Jedro

Opredelitev časa storitve kaznivih dejanj v obtožbi (od leta 2000 do septembra 2002 večkrat ob priložnostih, ko je bila tam na obisku) je dovolj konkretizirana za učinkovito obrambo obsojenca, ki temelji na zanikanju storitve kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 185/2008 z dne 2. 11. 2009 B. T. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen tri leta zapora. Obsojencu je naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki v znesku 25.000,00 EUR, s presežkom je oškodovanko napotilo na pravdo. Prav tako mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo V Kp 32/2010 z dne 11. 5. 2010 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obsojenemu izrečena kazen zniža na dve leti zapora. Sicer je pritožbo zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe; podrejeno, da sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve, saj očitane kršitve niso podane. Posplošeno zatrjevanje, da je bila zaradi časovno neopredeljenega opisa dejanja kršena obsojenčeva pravica do obrambe, ne pojasni vzročne zveze med kršitvijo ter nezakonitostjo sodbe. S tem ne zadosti kriteriju relativne bistvene kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP. Prav tako niso podane kršitve procesnih določb in materialnega prava, ker naj sodba ne bi imela razlogov za zaključek, da se je obsojenec z otipavanjem oškodovanke spolno zadovoljeval. Zahteve zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, o katerem se nista izjavila.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 424. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih le ne poimensko navesti.

B-2

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zagovornik enake kršitve kot v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal že v pritožbi, ki jih je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljene.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe navedeni vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ. Tako je opisano izvršitveno dejanje, storjeno proti obsojenčevi mladoletni nečakinji A. A. (otipavanje po zadnjici in spolovilu), dovolj natančno je opredeljen čas storitve kaznivih dejanj (od leta 2000 do septembra 2002 večkrat ob priložnostih, ko je bila tam na obisku) kot tudi kraj kaznivega dejanja (na svojem domu v H.). Zato sprejema zaključke pravnomočne sodbe (stran 5 sodbe sodišča druge stopnje in stran 11 in 12 sodišča prve stopnje), da kršitev pravice do obrambe in kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi pavšalne in neobrazložene obtožbe, ker da ne navede konkretnega dogodka, to je časa (kdaj in kolikokrat) in okoliščin, v katerih so bila dejanja storjena, nista podani. Vpliva zatrjevane kršitve pravice do obrambe na zakonitost sodbe zagovornik niti ne navede in tako niti ne zadosti kriteriju za uveljavljanje relativne bistvene kršitve iz drugega odstavka 371. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Kljub temu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je časovna opredelitev v obtožbi dovolj konkretizirana za učinkovito obrambo obsojenca, ki temelji na zanikanju storitve kaznivega dejanja.

8. Neutemeljeno zagovornik očita, da so razlogi pravnomočne sodbe glede utemeljitve, da se je obsojenec z otipavanjem oškodovanke spolno zadovoljeval, nejasni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, to je izpovedb oškodovanke in prič v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke, ki ga je ocenilo in v celoti sprejelo kot strokovno in argumentirano, ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki storil spolno dejanje zaradi spolnih pobud, to je zaradi zadovoljitve svojega spolnega nagona. Sodišče druge stopnje je sicer pritrdilo pritožbenim navedbam, da okoliščini, da je obsojenec star 40 let in brez partnerke, sami zase sicer nista dokaz za spolno zadovoljevanje, vendar glede na ugotovljena dejstva, da je dosti starejši obsojenec oškodovanko, takrat staro komaj 4 do 6 let, večkrat po goli koži otipaval po najintimnejših delih njenega telesa, ni dvomilo, da je očitana dejanja delal zaradi zadovoljitve svojega spolnega nagona (stran 6 sodbe sodišča druge stopnje). Zagovornik zato z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni uspel. Kolikor pa navedenega zaključka sodišča ne sprejema, dejansko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti tega razloga ni možno uveljavljati.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Obsojeni B. T. mora po določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.