Jedro

Za odločitev ni pomembno le, da je bila na P.G. na podlagi pogodbe vknjižena pravica uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. Sodišče se ni opredelilo do narave te pogodbe (potrditvi tožnice je z njo pridobila le pravico uporabe za gradnjo) in tudi ne, ali je na podlagi te pogodbe vpisana pravica uporabe lahko bila podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL.

Sodišče bo moralo ugotoviti, kdo je imel na dan uveljavitve ZLNDL na spornih parcelah pravico uporabe. Presojati bo moralo naravo pogodbe, ki jo je P. G. sklenil v letu 1965, s katero je potrditvi tožnice pridobil le pravico uporabe za gradnjo, ki na podlagi ZLNDL ni omogočala vpisa lastninske pravice. Pri presoji o tem, kakšna je bila narava pravice, ki jo je P. G. pridobil v letu 1965, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati takrat veljavno zakonodajo in pravno teorijo ter dejstvo, da so bile takrat sporne parcele (še) družbena lastnina.

Pravica upravljanja z družbeno lastnino je premoženjska pravica, ki obsega enaka upravičenja kot lastninska pravica, to sta pravici uporabe in razpolaganja, se pa od lastninske pravice razlikuje v tem, da sme imetnik lastninske pravice s stvarjo prosto razpolagati, pri pravici upravljanja pa je razpolaganje vselej omejeno v skladu z namenom stvari in glede na posebna (družbenolastninska) pravila, ki zagotavljajo, da se bo stvar res uporabljala za to, za kar je namenjena. Vpis pravic glede stvari v družbeni lastnini ni bil konstitutivne narave, zato zemljiškoknjižno stanje ni nujno odražalo dejanskega pravnega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (II. točka in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene 28. 4. 2003 med prvo toženo stranko in drugo toženo stranko, kupoprodajne pogodbe z dne 6. 6. 2003 in aneksom z dne 14. 11. 2006, sklenjene med prvo toženo stranko in tretje toženo stranko, ničnost njihovih vknjižb lastninske pravice v zemljiški knjigi in posledični izbris ter vzpostavitev v prejšnje stanje (II./1. - 6. točka), zahtevek, da je tožnica lastnica nepremičnin s parc. št., navedenimi v II./7. točki izreka (v nadaljevanju sporne nepremičnine), ter da se na podlagi te sodbe pri spornih nepremičninah izrecno in nepogojno dovoljuje vpis na tožečo stranko oziroma podredni zahtevek, da so ji toženci dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisala kot njihova lastnica. Tožnici je naložilo, da tožencem povrne pravdne stroške, in sicer prvi toženi stranki v višini 11.808,02 EUR, drugi toženi in tretji toženi stranki pa skupaj v višini 7.553,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožnica in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in dopolni dokazni postopek ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma ugodi tistim zahtevkom, glede katerih bo dejansko stanje dovolj jasno ugotovljeno (zahtevki od 1. - 6.), in vrne zahtevka pod 7. in 8. točko v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom, vse s stroškovno posledico. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotavlja, da je zatrjevala, da je prva tožena stranka imela le pravico gradnje, v nadaljevanju (22. točka obrazložitve) pa ugotavlja, da ni prerekala navedb, da je prva tožena stranka lastninsko pravico pridobila na podlagi pogodbe iz leta 1965. Sodišče prve stopnje ni navedlo, katerih trditev in dokazov ni upoštevalo, ker so vložene v nasprotju z določbo 286. in 286.a člena ZPP. Ni odločilo o zahtevku po nasprotni tožbi, ki je bila, kot bi moralo biti razvidno iz spisa, vložena najkasneje 3. 6. 2011, vročena pa ji je bila v drugem postopku 8. 11. 2011. Ugotovitve sodišča prve stopnje v 17. točki in 18. točki obrazložitve so v nasprotju s podatki iz spisa. Neresnična je trditev, da ni določno navedla, kateri objekti in naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva se nahajajo na posamezni parceli. To je navedla v svoji vlogi 24. 3. 2009. Ravno tako ne drži trditev sodišča prve stopnje, da je v vlogi 24. 8. 2011 le povzela Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest. Iz vloge in dokazne listine je namreč jasno razvidno, na kateri parceli se nahajajo javne prometne površine in javne zelene površine z otroškimi igrišči v vzdrževanju MOL, za vsako cesto je navedeno ime ceste, za ostale parcele pa, kje se nahajajo. Res ni uspela dokazati, da je postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi ZGJS, to pa zato, ker sodišče ni hotelo izvesti predlaganih dokazov. Po drugi strani pa dokazovanje ne bi bilo potrebno, saj ji je tretje tožena stranka, ki je trenutni lastnik spornih nepremičnin, v nasprotni tožbi lastninsko pravico na njih priznala. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da ji ni uspelo dokazati, da bi šlo za sredstva, ki so bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil. Nepravilno je sklepanje sodišča prve stopnje, da priznava lastninsko pravico tožencem, ker ne oporeka zemljiškoknjižnemu stanju. Lastninska pravica v korist tretje tožene stranke je v zemljiški knjigi vpisana, zato ji ni jasno, kako naj bi to dejstvo zanikala. Ker sodišče ni izvedlo dokazov in ne upošteva javnih listin in splošno znanih dejstev, ni moglo ugotoviti, da je imela na spornih nepremičninah pravico uporabe na dan uveljavitve ZLNDL. Splošno znano je, kako se uporabljajo javne ceste in kdo jih uporablja. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi sporne parcele odplačno odkupila in jih imela v posesti in uporabi. Tožnica je njene navedbe izrecno zanikala v 8. točki pripravljalne vloge 4. 9. 2007. Iz vsebine pogodbe, sklenjene leta 1965, je jasno, da ne gre za kupoprodajno pogodbo in Poslovno združenje G. zemljišč ni „odplačno odkupilo“. Ni jasno, na kakšni podlagi sodišče ugotavlja, da naj bi prva tožena stranka imela te nepremičnine dejansko v uporabi v letu 1997. Res je, da sporne nepremičnine niso razglašene kot javno dobro, čeprav se na njih nahajajo objekti, ki predstavljajo grajeno javno dobro, kar bi sodišče lahko ugotovilo, če bi izvedlo predlagane dokaze. Sporne nepremičnine predstavljajo infrastrukturne objekte, ki so bile predmet ničnih pogodb, kar vse je tretji toženec, ki je hkrati direktor druge tožene stranke vedel in ni mogel biti v dobri veri, da so zemljišča last prve tožene stranke. To velja še toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da so iste stranke nastopale tudi pri nakupu in prodaji cest, zelenic, stavbišč in drugih zemljišč v naselju BS-3. Neobstoj pravnega nasledstva je eden od razlogov, zakaj je bil vpis lastninske pravice v korist prve tožene stranke napačen. Poudarja, da je predlagala, da se D. d.o.o., obvesti o pravdi, česar sodišče ni storilo. Zavrnitev tožbe na ničnost vpisov je posledica zavrnitve prejšnjih zahtevkov. Sklep o stroških je v nasprotju z zakonom in Odvetniško tarifo in so priznani previsoko. Predlaga, da se v primeru razveljavitve zadeva predodeli drugemu sodniku, saj je sodišče prve stopnje kljub obilici dokazov in sodne prakse odločalo v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Ker so bila sodišču prve stopnje poznana stališča vrhovnega sodišča, tudi ni utemeljeno pričakovati, da bo po isti sodnici v novem sojenju pravilno uporabilo materialno pravo.

3. Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice preizkusilo po večih pravnih podlagah, in sicer je ugotavljalo, ali je tožnica lastnica spornih nepremičnin, (1) ker so javno dobro, (2) na podlagi lastninjenja po Zakonu o gospodarskih javnih službah(1) (ZGSJ), (3) na podlagi lastninjenja po Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini(2) (ZLNDL).

6. Razlogom sodišča prve stopnje, ki je (ponovno) štelo, da sporne nepremičnine niso grajeno javno dobro, ki jim je sicer že (večkrat) pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, toženec obrazloženo ne nasprotuje. Ker ne gre za nepremičnine državnega pomena, tega statusa niso pridobile „ex lege“ (212. člen Zakona o graditvi objektov(3), ZGO-1), postopka po 213. členu ZGO-1 pa tožeča stranka ni izpeljala (tožnica temu ne oporeka). S trditvami, da se na spornih nepremičninah nahajajo objekti, ki predstavljajo grajeno javno dobro, pa pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnica ni dokazala, da je prišlo do lastninjenja na podlagi ZGSJ. Kot nosilni razlog navaja, da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP). V tožbi in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni navedla, kateri objekti in naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva se nahajajo na posamezni parceli, ki jo vtožuje, pač pa je za vse parcele trdila, da predstavljajo infrastrukturne objekte, kot so parki, ceste, otroška igrišča, parkirišča, ipd. Tega tudi ni storila v pripravljalni vlogi 25. 8. 2011, v kateri je le povzela Odlok o kategorizaciji občinskih cest objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 70/05 in 33/08. 8. Tožnica v pritožbi vztraja, da je v vlogah 24. 3. 2009 in 24. 8. 2011 (sodišče jo je prejelo 25. 8. 2011) ponudila zadostno trditveno podlago. Navaja, da je v vlogi 24. 3. 2009: „za vsako posamezno parcelo navedla, da predstavlja infrastrukturne objekte, in sicer: ceste, javne parke, nasade, drevorede, zelenice in javna otroška igrišča, omrežja in naprave javne razsvetljave, objekte in naprave za oskrbo naselij s požarno vodo v javni upravi, objekte in naprave za odvajanje padavinskih voda, hodnike, pešpoti, dovozne poti in druge javne površine v naseljih. V vlogi 24. 8. 2011 in dokazni listini, ki ji je priložena pa je: „jasno razvidno, na kateri parceli se nahajajo javne prometne površine in javne zelene površine z otroškimi igrišči v vzdrževanju Mol, za vsako cesto je navedeno ime ceste, za ostale parcele pa, kje se nahajajo“.

9. Za presojo lastništva spornih nepremičnin po ZGJS je odločilno, ali je infrastruktura namenjena izvajanju gospodarskih služb in s čigavimi sredstvi je bila financirana (76. člen ZGJS). V tožničino trditveno breme zato sodi, kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo v svojih sklepih 24. 10. 2007 in 20. 10. 2010, navedba vseh pravnorelevantnih okoliščin, ki bi glede na 76. člen ZGJS predstavljale konkretni dejanski stan, na katerega zakon veže pravno posledico, to je pridobitev lastninske pravice. Tožnica v vlogi 24. 3. 2009 (4) ni opredelila, kateri infrastrukturni objekt predstavlja posamezna parcela, temveč je to podala šele (po pozivu sodišča prve stopnje) v vlogi 25. 8. 2011. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da tudi vloga 25. 8. 2001 ne nudi zadostne trditvene podlage za presojo utemeljenosti zahtevka po ZGJS. Tožnica v vlogi 25. 8. 2011 res navaja parcele, ki so ulice, ki jih poimenuje, pešpoti, obcestne zelenice, dostopne poti, parkirišča, javne zelene površine z igrišči oziroma javne zelene površine, ne navaja pa drugih komunalnih objektov in naprav skupne rabe (za javno razsvetljavo, za vodo v javni rabi, za odvajanje padavinskih voda, …). V njej tudi ne opredeli javnih gospodarskih služb, katerim so objekti oziroma sredstva namenjeni. Primerjava parc. št. navedenih v vlogi 25. 8. 2011 s parc. št., navedenimi v (razširjenem) tožbenem zahtevku (sporne parcele, na katerih uveljavlja lastninsko pravico na podlagi ZGJS), ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, pokaže, (1) da v izreku sodbe ni vseh parcel, ki so navedene v vlogi(5) in (2) da posameznih parcel, ki so v izreku sodbe, ni v vlogi(6). V vlogi pa se večkrat ponavljajo iste parcele, pri čemer je naprimer pri parc. št. A, k.o. x enkrat navedeno, da gre za parkirišče ob P. ulici, drugič pa, da gre za parkirišče ob A. ulici, pa tudi sicer prihaja do prekrivanja (na primer pri nepremičninah B, k.o. x. s parc. št., kasneje C in kasneje D). Tožnica v predmetni vlogi ni navajala, da bi prišlo do morebitne ukinitve posameznih parcel posameznih parcel, vtoževanih z razširjenim tožbenim zahtevkom, ali njihove parcelacije, razen glede nepremičnine E, k.o. x. s parc. št., za katero navaja, da je bila prej nepremičnina s parc. št. F. V zvezi s tožničinim izpraševanjem v pritožbi: „kaj naj bi še navedla?“, se sodišče druge stopnje sklicuje na svojo obrazložitev v sklepih z dne 24. 10. 2007 in 20. 10. 2010 (7). S predložitvijo ortofoto posnetkov in predlogom za postavitev izvedenca, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne more nadomestiti svojih navedb.

10. Ker tožnica ni zmogla trditvenega bremena, tudi ni pomembno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil del komunalnih objektov in naprav, ki naj bi se nahajale na vtoževanih parcelah, narejen iz sredstev prve tožene stranke, čemu sicer v pritožbi nasprotuje.

11. Ker do lastninjenja spornih nepremičnin ni prišlo na podlagi ZGJS, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo utemeljenost zahtevka za pridobitev lastninske pravice še na podlagi ZLNDL (v poštev pride le subsidiarno). Štelo je, da (tudi) za presojo tožbenega zahtevka na njegovi podlagi, tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena.

12. Za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL bi tožnica morala dokazati, da se sporne nepremičnine niso lastninile po drugih zakonih in da je občina imela pravico uporabe na teh nepremičninah ob uveljavitvi ZLNDL. Lastninska pravica na podlagi ZLNDL se je namreč pridobila na podlagi pravice uporabe, ki se je preoblikovala v lastninsko pravico (3. člen v zvezi s 5. členom ZLNDL). Po stališču vrhovnega sodišča (8), ki mu pritrjuje tudi teorija (9), je bila narava pravice uporabe drugačna od klasične lastninske pravice, kot tudi njen prenos, saj vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Predpis, ki je opredeljeval družbeno lastnino in je urejal pridobivanje družbenih sredstev ter pravico njihove uporabe in upravljanja in razpolaganja z njimi, je Zakon o združenem delu(10) (ZZD). V pravni teoriji in sodni praksi je bilo večkrat poudarjeno, da je pravica upravljanja z družbeno lastnino premoženjska pravica, ki obsega enaka upravičenja kot lastninska pravica, to sta pravici uporabe in razpolaganja, se pa od lastninske pravice razlikuje v tem, da sme imetnik lastninske pravice s stvarjo prosto razpolagati, pri pravici upravljanja pa je razpolaganje vselej omejeno v skladu z namenom stvari in glede na posebna (družbenolastninska) pravila, ki zagotavljajo, da se bo stvar res uporabljala za to, za kar je namenjena. Vpis pravic glede stvari v družbeni lastnini ni bil konstitutivne narave, zato zemljiškoknjižno stanje ni nujno odražalo dejanskega pravnega stanja. Domneve, da je pravna oseba, ki je v zemljiško knjigo vpisana kot imetnik pravice uporabe, tudi lastnik nepremičnine, pa tudi ZLNDL ne vzpostavlja.

13. Po oceni sodišča druge stopnje je tožnica ponudila zadostno trditveno podlago za presojo zahtevka po ZLNDL. Opredelitev, kaj je posamezna parcela v naravi (cesta, parkirni prostor, park …), je pomembna le glede izvrševanja posesti. Dejstvo, da tožnik ni prav za vsako parcelo, na kateri uveljavlja lastništvo, navedel, kaj predstavlja v naravi (za večino je), ne pomeni, da ni ponudil zadostne trditvene podlage. Tožnik je namreč za vse vtoževane sporne parcele trdil (XIII. točka pripravljalne vloge z dne 24. 3. 2009), da so infrastrukturni objekti, in sicer javni parki, nasadi, drevoredi, zelenice, javna otroška igrišča … in predlagal tudi dokaze (ortofoto posnetek in postavitev izvedenca ustrezne stroke). Opredelitev narave posameznih parcel pa je podal tudi v vlogi 25. 8. 2011. 14. Sodišče prve stopnje se je, čeprav je ocenilo, da trditvena podlaga ne zadošča za presojo pridobitve lastninske pravice po ZLNDL, opredelilo tudi glede imetništva pravice uporabe in glede izvrševanja posesti.

15. Glede pravice uporabe brez potrebe šteje za neprerekane navedbe prve tožene stranke, da je bila nanjo v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na podlagi Pogodbe o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za graditev stanovanjskih in poslovnih objektov S6 z dne 10. 11. 1965 (v nadaljevanju Pogodba - 65) in posledično, na podlagi ZLNDL, lastninska pravica. Tožnica je, kot sicer ugotavlja sodišče prve stopnje v nadaljevanju sâmo, zatrjevala in dokazovala, da pravni prednik prve tožene stranke P G. (tožnica ugovarja tudi, da prva tožena stranka ni pravni naslednik P. G.), s Pogodbo – 65 ni pridobil pravice uporabe na spornih nepremičninah, temveč le pravico gradnje. Glede tega vprašanja pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ni zavzelo stališča glede narave te pogodbe in tudi ne o tem, ali je na podlagi te pogodbe vpisana pravica uporabe na ime P G. L. lahko bila podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Sodišče prve stopnje očitno izhaja iz materialnopravno zmotnega stališča, da je za odločitev pomembno le, da je bila na P. G. vknjižena pravica uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico.

16. Glede vprašanja, kdo je sporne parcele uporabljal oziroma jih imel v posesti, pa je zavzelo stališče, da tožnica ni niti trdila niti dokazala, da je na njih izvrševala posest. Ugotavlja, da je prva tožena stranka zatrjevala, da je sporne parcele pridobila odplačno s pogodbo leta 1965 in jih je imela v posesti in uporabi. Ob tem spregleda, da je tožnica obrazloženo nasprotovala toženčevi trditvi o odplačni pridobitvi parcel (pripravljalna vloga 4. 9. 2007) in predlagala tudi izvedbo ustreznih dokazov. Sodišče prve stopnje se do teh tožničinih trditev in dokazov ni opredelilo.

17. Zmotno je pravno stališče sodišča prve stopnje (27. točka obrazložitve), da ni pomembno, ali je prva tožena stranka pravni naslednik P. G.. V primeru, da bi sodišče prve stopnje štelo, da pravica gradnje, ki jo je pridobil P. G., ustreza pravici uporabe, ki se je na podlagi ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico, bi bil namreč za njen prenos na prvo toženo stranko odločilen obstoj pravnega nasledstva.

18. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bila vložena nasprotna tožba. Nasprotne tožbe, ki jo tožnica prilaga pritožbi, ni mogoče šteti, kot prikazuje, da ji drugi in tretji toženec (prvi toženec nasprotne tožbe ne vlaga) priznavata lastništvo na spornih parcelah. Neodločanje o nasprotni tožbi v predmetnem postopku pa tudi sicer ne bi predstavljalo uveljavljane bistvene kršitve, saj lahko sodišče prve stopnje odloči, da nasprotno tožbo ločeno obravnava (300. člen ZPP).

19. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je dejansko stanje v zvezi s pridobitvijo lastništva na spornih zemljiščih na podlagi ZLNDL ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je na podlagi 355. člena ZPP narekovalo ugoditev pritožbi (7. točka, prvi odstavek 8. točke II. točke izreka) in razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje. Ničnost pogodb je vezana na vprašanje lastništva spornih parcel, zato je bilo treba sodbo razveljaviti tudi glede ugotovitve ničnosti pogodb, ničnosti vknjižb lastninske pravice in vzpostavitve v prejšnje stanje (1. točka do 6. točka II. točke izreka). Posledično, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o primarnem zahtevku, je razveljavilo tudi odločitev o podrejenem zahtevku (tretji odstavek 182. člena ZPP) in stroškovno odločitev (drugi odstavek 8. točke II. točke in III. točka izreka) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponovno odločanje terja celovito presojo trditev in dokazov in dopolnitev dokaznega postopka, ki ga ne more dopolniti sodišče druge stopnje sâmo, saj bi kršilo pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje je posledica nepravilne uporabe materialnega prava, zato ni podlage za dodelitev zadeve pred drugega sodnika, kot predlaga tožnica (356. člen ZPP).

20. Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na obrazloženo, niso potrebni. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti vsa odločilna dejstva in ponovno presoditi, ali oziroma na katerih vtoževanih parcelah je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL. Kot je bilo že pojasnjeno, bo moralo ugotoviti, kdo je imel na dan uveljavitve ZLNDL na spornih parcelah pravico uporabe. Presojati bo moralo naravo pogodbe, ki jo je P. G. sklenil v letu 1965, s katero je potrditvi tožnice pridobil le pravico uporabe za gradnjo, ki na podlagi ZLNDL ni omogočala vpisa lastninske pravice. Povedano drugače, presojati bo moralo, ali je na podlagi Pogodbe – 65 vpisana pravica uporabe na P. G. ustrezala vsebini pravice uporabe v smislu 37. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, ki je bila podlaga za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Pri presoji o tem, kakšna je bila narava pravice, ki jo je P. G. pridobil v letu 1965, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati takrat veljavno zakonodajo in pravno teorijo ter dejstvo, da so bile takrat sporne parcele (še) družbena lastnina. Razčistiti bo moralo tudi nejasnosti glede parcel, navedenih v vlogi 25. 8. 2011 in parcel uveljavljanih z nazadnje razširjenim tožbenim zahtevkom, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje. Če bo ugotovilo, da sta prva in druga tožena stranka razpolagali z nepremičninami, ki so last tožeče stranke, bo za ničnost njunega razpolaganja treba ugotoviti še slabo vero pridobitelja in odločiti o neveljavnosti njegovega vpisa v zemljiški knjigi.

21. Tožnica upravičeno opozarja, da je v postopku večkrat predlagala, da se o postopku obvesti D. d.o.o., vendar sodišče njenemu predlogu (iz nepojasnjenih razlogov), ni sledilo. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v nadaljevanju postopka obvestiti D. d.o.o. 22. Iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, katerih trditev in dokazov sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker so vloženi v nasprotju z določbo 286. in 286.a člena ZPP (11. točka obrazložitve). Ugotovljeno pomanjkljivost bo moralo pri ponovnem sojenju odpraviti in jasno navesti, katerih navedb oziroma dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, ni upoštevalo in zakaj ne.

23. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. točka 365. člena ZPP).

(1)Uradni list Republike Slovenije, št. 32/1993 s spremembami

(2)Uradni list Republike Slovenije, št. 44/1997 s spremembami

(3)Uradni list Republike Slovenije, št. 110/2002 s spremembami

(4)V XII. točki te vloge tožnica zatrjuje: „da predstavljajo vse in vsaka parcela, ki so predmet tega postopka infrastrukturne objekte, in sicer javne parke, nasade, ...“, pri čemer v XIII. točki iste vloge, te parcele našteje.

(5) Nepremičnine v k.o. X. s parc. št. Y in še druge k.o. X. nepremičnine s parc. št. g(verjetno v izreku očitno pomotoma in) in druge.

(6) Nepremičnine v k.o. x. s parc. št. in številne druge ter nepremičnine v k.o. X. s parc. št. in druge.

(7)Za vsako posamezno nepremičnino (parcelo) mora navesti, kateri infrastrukturni objekt, naprava oziroma omrežje, mobilna oziroma druga sredstva, vključno s sredstvi, ki so bila financirana iz sredstev solidarnosti, vzajemnosti ali prispevkov oziroma so bila prenesena v podjetja in organizacije neodplačno za izvajanje gospodarskih javnih služb, stoji na posamezni parceli, navesti mora tudi javno gospodarsko službo, kateri so ti objekti oziroma sredstva namenjeni.

(8)II Ips 259/2006, II Ips 213/2010, II Ips 262/2009

(9)Primerjaj M. Damjan, Prehod nekdanjih družbenih objektov, zgrajenih za javne namene, v zasebno last in varstvo pravnega interesa, VII. Dnevi civilnega prava, Institut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2009

(10)Uradni list SFRJ, št. 57/1976