Jedro

Sporni objekt ni enostavni objekt, saj je zgrajen na varovalnem območju, za njegovo gradnjo pa investitor ni pridobil pisnega soglasja pristojnega organa (6. člen Uredbe o vrstah objektov ne glede na zahtevnost). Gradbeni inšpektor mu je zato utemeljeno izrekel ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki izrekel inšpekcijski ukrep s katerim ji je naložil, da mora ustaviti gradnjo lesenega pritličnega bivalnega objekta na zemljišču s parc. št. 2275/10 k.o. A. (točka 1. izreka), da mora do 5. 11. 2012 odstraniti lesen pritličen objekt tlorisnih dimenzij cca 3,5 m x 4 m, višine cca 2,5 m in zemljišče vzpostavitii v prejšnje stanje (točka 2. izreka), tožečo stranko je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah v izvršilnem postopku (točka 3. izreka). V 4. točki izreka pa je za objekt izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V naslednjih točkah je bilo ugotovljeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožeča stranka zgradila lesen pritličen bivalni objekt 3,5 m x 4 m, višine cca 2,5 m z dvokapno streho na zemljišču s parc. št. 2275/10 k. o. A., v bližini legalnega dela kampa B. in se uporablja za občasno bivanje v poletnem času. Po Uredbi o vrstah objektov ne glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) ne spada tak objekt niti med nezahtevne niti enostavne objekte, temveč med manj zahtevne objekte. Poleg tega gre za gradnjo na varovanem območju, kar je razvidno tudi iz potrdila o namenski rabi zemljišča. Za gradnjo takih objektov pa bi investitor potreboval gradbeno dovoljenje, ki si ga ni pridobil. S pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja je kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, zato je po uradni dolžnosti na podlagi določb 152. člena ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 0612-34/2012/2 (06421125) z dne 6. 12. 2012 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka ugovarja, da v predmetni zadevi ne gre za gradnjo objekta, za katerega bi bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Streha iz desk, ki je pokrita s strešno lepenko in ki stoji na lesenih stebričkih dimenzij 5 cm x 5 cm namreč predstavljata zgolj začasno zaščito avtokamp prikolice, zaradi česar ni mogoče govoriti o samostojnem objektu. Tožeča stranka ima z družbo Avtokamp C. d.o.o. sklenjeno pogodbo o najemu prostora za postavitev avtokamp prikolice za dobo enega leta. Ugovarja ugotovljenemu dejanskemu stanju, saj naj bi bila prikolica postavljena na parc. št. 2275/11 k.o. A., ki je s prostorskim aktom opredeljena kot avtokamp in ne parc. št. 2275/10 k.o. A., kot to ugotavlja inšpektor. Sporni leseni provizoriji ne predstavljajo samostojnih objektov in tudi ne objektov po ZGO-1, zato za tako gradnjo ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, niti kakršnega drugega upravnega dovoljenja. Glede na to, da se na območju nahaja 22 enakih objektov, se postavlja tudi vprašanje, na katerega od teh objektov se izpodbijana odločba sploh nanaša, saj iz izreka odločbe ni mogoče ugotoviti kateri objekt je za toženo stranko sporen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: ZGO-1 v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja. Sklado s 3. a členom ZGO-1 se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta. Enostavni objekti pa so podrobneje opredeljeni v času odločanja v veljavni Uredbi, ki v 12. členu določa, da se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni tam navedeni pogoji in sicer: da je objekt v tej Uredbi izrecno določen kot enostavni objekt (1. alinea), da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt (2. alinea), da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti (3. alinea) in da so upoštevani vsi pogoji za gradnjo enostavnega objekta, določeni z Uredbo (4. alinea).

Tožeča stranka je tako kot izhaja iz ugotovitev v ugotovitvenem postopku, katerim tožeča stranka ne ugovarja, sporni objekt zgradila brez soglasja lastnika zemljišča, saj je lastnik zemljišča tožeči stranki dovolil le postavitev kamp prikolice. Iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 30. 7. 2012 pa izhaja, da se zemljišče s parc. št. 2275/10 k.o. A. nahaja na območju urejanja celinskih voda, varovalni pas vodotoka. Uredba v 6. členu določa, da si mora investitor, če leži zemljišče na katerem naj bi bil zgrajen nezahtevni ali enostavni objekt, na območju varovalnega pasu oziroma varovalnem območju, pridobiti pisno soglasje pristojnega organa oziroma službe. Tožeča stranka s takim soglasjem ne razpolaga in tudi ne zatrjuje, da bi ga pridobila. Za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja morajo biti izpolnjeni vsi v Uredbi predpisani pogoji kumulativno, zato tudi po mnenju sodišča v konkretnem primeru ne gre za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, v posledici tega pa tudi nelegalno gradnjo. Inšpekcijski ukrep, izrečen na podlagi 152. člena ZGO-1 je zato pravilen in zakonit, ugovori tožeče stranke, da je tovrstni objekt mogoče graditi brez pridobitve gradbenega dovoljenja pa brezpredmeten.

Neutemeljeni so tudi ostali tožbeni ugovori. Tožeča stranka zgolj z navedbo, da je zmotna ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da sporni objekt stoji na parc. št. 2275/10 k.o. A. in s sklicevanjem na nezanesljivost katastra, ni izkazala drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil inšpektor na inšpekcijskem ogledu dne 11. 10. 2011. Po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je objekt s tlemi povezana stavba ali gradbeni inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Ker gre v obravnavanem primeru za samostojni inženirski objekt, povezan s tlemi, ni utemeljen tožbeni ugovor, da sporna gradnja ne predstavlja samostojnega objekta. Neutemeljen pa je tudi ugovor, ki se nanaša na nedoločnost in neizvršljivost izreka izpodbijane odločbe. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja lokacija, površina ter velikost spornega objekta, iz navedb tožeče stranke v upravnem postopku pa nedvomno izhaja, da tožeča stranka natančno ve za kateri objekt gre, saj v upravnem postopku ni oporekala investitorstvu spornega objekta, zato ni mogoče govoriti o neizvršljivosti oziroma ničnosti izpodbijane odločbe. Ne glede na navedeno pa navedeni ugovor predstavlja tudi nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj tožeča stranka v tožbi ni navedla dokazov in razlogov iz katerih bi izhajalo, zakaj tega ugovora ni navajala že v postopku pred upravnim organom prve stopnje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožeča stranka niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.