Jedro

V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v ZEPDSV ter ZDCOPMD niti v ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.

V delovni čas voznika ne sodi le čas nakladov in razkladov, ampak tudi čas, ki ga porabi za posamezno delo v povezavi z nakladi in razkladi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremeni v točki I izreka, tako da se bruto znesek iz naslova nadur za mesec november 2013 zniža iz 343,88 EUR na 334,88 EUR, za mesec julij 2014 pa iz 304,98 EUR na 209,30 EUR in se zahtevek za plačilo nadur za mesec november 2013 v višini 9,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 28. 10. 2014 do plačila in za mesec julij 2014 v višini 95,68 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 29. 8. 2014 do plačila zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbe v višini 10,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati iz naslova nadur in iz naslova dodatka za delovno dobo posamezne bruto zneske za mesece od februarja 2013 oziroma marca 2013 do julija 2016, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od dni zapadlosti, pri čemer so bruto zneski in dnevi zapadlosti razvidni iz izreka izpodbijane sodbe in sklepa (točki I in II izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točki III in IV izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, zavrglo (točka V izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek delno ustavilo (točka VI izreka). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (točka VII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku iz naslova nadur (točka I izreka), in posledično v delu, v katerem je odločilo, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (delno točka VII izreka), iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, saj je zahtevku tožnika ugodilo kljub pomanjkljivi trditveni podlagi. Toženka je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje na to opozarjala. Tožnik je trdil le, da je vsakodnevno opravil 10, 11 ali več ur dela, ne da bi specificiral, za kakšno delo je šlo. Za svoje trditve ni predlagal dokazov, drugačna dejstva izhajajo iz izpovedi prič A.A., B.B. in C.C.. Tožnik ni podal nobenih trditev o trajanju nakladov in razkladov ali drugih del, ki jih je opravljal, niti o razlogih, zakaj so trajali dlje, kot izhaja iz predložene evidence delovnega časa. Ni predlagal dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da evidenca delovnega časa ne odraža dejanskega dela. Sodni izvedenec je pojasnil, da je trajanje nakladov in razkladov težko definirati, ker je odvisno od številnih dejavnikov. Tožnik teh dejavnikov ni konkretiziral. Sodišče prve stopnje bi moralo njegov zahtevek zavrniti na podlagi pravila o trditvenem (in dokaznem) bremenu. V premoženjskopravnih sporih ne velja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu (prim. sodba VIII Ips 191/2008). Tudi če bi veljalo, to delavca ne odveže trditvenega bremena (sodba VIII Ips 230/2015). Stališče pritožbenega sodišča v več zadevah, da bi morala toženka trditi, koliko nadur je delavec opravil, oziroma da bi morala ona trditi in dokazovati, da je opravil manj nadurnega dela, kot zatrjuje, nima podlage v določbah ZEPDSV in ZDCOPDM. Določbe zakonov ne posegajo v pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Prav tako niso nikjer določene zakonske domneve. Ni pravilno, da je delodajalec tisti, ki dokazuje resničnost podatkov v evidenci delovnega časa, ki jo vodi, in to že zaradi povsem pavšalnih navedb delavca, da podatki niso verodostojni. S tem je kršena pravica do izjave delodajalca, toženke. Toženka se mora braniti pred povsem pavšalnimi trditvami tožnika. Ur opravljenega dela ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov o povprečnem trajanju posameznega dela, kot je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja. Na podlagi pavšalnih trditev tožnika in ob odsotnosti dokazov breme dokazovanja ni prešlo na toženko. Toženka je ves čas trdila, da je tožniku plačala vse ure dela, predložila je dokaz, evidenco delovnega časa, do katere se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo podatkov v evidenci delovnega časa glede drugega dela (tega je ugotavljalo iz izvedenskega mnenja), po drugi strani pa je upoštevalo podatke o vožnjah in odsotnostih od dela. Na podlagi primerjave med evidenco delovnega časa in tahografi bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka delovni čas evidentirala pravilno. Zagrešilo je bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 7. in 212. členom ZPP ter absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je bila toženka z nadurami tožnika seznanjena, ker naj bi imela vpogled v tahograf, saj ta prikazuje manko ur. Tako je navedlo razloge, ki v nasprotju s predloženimi listinami, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je naložilo sodnemu izvedencu, naj izračuna ure opravljenega dela tožnika, pri čemer za posamezno delo ni nobene trditvene podlage. Tudi s tem je kršilo razpravno načelo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 7. in 212. členom ZPP. Iz predložene evidence delovnega časa so jasno vidne ure tožnika. Njegov dokazni predlog, da toženka predloži potne naloge, je poizvedovalni in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti. Trajanje časa za drugo delo, konkretno naklade in razklade, kot ga je ugotovil sodni izvedenec, je le ugibanje. Do tega se kljub ugovoru toženke sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodni izvedenec je ugotovil, da so potni nalogi pomanjkljivi, pri čemer je bila obveznost tožnika, da jih vodi, kot je treba. Enako velja za tahograf. Neskrbnost delavca pri vnašanju podatkov v tahograf je šteti njemu v škodo (sodba Pdp 78/2019). Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo drugo delo tožnika, kot je pregled vozila, oddaja dokumentacije, zamenjava priklopnih vozil, popravilo vozil, zamenjava dokumentacije, urejanje carinskih formalnosti in točenje goriva, ki ga tožnik ni zatrjeval. S tem je kršilo toženkino pravico do izjave. Tožnik je, kot je toženka zatrjevala, vozil les in pločevino, kar je sam potrdil, ko je bil zaslišan, v primeru takšnega tovora pa trajajo nakladi in razkladi v povprečju 30 minut. Trajanje nakladov in razkladov 30 minut sta potrdili priči C.C. in D.D.. Sodišče prve stopnje sploh ni navedlo razlogov, zakaj takšnim izpovedbam ne verjame. Tudi s tem je kršilo razpravno načelo. Tožnik razen svoje izpovedi ni predlagal dokazov za trditve, da so bila navodila delodajalca, da prilagaja tahograf. Drugače izhaja iz izpovedb vseh v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišanih prič (A.A., B.B.). Sodišče prve stopnje se tudi do teh izpovedb ni opredelilo. Ni se opredelilo do tožnikove izpovedi, da je prilagajal tahograf zaradi sebe, da bi prišel prej domov. Pri oblikovanju dokazne ocene je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Toženka se je z nadurami seznanila šele z vložitvijo tožbe. Tako ni v zamudi s plačilom, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri obrestnem zahtevku. Zmotno je odločilo o nadurah v mesecih julij 2014 (napačno upoštevanje mesečne delovne obveznosti) in november 2013. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, toženki pa prisodi utemeljeno priglašene pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih relativnih in absolutnih bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je - razen delno za meseca november 2013 in julij 2014 - pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

5. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem, in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba in sklep navedenih pomanjkljivosti in nasprotij ne vsebujeta, sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb pravdnih strank (toženke). Toženka mu neutemeljeno očita še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami in zapisniki. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin in zapisnikov oziroma ko, sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi in sklepu ni, pritožba pa jo neutemeljeno uveljavlja glede števila ur, ki jih je opravil tožnik, in se sklicuje na podatke v evidenci delovnega časa, ki prikazuje manke. V ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik opravil določeno število ur preko polnega delovnega časa (nadure), gre za ugotovitve, narejene na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prometne stroke E.E..

6. Nadalje toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 7. in 212. členom ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe in sklepa. V 7. in 212. členu ZPP je vsebovano pravilo o trditvenem bremenu, enako kot pravilo o dokaznem bremenu. Po prvem odstavku 7. člena ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek (trditveno breme), in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (dokazno breme). Po 212. členu ZPP mora stranka navesti dejstva (trditveno breme) in predlagati dokaze (dokazno breme), na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

7. V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadalj.) ter Zakonu o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.) niti v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

8. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo razpravno načelo in pravila o dokazovanju. Tožnik je v tožbi podal zadostne trditve, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek iz naslova nadur, in sicer je trdil, da je opravil več ur, kot znaša redna delovna obveznost (nadure), pri čemer pa jih ni mogel specificirati, saj so razvidne iz listin (potnih nalogov), s katerimi razpolaga toženka. Pri potnih nalogih ne gre za informativni (poizvedovalni) dokaz, ki bi bil nedopusten, ampak za listino, s katero razpolaga toženka in ki jo je toženka tudi sama predložila. Tožnik je poleg potnih nalogov za dokazovanje svojih trditev predlagal, da se ga zasliši kot stranko, predlagal je izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, predložil je določene listine (pogodbe o zaposlitvi in plačilne liste). Po tem, ko je toženka na (poravnalnem) naroku za glavno obravnavo dne 21. 2. 2019 predložila potne naloge, je v pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2019 konkretiziral število nadur, ki jih je opravil v posameznem mesecu spornega obdobja.

9. Kot je razvidno iz odgovora na tožbo, zapisnikov z narokov za glavno obravnavo in njenih pripravljalnih vlog, se je toženka do trditev tožnika, kot ji je podal v utemeljitev svojega zahtevka, opredelila; zanikala je, da bi tožnik opravil kakršne koli ure preko polnega delovnega časa (nadure). Svoje trditve je dokazovala, ne le s predložitvijo potnih nalogov, ampak tudi drugih listin (evidenca delovnega časa, izpis tahografa in izpis postankov oziroma odmorov in počitkov), predlagala je zaslišanje svoje zakonite zastopnice F.F. kot stranke in prič C.C., D.D., A.A., B.B. ter G.G.. Predlagala je tudi, da sodišče postavi sodnega izvedenca za tahografe in potne naloge, ki naj na podlagi pregleda izpisa tahografa, potnih nalogov in evidence delovnega časa ter ob upoštevanju povprečnega trajanja nakladov in razkladov poda izvedensko mnenje o morebitnih nadurah, ki jih je opravil tožnik. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz z zaslišanjem pravdnih strank in prič C.C., A.A. in B.B. izvedlo, prav tako je izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem, in sicer sodnim izvedencem za področje prometa E.E.. Toženka je v vlogi z dne 29. 4. 2019 postavila vprašanja za sodnega izvedenca, v pripravljalni vlogi z dne 28. 8. 2019 je podala obsežne in konkretne pripombe, ki se nanašajo na pisno izvedensko mnenje. Zahtevala je, da sodišče prve stopnje sodnega izvedenca zasliši, kar je storilo na naroku za glavno obravnavo dne 15. 10. 2019. 10. Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je verodostojen izpis tahografa (toženka) ali pa so verodostojni potni nalogi, ker je tožnik opravil še določeno delo, ki iz izpisa tahografa ni razvidno (tožnik). Za ugotovitev, katere listine so bolj verodostojne, oziroma ugotovitev, koliko ur dela je tožnik opravil, je tako pravilno izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem. Toženka mu neutemeljeno očita, da je ta dokaz izvedlo, saj ga je (tudi) sama predlagala. Kot je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, so potni nalogi pomanjkljivo izpolnjeni - tožnik praviloma ni vpisal vrste tovora, časa, porabljenega za naklade in razklade, ter drugih postankov. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi potnih nalogov ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal delo. Dejstvo, da je tožnik potne naloge izpolnil pomanjkljivo, ne pomeni, kot neutemeljeno izpostavlja toženka v pritožbi, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa. Sodišče prve stopnje je opravljeno delo tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožnikovo izpoved, da tahografa kljub seznanjenosti z obveznostmi voznika in opravljenem izobraževanju ni pravilno uporabljal. Toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja na izpovedi prič, ki so pri njej zaposlene (A.A., B.B.), da s strani toženke niso prejele navodil niti niso bile deležne pritiskov, da bi tahograf nepravilno uporabljale, in da so se vsakoletno udeležile usposabljanja. Takšne izpovedi namreč še ne pomenijo, da tožnik ni tahografa uporabljal nepravilno. S tem, ko je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa navedlo, da je verjelo izpovedi tožnika, se je posredno opredelilo do izpovedi prič A.A. in B.B. (ter ju v določeni meri upoštevalo; v delu, v katerem se nanaša na seznanjenost delavcev in usposabljanju, si izpovedi niso nasprotne).

11. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP) v povezavi z 8. členom ZPP kot tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. 8. člen ZPP določa, da sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako dejstvo glede števila opravljeni ur dela tožnika ugotavljalo predvsem iz izvedenskega mnenja, je pa upoštevalo tudi predložene listine. V obrazložitvi sodbe in sklepa je natančno pojasnilo, zakaj je sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni pritrjuje.

12. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je delovni čas mobilnih delavcev, kot je tožnik, opredeljen v 1. točki prvega odstavka 3. členu ZDCOPMD in pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov (5. člen ZDCOPMD), časa počitka (6. člen ZDCOPMD) in razpoložljivosti (2. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD). V delovni čas je vključen: a) čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu, kot so zlasti: - vožnja vozila, - pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega, - čiščenje in tehnično vzdrževanje in - vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno z administrativnimi formalnostmi, s policijo, carino itd., b) čas, ko voznik ne more prosto razpolagati s svojim časom in mora biti na svojem delovnem mestu, pripravljen prevzeti običajno delo, obenem pa ima nekatere naloge, ki so povezane z njegovim delom, zlasti ko čaka na natovarjanje ali raztovarjanje.

13. Iz navedene zakonske podlage je razvidno, da v delovni čas voznika ne sodi le čas nakladov in razkladov, ampak tudi čas, ki ga porabi za posamezno delo v povezavi z nakladi in razkladi. To je pravilno upošteval sodni izvedenec in na podlagi njegovega mnenja sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, koliko časa je tožnik porabil za naklade in razklade. Toženka pri tem v pritožbi neutemeljeno poudarja, da iz izpovedi prič C.C. in D.D. izhaja, da naklad in razklad trajata po 20 oziroma 30 minut. Približno takšno trajanje je upošteval tudi sodni izvedenec. Pri tem je nebistveno, kot nadalje poudarja pritožba, da je tožnik vozil vozilo z lesom in pločevino, sodni izvedenec pa je izhajal iz tovora, sestavljenega iz palet, saj je sodni izvedenec ugotovil, da naklad in razklad trajata po 33 minut. Celotni čas nakladov in razkladov (z ostalimi opravili, kot so legitimacija prevoznika, priprava in namestitev zaščitnih sredstev, priprava vozila in nakladalnega prostora, odpiranje tovora, čiščenje, opravila v zvezi z dokumentacijo) pa traja več; in sicer eno uro in 18 minut, polovični nakladi in razkladi pa 56 minut. Poleg tega sta sodni izvedenec in sodišče prve stopnje v tožnikov delovni čas pravilno štela po 15 minut dnevno za preventivne preglede in po 15 minut tedensko za oddajo dokumentacije. Uram dela, ki jih je tako ugotovilo sodišče prve stopnje, je utemeljeno dodalo (čas vožnje in) ure odsotnosti tožnika, pri čemer toženka po nepotrebnem v pritožbi izpostavlja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo nekaterih podatkov iz evidence delovnega časa upoštevati, drugih pa ne, saj je toženka sama je v pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2019 oporekala pravilnosti podatkov v potnih nalogih glede trajanja razkladov in nakladov, to pa je delo, katerega čas je v pretežni meri ugotavljal sodni izvedenec.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo število opravljenih ur tožnika v posameznem mesecu, nato pa te ure primerjalo s številom delovnih ur ter tako izračunalo nadure. Pri mesecu juliju 2014 je izhajajo iz zmotnega števila delovnih ur (184 ur namesto 168 ur) in tako izračunalo preveliko število nadur (51 ur namesto 35 ur). Ob upoštevanju pravilnega števila nadur (35 ur) in urne postavke (5,98 EUR) je tožnik za ta mesec upravičen do plačila 209,30 EUR in ne 304,98 EUR, torej je zahtevek za 95,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi neutemeljen, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi. Prav tako pravilno toženka opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za mesec november 2013 tožniku prisodilo previsok znesek, in sicer 343,88 EUR namesto pravilno 334,88 EUR, kot je zmnožek števila nadur (56 ur) in urne postavke (5,98 EUR).

15. V zvezi z obrestnim zahtevkom toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da z nadurami tožnika ni bila seznanjena, ter se zavzema za tek zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe dalje. Plačilo za nadurno delo kot plača zapade najkasneje 18. dne v prihodnjem mesecu (drugi odstavek 134. člena ZDR-1, enako je ugotovilo sodišče prve stopnje iz plačilnih list tožnika), kar je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno upoštevalo, skupaj z delno utemeljenim ugovorom zastaranja obresti, ki ga je podala toženka.

16. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa v točki I delno spremenilo, tako da je toženki naložilo, da tožniku plača iz naslova nadur: - za mesec november 2013 bruto znesek 334,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 28. 10. 2014 in - za mesec julij 2014 bruto znesek 209,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2014. V presežku je zahtevek za ta dva meseca z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Kljub spremenjeni odločitvi o glavni stvari v odločitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške, zaradi neznatne spremembe pri uspehu strank v postopku ni poseglo.

17. Ker razen glede odločitve o zahtevku iz naslova nadur za meseca november 2013 in julij 2014 niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki, ki je v pritožbenem postopku deloma uspela, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP (za pravdo potrebni stroški), ob upoštevanju vrednosti izpodbijanega dela sodbe in sklepa (5.504,62 EUR) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, 2/2015 in nadalj.) priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % (7,5 točk) materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo (250,00 EUR) 529,99 EUR. Tožnik ji je dolžan, ker je v pritožbenem postopku uspela v višini 2 %, na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP plačati ustrezen del priznanih stroškov, in sicer 10,60 EUR.