Jedro

Ko upnik na nedovoljen način izterja svoj dolg se uporabi specialnejša določba prvega odstavka 218. člena in se dejanje kvalificira kot kaznivo dejanje izsiljevanja, ki ima v zakonskem opisu posebno izvršitveno dejanje, ko storilec na protipraven način izterja dolg, in torej ne gre za kaznivo dejanje samovoljnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo M.M. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 3. točki prvega odstavka 212. člena KZ, kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je sodišče določilo kazen dveh let zapora, za drugo tri mesece in za tretje tri mesece zapora. Hkrati je preklicalo tri pogojne obsodbe, izrečene v sodbi Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15.12.2003, v sodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 20.10.2004 in v sodbi istega sodišča z dne 23.12.2004. Sodišče je nato izreklo enotno kazen štirih let zapora in odločilo, da se v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti s hišnim priporom. Odločilo je še, da se obsojencu zaseženi denar odvzame in mu naložilo plačilo zneska 38.870,00 SIT v korist oškodovane T.S. ter plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je dne 1.8.2005 zagovornica obsojenega M.M. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev kazenskega zakona. Vložnica predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi prve in druge stopnje spremeni ali delno razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena v delu, v katerem izpodbija izrek enotne kazni. Izrek o preklicu pogojnih obsodb je nejasen, delno pa tudi v nasprotju z obrazložitvijo, podani pa naj bi bili kršitvi tretjega odstavka 52. člena KZ in kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

B.

4. V zahtevi vložnica najprej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljena kršitev se nanaša na kaznivo dejanje, opisano pod točko I/A/1 izpodbijane sodbe, ki obsojenemu očita, da je med 23.15 uro dne 30.5.2004 in 17.30 uro dne 31.5.2004 na neznan način in z neznanim predmetom odstranil kovinski nosilec ključavnice z vijaki iz lesenega podboja vrat Kulturnega društva S. v D., vstopil v notranjost, pregledal prostore, ker pa vrednejših predmetov ni našel, je iz hladilnika vzel le 8 škatel 80g pločevink tune v vrednosti 1.000,00 SIT in si jih na škodo društva prilastil. Vložnica navaja, da je sodišče sodbo oprlo le na izpoved priče M.K., najdene papilarne linije na odtočnem žlebu ter pričanje policista M.H., vsi ti dokazi pa po mnenju vložnice ne dokazujejo z zadostno stopnjo gotovosti, da je obsojeni dejanje storil. Po njenem mnenju gre v odločilnih dejstvih za precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in o izpovedbah v zapisnikih.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o tem, katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazov. Pojasnilo je, zakaj šteje, da najdene sledi papilarnih linij dokazujejo, da je obsojeni dejansko storil očitano mu kaznivo dejanje, kakor tudi to, da na podlagi izpovedbe priče K. šteje za dokazano, da je obsojeni iz prostorov društva odnesel konzerve tune. S tem, ko vložnica izraža prepričanje, da najdene papilarne linije niso zadosten dokaz o krivdi obsojenca, da je sodišče napačno ocenilo izpoved priče K. ter napravilo napačne zaključke glede dokazanosti očitanega kaznivega dejanja, pritožbenemu sodišču pa očita, da je brez kakršnekoli osnove zaključilo, da je obsojeni dejanje storil, v bistvu ne uveljavlja procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

5. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bilo priči K. postavljeno kapciozno vprašanje in da se na izpoved priče v tem delu sodba ne bi smela opreti. Iz zapisnikov o zaslišanju izhaja, da je priča K. že zaslišan pred preiskovalnim sodnikom povedal, da so bile iz prostorov društva odnešene konzerve tune, ob zaslišanju na glavni obravnavi pa je vztrajal pri izpovedbi iz preiskave, ki je bila nato tudi prebrana, kar pomeni, da je na glavni obravnavi dejansko izpovedoval enako kot v preiskavi. Res je sicer, da je kasneje na glavni obravnavi povedal, da ne ve, ali so bile konzerve odnešene ob vlomu ali že kdaj prej. Kljub temu pa vprašanje državne tožilke o številu konzerv ni kapciozno, saj je priča že pred tem izpovedal, da so bile odnešene konzerve tune. Tudi kolikor bi šlo za nedovoljeno vprašanje, to ne bi predstavljalo uveljavljane kršitve iz prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč le kršitev določbe prvega odstavka 241. člena ZKP oziroma relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), ki pa je zahteva ne uveljavlja.

6. Zahteva nadalje uveljavlja več kršitev kazenskega zakona. Kot prvo navaja, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 47. člena KZ in 52. člena KZ s tem, da ni obsojencu določilo enotne kazni za kazniva dejanja, za katera ga je spoznalo za krivega v tem postopku, ampak je določilo zgolj posamezne kazni za vsako od dejanj, pri izreku enotne kazni, ki je nejasen, pa ni pravilno upoštevalo kazni, določenih v preklicanih pogojnih obsodbah.

Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje najprej za vsako od treh kaznivih dejanj določilo kazen, nato je preklicalo tri pogojne obsodbe, potem pa izreklo enotno kazen ob upoštevanju kazni, ki jih je določilo za posamezna kazniva dejanja, ter kazni, ki so bile določene v preklicanih pogojnih obsodbah. Ni pravilno stališče zahteve, da bi moralo sodišče najprej izreči enotno kazen za tri v tem postopku obravnavana kazniva dejanja, po preklicu pogojnih obsodb pa še drugič izreči enotno kazen. Tako ravnanje bi bilo v nasprotju s sodno prakso, pomenilo bi neupravičeno dvakratno izrekanje enotne kazni.

Vrhovno sodišče pritrjuje navedbi vložnice, da je izrek sodbe v delu, kjer je odločeno o preklicu pogojnih obsodb, nekoliko nejasen. Vendar ta nejasnost ni tolikšna, da bi pomenila kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero nakazuje zahteva s trditvijo, da je izrek nerazumljiv. Ob pozornejšem branju je izrek namreč dovolj razumljiv, v njem pa tudi ni nobenih nasprotij, na katere opozarjata vložnica zahteve in državni tožilec v odgovoru na zahtevo. Vložnica napačno domneva, da se navedba zaporne kazni 1 leta in 7 mesecev nanaša na enotno kazen, ki naj bi jo sodišče prve stopnje določilo za kazniva dejanja, za katera je bil M.M. obsojen v tem kazenskem postopku. Ob pozornem branju izreka je jasno, da gre za kazen, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 15.12.2003, ki jo je sodišče v izpodbijani sodbi preklicalo, enotno kazen 1 leta in 7 mesecev, določeno v tej sodbi, pa je upoštevalo pri izreku enotne kazni. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da je tudi v kazenski evidenci napačno zapisano, da je bila obsojencu s sodbo ... izrečena kazen 1 leto in 7 mesecev zapora, saj ta navedba nima podlage v izreku izpodbijane sodbe. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da bi bila tako določena enotna kazen v nasprotju z določbami o steku (47. člen KZ), saj je nižja od kazni dveh let zapora, ki jo je sodišče določilo za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, določanje nekakšne vmesne enotne kazni pa bi bilo, kot navedeno, tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

7. Iz kazenske evidence je razvidno, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici obsojencu s sodbo z dne 2.10.2002 izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 1 leta in 6 mesecev zapora ter preizkusno dobo 4 let. Okrožno sodišče v Kopru je dne 15.12.2003 v pogojni obsodbi za kaznivo dejanje velike tatvine določilo kazen 3 mesecev zapora, nato pa ob upoštevanju kazni, določene s sodbo ..., določilo enotno kazen 1 leta in 7 mesecev zapora ter preizkusno dobo 4 let in 2 mesecev. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 20.10.2004 obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 3 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 23.12.2004 obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti določilo kazen 3 mesecev zapora, nato pa je ob upoštevanju te kazni in kazni, določenih v sodbah ..., določilo enotno kazen 1 leta in 10 mesecev zapora ter preizkusno dobo 5 let. V izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče preklicalo pogojne obsodbe, izrečene obsojencu v sodbah ... Sodišče je s preklicem pogojne obsodbe iz sodbe ... posredno preklicalo tudi pogojno obsodbo v sodbi ..., saj slednja s sodbo ... ni bila preklicana, kot to zmotno navaja vložnica. S sodbami ... so bile obsojencu izrečene pogojne obsodbe, ki so bile nato vse hkrati preklicane šele z izpodbijano sodbo.

8. Ob izreku enotne kazni je sodišče poleg kazni, ki jih je določilo za posamezna kazniva dejanja, upoštevalo tudi kazni, določene v preklicanih sodbah. Po ustaljeni sodni praksi se v takem primeru kot določene štejejo enotne kazni, določene v preklicanih sodbah, saj posamezne kazni, določene za posamezna kazniva dejanja oziroma kazni, ki so že zajete v določeni ali izrečeni enotni kazni, več ne obstajajo kot samostojne kazni. V nasprotju s takšno sodno prakso pa sodišče v izpodbijani sodbi pri izreku enotne kazni ni upoštevalo enotne kazni 1 leto in 10 mesecev, določene v sodbi ..., v kateri so bile zajete kazen 1 leta in 6 mesecev zapora iz sodbe ..., kazen 3 mesecev zapora iz sodbe ... in kazen 3 mesecev zapora iz sodbe ... S sodbo ... je bila namreč ob izreku enotne kazni upoštevana tudi kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, določena v sodbi ..., ki pa je bila zajeta že v enotni kazni 1 leto in 7 mesecev zapora, določeni s sodbo ... S tem, ko sodišče ni upoštevalo enotne kazni 1 leto in 10 mesecev, določene v sodbi ..., temveč posamezne kazni, določene v sodbah ..., je bilo doseženo, da kazen iz sodbe ... v izrečeni enotni kazni ni zajeta dvakrat, temveč le v okviru enotne kazni, določene s sodbo ... Na tak način je odpravljena kršitev kazenskega zakona, povzročena s sodbo ...

Za odpravo takšne kršitve ima ZKP sicer posebne procesne določbe v tretjem in petem odstavku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 407. člena ZKP. V skladu s temi določbami bi lahko pravnomočno sodbo ... spremenilo Okrajno sodišče v Novi Gorici v postopku neprave obnove, ki se uvede na predlog državnega tožilca ali obsojenca. Ker takšne neprave obnove postopka ni bilo, je sodišče z izpodbijano sodbo poseglo v pravnomočno sodbo. Procesne kršitve v zvezi s tem zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, saj v zvezi z izrekom enotne kazni uveljavlja zgolj kršitev materialnega zakona. Poleg tega je potrebno ugotoviti, da sodišče na tak način ni ravnalo v škodo obsojenca. Kolikor bi namreč pri izreku enotne kazni upoštevalo enotno kazen, določeno v sodbi ..., bi seštevek upoštevanih kazni znašal 5 let in 11 mesecev zapora (2 leti za kaznivo dejanje velike tatvine, 3 mesece za kaznivo dejanje izsiljevanja, 3 mesece za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, 1 leto in 7 mesecev po sodbi ... in 1 leto in 10 mesecev po sodbi ...). Pri tem bi bila kazen 1 leto in 6 mesecev, določena v sodbi ..., v izrečeni enotni kazni zajeta dvakrat, sodišče pa bi na podlagi take vsote lahko izreklo tudi mnogo višjo enotno kazen kot 4 leta in 7 mesecev, kolikor znaša vsota kazni, ki jih je sodišče v izpodbijani sodbi dejansko upoštevalo (2 leti za kaznivo dejanje velike tatvine, 3 mesece za kaznivo dejanje izsiljevanja, 3 mesece za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, 1 leto in 7 mesecev po sodbi ..., 3 mesece po sodbi ... in 3 mesece po sodbi ...). Glede na navedeno se izkaže, da je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu v škodo obsojenca. Sodišče je v konkretnem primeru ravnalo v korist obsojenca in z izpodbijano odločbo odpravilo kršitev kazenskega zakona v skladu z načelom, da ne sme biti nihče dvakrat kaznovan za isto dejanje (ne bis in idem).

9. Druga kršitev kazenskega zakona naj bi bila po stališču zahteve v tem, da je sodišče dejanje, opisano pod točko I/A/1, napačno pravno kvalificiralo kot kaznivo dejanje velike tatvine, čeprav ni podan osnovni znak kaznivega dejanja velike tatvine, ki je v tem, da storilec vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti.

Pri uveljavljanju te kršitve izhaja vložnica zahteve iz drugačnega dejanskega stanja kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Vložnica uveljavljano kršitev utemeljuje s ponovitvijo navedb o tem, da je sodišče napačno ocenilo zagovor obsojenega in da v kazenskem postopku ni bilo dokazano, da bi vlomilec odnesel konzerve tune. Kot je bilo pojasnjeno že pod točko 4, je sodišče štelo kot dokazano, da je obsojeni iz prostorov društva odnesel osem konzerv tune. Ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja, je dejanje pravilno kvalificirano kot kaznivo dejanje velike tatvine, saj iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

10. Vložnica nadalje navaja, da je sodišče kršilo materialno pravo tudi s tem, ko je napačno pravno kvalificiralo dejanje, opisano pod točko II izreka sodbe. Po stališču vložnice opisano dejanje ne izpolnjuje vseh znakov kaznivega dejanja izsiljevanja, temveč bi lahko kvečjemu šlo za kaznivo dejanje samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ. Vložnica ob sklicevanju na mnenje, ki ga je podal višji državni tožilec v odgovoru na pritožbo zoper prvostopno sodbo, navaja, da je obsojeni od oškodovanca samovoljno vzel svojo resnično pravico, pri tem pa ni imel namena vzeti več kot mu je bil oškodovanec zaradi kraje kolesa dolžan.

Tudi ta zatrjevana kršitev ni podana. Dejanje, opisano pod točko II izreka sodbe, zajema vse zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ. Pri tem kaznivem dejanju gre v razmerju do kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ za specialno kaznivo dejanje (dr. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Ljubljana: GV Založba, 2002, str. 782). Kaznivo dejanje po drugem odstavku 313. člena KZ stori, kdor si z uporabo sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo samovoljno vzame svojo pravico, ali pravico, za katero misli, da mu gre. Pravica v smislu tega člena je lahko vsaka stvarna ali obligacijska pravica. V pojem pravice spada torej tudi dolg, ki ga ima upnik do svojega dolžnika. Vendar je potrebno v primeru, da upnik na nedovoljen način izterja svoj dolg, uporabiti specialnejšo določbo prvega odstavka 218. člena in dejanje kvalificirati kot kaznivo dejanje izsiljevanja. V zakonskem opisu tega kaznivega dejanja je namreč posebno izvršitveno dejanje, ko storilec na protipraven način izterja dolg. Nenazadnje vložnica tudi sama navaja, da je obsojeni z obravnavanim dejanjem od oškodovanca izterjal svoj dolg, enako pa je ugotovilo tudi sodišče. Zato je ravnalo pravilno, ko je obsojenčevo dejanje pravno kvalificiralo po prvem odstavku 218. člena KZ.

11. Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve, je na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo zagovornice obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).