. 0000/27, oziroma kot trdi toženka, da je bila sporna služnostna trasa dogovorjena po južnem delu parc. št. 0000/56 in 0000/27, je sodišče pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala od tožene stranke (v nadaljevanju toženka) opustitev vsakršnega poseganja v izvrševanje služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili tudi vozili na motorni pogon po obstoječi vozni poti čez nepremičnini ID znak 0000/56 in ID znak 0000/27 v obe smeri vpisano v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ID znak 0000/105 v lasti tožnice ter z iste vozne poti odstranitev konstrukcije za šotor, prikolico, gradbeni material, odpadni material in sprostitev vozne poti, da se tožnici omogoči izvrševanje stvarne služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili v obe smeri. Nadalje je zahtevala, da se toženki prepove, da v bodoče s takimi in podobnimi dejanji posega v opisano služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili ter, da ji povrne vse pravdne stroške (točka I izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožnica dolžna plačati pravdne stroške toženke v znesku 1.578,57 EUR (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica ter uvodoma povzema zaključke sodišča v izpodbijani sodbi. Izpodbija napačen zaključek sodišča, da namen ustanovitve sporne služnosti ni bil nikoli v tem, da se zagotovi dvosmerni krožni promet za namene uvoza in izvoza materiala ter izdelkov z nepremičnin tožnice, kot tudi, da uporaba sporne betonske poti ni nujno potrebna za prevoz materiala in izdelkov z nepremičnine tožnice. V nadaljevanju pojasnjuje okoliščine sklepanja prodajne in služnostne pogodbe. Izpostavlja člen 2 Služnostne pogodbe, da se ustanovi služnost po obstoječi vozni poti čez parcelo 0000/56 in 0000/106, sedaj 0000/27 v obe smeri, ki poteka po sredini parcele 0000/106 in po južnem delu parcele 0000/56. Namen pogodbenic je bila ustanovitev služnosti po obstoječi vozni poti, ki omogoča izmenični dvostranski promet v nekdanjem kompleksu A. Skladno s sodno prakso se pogodbena določila razlagajo kot so zapisana, zato je bilo iskanje pogodbenega namena s strani sodišča nepravilno. Pogodbeni stranki sta jasno dogovorili, da služnostna pot poteka po obstoječi vozni poti v obeh smeri. Graja, da sodišče neutemeljeno in brez pravne podlage navaja, da lahko tožnica do svojih nepremičnin dostopa tudi z uporabo drugih poti ter da je bila sporna služnost ustanovljena zgolj v korist nepremičnine parc. št. 0000/105, ne pa tudi v korist ostalih nepremičnin tožnice v tem kompleksu. Neobrazloženo in nesklepčno graja obrazložitev v delu, na kakšen način je sodišče, ki nima ustreznega znanja za oceno radia obrata različnih tovornih vozil ocenilo, da je takšno obračanje na nepremičnini parc. št. 0000/5 sploh možno. Sodišče je priznalo v obrazložitvi, da je sporna betonska pot v preteklosti služila kot požarna pot in transportna pot za potrebe bivšega kompleksa A. Sodišče je izpostavilo, da je tudi zakoniti zastopnik toženke priznal, da gre za najbolj logično izbiro služnostne poti, vendar je odločilo, da služnostna pot ni bila ustanovljena po sporni betonski poti, temveč po južni poti služečih nepremičnin, kjer pa faktično služnosti ni mogoče izvrševati, kar je jasno razvidno ob ogledu. Graja zaključek sodišča, ko je diametralno nasprotno po eni plati ugotovilo, da je prav preko sporne betonske poti nekoč potekal dvosmerni promet v kompleksu A., kot tudi, da prav preko te poti je potekala tudi požarna pot in da je pot uporabljala v letu 2015 tudi toženka, a diametralno nasprotno v nadaljevanju zaključilo, da služnostna pot preko sporne betonske poti v preteklosti ni bila mogoča. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do dejstva, da je upravna enota uporabno dovoljenje za lakirnico na parc. št. 0000/25 izdala pod pogojem možnosti koriščenja požarnih poti, ki se prekrivajo prav s sporno betonsko potjo. Sodišče nadalje nepravilno ugotavlja, da je promet po južnem delu služečih nepremičnin možen. Da temu ni tako je videti tudi iz zapisnika ogleda, saj tovorna vozila preko železniških tirov ne morejo voziti. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je toženka v preteklosti ob ograji tožnice na delu, kjer le ta meji na pot, kjer bi naj potekala služnost, torej v južnem delu služečih nepremičnin parkirala razna osebna in tovorna vozila. Ni mogoče sprejeti drugačnega zaključka kot da toženka tedaj ni smatrala, da poteka služnostna pot po južnem delu služečih nepremičnin. Nadalje sodišče ni upoštevalo izpovedb prič B. B. in C. C., ki sta kot najemnika in uporabnika gospodujoče parcele izpovedala, da se po južnem delu služečih nepremičnin nikoli ni vozilo s tovornimi oziroma drugimi vozili in da se je zmeraj uporabljala zgolj betonska pot na severnem delu nepremičnine. Pritožba izpostavlja fotografijo z dne 29. 5. 2015 iz katere je razvidno, da je sporno betonsko pot uporabljala tudi toženka, kljub temu, da se toženka kot tudi sodišče sklicujeta na dejstvo, da takrat vožnja po sporni betonski poti zaradi kanalet z električnimi vodi in železniškimi kanali ni bila mogoča. To pomeni, da je obrazložitev protislovna in nepopolna. Pritožnica izpostavlja dejstvo, da je v prodajni pogodbi z dne 23. 5. 2011 res navedeno, da poteka služnostna pot po južnem delu služečih nepremičnin, vendar je v tej zvezi bistveno to, kar so imele stranke v mislih ob sklepanju prodajne pogodbe oziroma kakršna je bila njuna dejanska volja, pri čemer je v pogodbi jasno zapisano, da se služnost izvršuje po obstoječi poti, ki pa je samo ena in edina. Sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na dejstvo, da je zakoniti zastopnik toženke izpovedal, da sta bili v času sklenitve prodajne pogodbe dve možni služnostni poti, prav tako je sodišče svojo odločitev oprlo na dejanska opažanja, ki jih je zaznalo na ogledu na kraju samem. Tožnica se ne more strinjati z izpovedbo prokurista toženke, saj druge poti enostavno ni. Promet po južnem delu služečih nepremičnin nikoli ni potekal, s težjimi tovornimi vozili pa tam, glede na stanje zemljišča, sploh ne bi bil možen. Sodišče je laično brez imenovanja izvedenca zaključilo, da bi bila vožnja po starih železniških tirih še mogoča, čeprav temu ni tako, kar je bilo jasno vidno tudi na ogledu na kraju samem, kjer je del, po katerem toženka zatrjuje potek služnostne trase zaraščen, nevozen in nevzdrževan. Nadalje pritožba izpostavlja elektronsko sporočilo prokurista toženke z dne 29. 10. 2019 iz katerega jasno izhaja, da se je le-ta zavedal obstoja služnostne poti kot tudi poteka služnostne poti. V njem je izrecno navedel: v kolikor želite koristiti služnostno pravico na omenjeni parceli je le-to možno seveda z upoštevanjem te omejitve oziroma prepovedi. To elektronsko sporočilo v celoti negira obrazložitev sodišča, da služnostna trasa ni potekala po zatrjevani poti, saj so se kanalete nahajale izključno na služnostni trasi. Nadalje tožnica izpostavlja še fotografijo iz ogleda z dne 30. 12. 2019, iz katere je razvidno, da je na zatrjevani služnostni trasi železniški tir, ki je namenjen, da se blago tožeče stranke iz lakirnice transportira po tirih po nepremičnini 0000/22 po služnostni betonski poti, ki je vznemirjena s strani toženke.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača posamezne pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo bistvo obravnavane pravde in sicer na katerem delu služečih nepremičnin je bila s Prodajno pogodbo z dne 25. 3. 2011 (v nadaljevanju Prodajna pogodba), sklenjeno med toženko in pravnim prednikom tožnika in s Služnostno pogodbo z dne 9. 5. 2011 (v nadaljevanju Služnostna pogodba), sklenjeno med toženko in D. D. (zakoniti zastopnik tožnice), ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili čez nepremičnini s parc. št. 0000/56 in 0000/27 (služeči nepremičnini) v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 0000/105 (gospodujoča nepremičnina). Sodišče je presodilo, da pogodbeno ustanovljena služnost na služečih nepremičninah ni bila ustanovljena na sporni betonski poti, temveč, da poteka služnostna trasa po južnem delu služečih parc. št. 0000/56 in 0000/27 ter posledično zavrnilo s tožbenim zahtevkom zahtevano varstvo služnostne pravice, ki ga tožnica uveljavlja na betonski poti, torej na delu nepremičnine last toženke, na katerem nima služnostnih upravičenj1. 6. Odločitev sodišča je pravilna in zakonita, pritožbeni očitki absolutno bistvene kršitve določb 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo uveljavlja z navedbami, da je obrazložitev sodišča protislovna in nepopolna ter očitki zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niso utemeljeni. Uradni pritožbeni preizkus nadalje pokaže, da sodišče tudi ni storilo drugih kršitev, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pretežni del pritožbenih navedb izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožnica neuspešno izpodbija dokazno oceno z vrednotenjem oziroma s svojim ocenjevanjem posameznih izvedenih dokazov in s tem izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar pa ne more biti utemeljen razlog zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nadalje z očitki, da se sodišče ni opredelilo oziroma ni navedlo razlogov o vseh pravno relevantnih dejstvih, želi uveljaviti bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s smiselnim očitkom, da dokazna ocena v določenih delih ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ta očitek v celoti zavrača, saj je sodišče s skupno dokazno oceno sprejelo na podlagi natančne presoje vseh izvedenih dokazov ter v obrazložitvi jasno in pregledno utemeljilo vse pravno relevantne dejanske zaključke, ki jih sodišče druge stopnje povzema ter v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene očitke.

7. Ker izhaja že iz trditev strank, da si določbe Prodajne ter Služnostne pogodbe razlagata nasprotno glede prostorskega poteka ustanovljene služnosti, konkretno ali je bila v korist gospodujoče nepremičnine v lasti tožnice ustanovljena služnostna pravica hoje in vožnje po južnem delu parcele 0000/56 ter ali se nadaljuje po severnem delu oziroma neposredno nad sredinsko črto parc. št. 0000/272, oziroma kot trdi toženka, da je bila sporna služnostna trasa dogovorjena po južnem delu parc. št. 0000/56 in 0000/27, je sodišče pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 82. člena3 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zaradi nasprotujočih si interesov za izid pravde je namreč sporen pomen posameznih pogodbenih določil. Zato ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, „da je bilo iskanje pogodbenega namena s strani sodišča izvedeno z nepravilno aplikacijo materialnega prava“, saj pritožbeni preizkus pokaže, da je sodišče uporabilo razlagalne metode v skladu z zakonsko določbo. Da so določila Prodajne in Služnostne pogodbe sporna, izhaja tudi iz pritožbenih navedb, „da je v prodajni pogodbi z dne 23. 5. 2011 sicer res navedeno, da poteka služnostna pot po južnem delu služečih nepremičnin, vendar pa je v tej zvezi bistveno predvsem to, kar so imele stranke v mislih ob sklepanju predmetne prodajne pogodbe oziroma kakšna je bila njuna dejanska volja...“.

8. Okoliščine, ki so pravno relevantne za ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov, je sodišče ugotavljalo z oceno posameznih izpovedb zakonitih zastopnikov, prič in listinskih dokazov, jih nato povezalo v skupno dokazno oceno ter svoje prepričanje razumsko in razumljeno utemeljilo (točke od 23 do 28 obrazložitve). V točki 27 je sodišče ocenilo izpovedbi obeh prokuristov v povezavi z oceno vsebine prodajne in služnostne pogodbe. Pri tem je sodišče izpostavilo drugi odstavek 5. člena Prodajne pogodbe, kjer je zapisano, da služnost poteka po južnem delu nepremičnin parc. št. 0000/106 in 0000/56 . Argumenti sodišča prve stopnje, da sta pravni prednik tožnice in toženka s Prodajno in Služnostno pogodbo služnost ustanovili na južnem delu služečih so tudi po presoji sodišča druge stopnje dovolj racionalni, sprejemljivi in preverljivi4. Sodišče je podalo natančno in obsežno argumentacijo, ki zajema jezikovno razlago vsebine 5. člena Prodajne pogodbe ter točko drugič notarskega zapisa Služnostne pogodbe (točka 27 obrazložitve) ter ugotovljenega namena pogodbenikov ob sklepanju pogodb v letu 2011. Pri tem je pravilno upoštevalo, da se sedanje okoliščine, zatrjevane s strani tožnice ter ugotovljene na ogledu, razlikujejo od tistih iz časa, ko je bila s pogodbo služnost ustanovljena. Predmet presoje je, kje sta pogodbenici dogovorili traso stvarne služnosti torej, na katerem delu služečih nepremičnin je tožnica upravičena izvrševati dogovorjeno služnost. Sodišče je zato dokazno pravilno ovrednotilo tudi naslednje ugotovljene okoliščine; da je bila obravnavana služnost ustanovljena le v korist gospodujoče nepremičnine parc. št. 0000/105, da objekt lakirnice (parc. št. 0000/25) v času sklepanja pogodbene služnostne pravice še ni bil v lasti tožnice, ker je bil kupljen kasneje, zato se z obravnavano služnostjo ni urejala cestna povezava za ta objekt, da v času sklepanja Prodajne in Služnostne pogodbe po betonski poti služnosti ni bilo mogoče izvrševati oziroma z nepremičnin, ki jih je kupila tožnica ni bil mogoč dostop na betonsko pot, ker so vožnjo ovirali servisni kanali, da s strani tožnice zatrjevana trasa po betonski poti ne omogoča direktnega dostopa do gospodujočega zemljišča parc. št. 0000/105, med sporno betonsko potjo in objektom lakirnica pa se nahaja še nepremičnina parc. št. 0000/22, na kateri pa služnost ni bila ustanovljena.

9. Tožnica se v pritožbi sklicuje na naravno oziroma logično povezavo, ki naj bi jo sporna trasa predstavljala, kar po njenem potrjuje vidni železniški tir5, ki naj bi služil transportu blaga v korist objekta lakirnice „preko služeče nepremičnine 0000/22“ ter v nadaljevanju po sporni betonski poti, a s tem v bistvu pritrjuje argumentaciji sodišča, da po trasi, ki jo zatrjuje tožnica, ni direktnega dostopa do objekta lakirnice, na parc. št. 0000/22 pa služnost ni bila dogovorjena. Sodišče je zato tudi to okoliščino pravilno upoštevalo pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov in je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da je sodišče prve stopnje v točki 23 zaključilo, da je betonska pot v preteklosti služila kot požarna in transportna pot za potrebe kompleksa bivšega A., a je v nadaljevanju obrazložilo, da to dejstvo ne utemeljuje zaključka, da je bila služnost ustanovljena na tej betonski poti. Pravilno je poudarilo upoštevanje razmer v letu 2011. Da so bili globinski kanali zasuti v letu 2013 ali 2014 ob renoviranju poslovne stavbe toženke, je v izpovedbi potrdil tudi zakoniti zastopnik tožnice. Prepričljiv je tako zaključek, da zaradi kanalov pod železniškima tiroma, ob pogodbeni ustanovitvi služnosti, ni bil mogoč transport materiala po betonski poti na gospodujočo nepremičnino. V pritožbi zatrjevana pridobitev uporabnega objekta za lakirnico pod pogojem koriščenja požarnih poti, ki se prekrivajo s sporno betonsko potjo, ni bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku, ker gre za okoliščine, ki niso obstajale ob sklepanju služnostne pogodbe.

11. Pritožba nadalje graja, da je sodišče prve stopnje zgolj „laično sklepalo, da bi bila vožnja po služnostni poti na južnem delu služečih nepremičnin, po starih železniških tirih še vedno mogoča, čeprav stanje ugotovljeno na kraju samem tega ne dopušča, ker je del trase po kateri toženka zatrjuje potek služnostne trase zaraščen, nevozen in nevzdrževan“. Sodišče druge stopnje odgovarja, da možnost dejanske vožnje preko južnega dela služečih nepremičnin v času, ko je bil opravljen ogled, ni pravno relevantno glede na trditveno podlago in tožbeni zahtevek tožnice.

12. Tudi ne drži, da se sodišče ni seznanilo in izjavilo o trditvah in dokazih tožnice (pritožba izpostavlja izpovedbi B. B. in C. C.) glede uporabe betonske poti na severnem delu služečih nepremičnin. Na te trditve in dokaze je sodišče odgovarjalo v točki 30 obrazložitve, in sicer je navedlo, da dokazi niso izključili, da tožnica ne bi občasno uporabila sporno betonsko pot, z dodatno utemeljitvijo, da pa ta uporaba ni bila mogoča v času, ko je bila služnost dogovorjena oziroma do leta 2014, zaradi železniških tirov in servisnih kanalov. Prevozi, ki jih je po sklenitvi služnostne pogodbe izvajala tožnica po sporni betonski poti, pa ne morejo vplivati na pogodbeno dogovorjeno služnostno traso, lahko bi bili pravno relevantni le v primeru zatrjevanega priposestvovanja.

13. Tudi glede dokazne vrednosti elektronskega sporočila prokurista toženke z dne 29. 10. 2019, se je sodišče natančno in prepričljivo izjasnilo (točka 31 obrazložitve). Pritožba ponuja svojo dokazno oceno tega elektronskega sporočila, a prepričljivih zaključkov sodišča, ki tudi ta dokaz vpleta v skupno dokazno oceno, ne more omajati.

14. Na pritožbene očitke, da je sodišče mimo trditev strank ugotavljalo določena dejstva, sodišče druge stopnje odgovarja, da razlogi sodišča prve stopnje glede možnosti tožnice, da dostopa do svojih nepremičnin tudi z uporabo drugih poti ter razlogi glede možnosti dovoza na nepremičnino tožnice parc. št. 0000/105 vzvratno oziroma pod kotom 90 stopinj, niso pravno pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku in niso v ničemer vplivali na izpodbijano odločitev, zato nanje sodišče druge stopnje ne odgovarja. Predmet obravnavane pravde niso bila dejstva prenehanja služnosti zaradi neizvrševanja oziroma nepotrebnosti.

15. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso bistveno pripomogle k odločitvi o pritožbi, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje pritožbene stroške (določbe 154., 155. in 164. člena ZPP).

1 Pozitivna stvarna služnost je v skladu s prvim odstavkom 213. člena SPZ pravica lastnika (gospodujoče) nepremičnine izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji (služeči) nepremičnini. Stvarna služnost je tako stvarna pravica na tuji stvari, zaradi katere je lastnik služeče stvari dolžan, da glede svoje stvari nekaj trpi ali opusti, imetnik služnostne pravice pa je upravičen, da tujo stvar v določenem obsegu rabi ali uživa. 2 Tožeča stranka je zatrjevano služnostno traso vrisala na ortofoto posnetku z dne 29. 10. 2019 - priloga A13 in skici z dne 11. 12. 2019 - priloga A18. 3 Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. 4 Sodniku določba 8. člena ZPP ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim z zakonom mišljenja izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalni okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje ali je neka trditev resnična po naravnih logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Njegova argumentacija mora biti obče (objektivno) sprejemljiva, tako, da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora v katerem je bila izdana odločba. 5 Sklicuje se na fotografijo iz ogleda z dne 30. 12. 2019.