Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Poziv organa za brezplačno pravno pomoč iz 46. člena ZBPP ni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge stranke v okviru izvrševanja upravne funkcije (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ampak le poziv nasprotnemu udeležencu upravičenca do brezplačne pravne pomoči, naj stroške postopka zaradi subrogacije - zakonite cesije - plača Republiki Sloveniji.
Tožba se zavrže.
Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija poziv organa za brezplačno pravno pomoč, naj plača znesek 3.013,76 €, ki je bil izplačan odvetnici A.A. po sklepu z dne 5.7.2010. Navedeni odvetnici je bila zaupana izvedba brezplačne pravne pomoči, ki je bila odobrena upravičencu B.B. za svetovanje in zastopanje v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 342/2008. V tej zadevi je Okrožno sodišče v Mariboru odločalo o tožbi C.C. zoper tri tožene stranke med njimi B.B. kot prvotoženca. Sodišče je s sodbo št. II P 342/2008 z dne 16.3.2010 tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici C.C. pa naložilo, da prvotožencu B.B. povrne stroške v višini 3.156,54 €. Sodba je postala pravnomočna 19.10.2010. Na podlagi te sodbe je organ za brezplačno pravno pomoč tožnico z dopisom z dne 23.12.2010 pozval, naj v skladu s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami) Republiki Sloveniji v roku 15 dni povrne stroške v višini 3.013,76 €, ki so bili izplačani odvetnici A.A. Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, ker se s tem ne strinja. Po njenem mnenju je poziv na plačilo stroškov nezakonit, ker tožnici ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Tožnica tudi ni imela možnosti izpodbijati upravičenost B.B. do brezplačne pravne pomoči. Odločbe, s katero je bila B.B. odobrena brezplačna pravna pomoč, ni prejela, zatrjuje pa, da le-ta do brezplačne pravne pomoči glede na svoje premoženjsko stanje ni upravičen. Sklicuje se na 25. člen Ustave RS, po katerem je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. Podrejeno tožnica prosi tudi za oprostitev plačila stroškov brezplačne pravne pomoči, saj tega glede na svoje premoženjsko in zdravstveno stanje ne zmore. Navaja še, da je zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1506/2010 vložila revizijo, o kateri pa še ni bilo odločeno, zato prosi za odlog plačila stroškov brezplačne pravne pomoči do odločitve o reviziji.
Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.
Tožba se zavrže. Iz predloženega spisa izhaja, da je bila prosilcu B.B. odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave vseh potrebnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika pred sodiščem prve stopnje, in sicer v pravdnem postopku zaradi izročitve zapuščine in izstavitve zemljiškoknjižne listine, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Mariboru v zadevi št. II P 342/2008 in sicer od 29.5.2009 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Izvedba brezplačne pravne pomoči je bila zaupana odvetnici A.A. Ta pravdna zadeva se je končala s sodbo z dne 16.3.2010, s katero je bil zahtevek tožnice C.C. zavrnjen, tožnici pa je bilo naloženo, da prvotoženemu B.B. plača pravdne stroške v višini 3.156,54 €. Na podlagi izpolnjene napotnice, ki jo je predložila odvetnica, je organ za brezplačno pravno pomoč s sklepom št. Bpp 588/2009-14 z dne 5.7.2010 odločil, da se navedeni odvetnici povrnejo stroški za odvetniške storitve in izdatke v znesku 3.013,76 €. Ta sklep je postal pravnomočen 9.8.2010. Dne 23.12.2010 je organ za brezplačno pravno pomoč z dopisom z dne 23.12.2010 tožnico pozval, naj v skladu s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami) plača znesek 3.013,76 €, tožnica pa v tem upravnem sporu izpodbija ta poziv.
ZBPP v 46. členu določa, da terjatev stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov.
To določilo je po presoji sodišča organ za brezplačno pravno pomoč pravilno uporabil in tožnico pozval, naj plača Republiki Sloveniji stroške, ki jih je po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, št. II P 342/2008 z dne 16.3.2010, dolžna plačati B.B. Po tej sodbi je tožnica navedenemu sicer dolžna plačati znesek 3.156,54 €, organ za brezplačno pravno pomoč pa jo je pravilno pozval, naj povrne znesek 3.013,76 €, to je znesek, ki je bil na podlagi sklepa št. Bpp 588/2009-14 z dne 5.7.2010 izplačan odvetnici A.A., saj preide terjatev upravičenca do nasprotne stranke na Republiko Slovenijo samo do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. Tožeča stranka izpodbija v tem upravnem sporu poziv tožnici, naj na podlagi 46. člena ZBPP Republiki Sloveniji plača znesek 3.013,76 €, sodišče pa ugotavlja, da ta poziv ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drugi javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne gre za upravno stvar. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) je upravna stvar odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno stvar, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek 2. člena ZUP).
Izpodbijani poziv ni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge stranke v okviru izvrševanja upravne funkcije (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), ampak le poziv tožnici, naj stroške postopka, katere je po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, št. II P 342/2008 z dne 16.3.2010 dolžna plačati B.B., zaradi subrogacije - zakonite cesije na podlagi 46. člena ZBPP plača Republiki Sloveniji. O obveznosti tožeče stranke, da plača B.B. stroške pravdnega postopka, torej ni bilo odločeno s predmetnim pozivom oziroma dopisom, ampak je bilo o tem odločeno z navedeno sodbo. Zaradi subrogacije je v položaj B.B. kot upnika do tožnice iz naslova pravdnih stroškov do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, vstopila Republika Slovenija, sama obveznost povrniti pravdne stroške pa je za tožnico nastala s pravnomočnostjo sodbe.
Če tožnica na podlagi poziva, naj plača navedene stroške, tega ne bo storila, bo na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, vložil predlog za izterjavo terjatev (drugi odstavek 46. člena ZBPP). V tem postopku bo imela tožnica na voljo s predpisi, ki urejajo izterjavo davkov, določena pravna sredstva.
Ker poziv na plačilo dolga po 46. členu ZBPP ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena).
K zgoraj navedenemu pa sodišče še dodaja, da tožnica zmotno meni, da bi morala biti kot stranka pritegnjena v postopek, v katerem je bila odobrena brezplačna pravna pomoč B.B. Stranka tega postopka je namreč samo prosilec, nasprotna stranka iz zadeve, za katero se prosilcu odobri brezplačna pravna pomoč, pa niti na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) ne more imeti položaja stranke, saj v tem postopku ne more varovati svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP), v postopku odobritve brezplačne pravne pomoči pa se odloča le o pravnih koristih prosilca. O pravnih koristih nasprotne stranke iz zadeve, za katero se prosilcu odobri brezplačna pravna pomoč, se v tej zadevi ne odloča. Na podlagi 46. člena ZBPP namreč Republika Slovenija samo vstopi v položaj prosilca kot upnika v razmerju do nasprotne stranke iz naslova stroškov postopka, ki jih je prisodilo sodišče. Tožnica je torej dolžna Republiki Sloveniji plačati samo to (oziroma pretežni del tega), kar je po sodbi, s katero je sodišče odločilo v pravnem postopku, dolžna plačati osebi, ki ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč.
Iz zgoraj navedenih razlogov tožnica tudi s sklicevanjem na 25. člen Ustave RS ne more biti uspešna. Kot je že pojasnjeno, je bilo o tožničini obveznosti, da plača pravdne stroške odločeno v zgoraj navedenem pravdnem postopku, v katerem je imela tožnica na voljo tudi z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS 73/2007 – UPB3 s spremembami) določena pravdna sredstva in torej ne drži trditev tožeče stranke, da je bila tožnici odvzeta možnost pritožbe. Sodišče pa v tem upravnem sporu tudi ne more odločati o tožničinih podrednih predlogih, da se jo oprosti plačila teh stroškov oziroma, da se plačilo odloži ali pa omogoči v obrokih.