Jedro

Tožnik zatrjuje, da je upravni organ pri svoji odločitvi prezrl, da je predmetna nepremičnina v solasti več oseb, tožnik kot inšpekcijski zavezanec pa je lastnik le 120/540 celote. Vendar pa je glede na zapisniško ugotovljeno dejansko stanje (tožnik ni dokazoval nepravilnosti zapisnika po drugem odstavku 80. člena ZUP) mogoče zaključiti, da je tožnik edini lastnik spornega prizidka, ne glede na njegovo zatrjevanje, da ta prizidek v kupoprodajni pogodbi ni naveden, kot tudi ne v zemljiški knjigi. Nesporno dejstvo med strankama tudi je, da gre za nelegalno gradnjo, zato niso utemeljene tožbene trditve, da bi se z inšpekcijskim ukrepom odstranitve tega nelegalnega dela stanovanjske stavbe, posegalo v solastnino ostalih stanovalcev tega objekta, ker solastništvo tudi po tožbenih trditvah, ni izkazano niti v kupoprodajni pogodbi, niti v zemljiški knjigi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je s sklepom št. 06122-2483/2009/9-1217 z dne 31. 8. 2010 odločil, da se zavrne zahteva za izrek ničnosti odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Celje, št. 06122-2483/2009/5-1217 z dne 22. 2. 2010. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil predlog za izrek ničnosti navedene odločbe z razlogom, da je nepremičnina s parc. št. 1979 k.o. … v solasti več oseb, in da je inšpekcijski zavezanec solastnik le do 120/540 celotne nepremičnine. Glede na določbe Stvarnopravnega zakonika zavezanec ne more in ne sme izvršiti odločbe, zato meni, da bi bilo odločbo mogoče izdati le vsem solastnikom in vsem naložiti obveznost. Na zaslišanju dne 17. 12. 2009 je tožnik kot inšpekcijski zavezanec izjavil, da je edini lastnik prizidka. Izjavo je dokazoval s Kupoprodajno pogodbo z dne 27. 12. 2006, s katero je kupil solastniški delež (120/540) nepremičnine s parc. št. 1979 k.o. … , kar v naravi predstavlja stanovanje v prvem nadstropju (57,85 m²) in pritlične prostore (6,12 m²). Navedel je, da se pogodba nanaša na stanovanje v starem delu hiše in prizidku. Iz teh listin je razvidno, da je zavezanec edini lastnik in uporabnik prizidka, v katerem je del njegovega stanovanja. Inšpekcijska odločba zavezancu nalaga odstranitev dela objekta, ki so bili zgrajeni nelegalno, s tem pa bi se vzpostavilo legalno stanje. Če pa zavezanec nima možnosti dostopa v notranjost objekta, si tak dostop lahko uredi v skladu z veljavno zakonodajo, po potrebi z gradbenim dovoljenjem.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo potrdila odločbo organa prve stopnje ter še razlaga določbe prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki izrecno določa primere, ko se lahko odločba izreče za nično. Navaja, da iz določb Zakona o graditvi objektov smiselno izhaja, da se za inšpekcijskega zavezanca šteje investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. V tem primeru investitorja ni mogoče določiti, se je pa inšpekcijski zavezanec (tožnik) izrekel za edinega lastnika tega prizidka in ga tudi uporablja kot del stanovanja, katerega edini lastnik je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 27. 12. 2006. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je nepremičnino kupil na podlagi kupoprodajne pogodbe, v kateri o prizidku ni govora, niti ni to navedeno v zemljiški knjigi. Upravni organ je pri odločitvi prezrl, da je navedena nepremičnina v solasti več oseb, in da je inšpekcijski zavezanec lastnik le do 120/540 celotne nepremičnine. Na objektu z zemljiščem na parc. št. 1979 k.o. … še ni vzpostavljena etažna lastnina, kar pomeni, da je tudi prizidek, ki je predmet odločbe, v solastnini vseh solastnikov predmetne parcele. Po določbah Stvarnopravnega zakonika pa s solastnino solastniki skupaj upravljajo, pri čemer je v zvezi z rednim upravljanjem stvari potrebno soglasje solastnikov, kateri v idealnih deležih sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, pa je treba soglasje vseh solastnikov. Tako inšpekcijski zavezanec glede na določbe tega zakona ne more brez soglasja ostalih solastnikov izvršiti odločbe gradbenega inšpektorja. To odločbo bi bilo možno izdati le vsem solastnikom in hkrati vsem naložiti obveznosti. Tako pa pri izdaji odločbe, solastništvo na prizidku ni bilo upoštevano, zato odločbe ni mogoče izvršiti, prav tako je izdana v nasprotju s prisilnimi določbami SZ, kar predstavlja ničnost izdanega akta. Če bi prišlo do izvršitve odločbe z dne 22. 2. 2010, bi bila povzročena škoda oziroma poškodovanje tuje stvari. Inšpekcijski organ je o lastništvu tega prizidka pridobil le izjavo tožnika, ne pa tudi izjav ostalih solastnikov navedene nepremičnine. Tožnik predlaga, da se inšpekcijska odločba Ministrstva za okolje in prostor Ljubljana, št. 06122-2483/2009-5-1217 z dne 22. 2010 izreče za nično, in da se izpodbijani upravni akt odpravi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je 279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa v 1. točki prvega odstavka, da se odločba izreče za nično, če je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka); ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšna dejanja, ki je kaznivo po Kazenskem zakonu (2. točka); ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka); ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka); ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka); v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka); V spornem primeru tožnik zatrjuje, da je inšpekcijska odločba št. 06122-2483/2009/5-1217 z dne 22. 2. 2010, ki mu je bila izdana po opravljenem inšpekcijskem ogledu, nična po določbi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je zaradi solastništva na tem delu prizidka, ki je predmet inšpekcijska postopka, sploh ni mogoče izvršiti.

Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je bil opravljen inšpekcijski ogled nedovoljene gradnje spornega prizidka, kot tudi vabljenje tožnika kot stranke v postopku. Iz inšpekcijskega zapisnika št. 06122-2483/2009-1217 z dne 7. 12. 2009, ki je po določbi 80. člena ZUP javna listina, izhaja, da je tožnik izjavil, da je nepremičnino kupil pred tremi leti v takšnem stanju kot je danes, in da je prizidek zgradil prejšnji lastnik pred 20 leti. Edini lastnik prizidka je sam tožnik, navedeni zapisnik z navedenimi izjavami pa je tožnik tudi podpisal. Glede na izkazano zapisniško ugotovljeno dejansko stanje (tožnik ni dokazoval nepravilnosti zapisnika, po drugem odstavku 80. člena ZUP), je mogoče zaključiti, da je tožnik edini lastnik tega prizidka, ne glede na njegovo zatrjevanje, da ta prizidek v kupoprodajni pogodbi ni naveden, kot tudi ne v zemljiški knjigi. Nesporno dejstvo med strankama tudi je, da gre za nelegalno gradnjo, zato niso utemeljene tožbene trditve, da bi se z inšpekcijskim ukrepom odstranitve tega nelegalnega dela stanovanjske stavbe, posegalo v solastnino ostalih stanovalcev tega objekta, ker solastništvo tudi po tožbenih trditvah, ni izkazano niti v kupoprodajni pogodbi, niti v zemljiški knjigi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.