Jedro

Nična je pogodba že od samega začetka, tožnica pa ob istočasnem vztrajanju pri veljavnosti pogodbe (sicer pod drugačnimi pogoji) z zatrjevanjem ničnosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot uveljavlja naknadno ničnost, do katere naj bi prišlo (šele) potem, ko je prodajalec sklenil druge pogodbe za podajo stanovanj po za kupca ugodnejši ceni. Tudi ni mogoče govoriti o kakšni delni ničnosti, saj je ta omejena na primere, ko gre za ničnost nebistvenih, postranskih pogodbenih klavzul (105. člen ZOR), kar pa cena v prodajni pogodbi ni.

Dejanske trditve tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje v smeri znižanja kupnine oziroma njene delne vrnitve, ker jo je plačala že v celoti, niso dajale podlage za presojo utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi. Čeprav bi se lahko določene trditve nanašale na nedopustno škodno ravnanje tožene stranke pri sklepanju pogodbe, tožnica ni zahtevala povrnitve škode, pač pa zaradi prilagoditve pogodbe pogojem, kot so jih imeli drugi kupci podobnih stanovanj v objektu, vrnitev dela kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 496,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala plačilo 2.332.015,90 SIT (sedaj 9.731,33 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1998 dalje, tožnici pa je naložilo, da toženi stranki povrne odmerjene pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje, o pritožbenih stroških pa je odločilo, da jih nosita vsaka stranka svoje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložila revizijo tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007), ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah strank, sodba prve stopnje pa tudi ne vsebuje razlogov o tem, ali gre za spremembo tožbe. Ugotavlja, da je zaradi očitne pisne pomote tožbeni zahtevek samo dajatven, pomotoma pa je bil izpuščen ugotovitven, saj je po začetku stečajnega postopka vložila ugotovitveno tožbo. Revidentka je utrpela prikrajšanje zaradi nepoštenega ravnanja nasprotne pogodbene stranke. Kršeno je bilo načelo enakopravnosti pogodbenih strank in dobrih poslovnih običajev, saj ni mogla izsiliti podpisa pogodbe z zapisom klavzule, da se ji povrne že plačana višja kupnina, v primeru prodaje stanovanj po nižji ceni enemu od kupcev stanovanj na Veluščkovi 7. Volja tožnice za nakup stanovanja je bila resna, saj je stanovanje nujno potrebovala, vendar pa ne povsem svobodna in enakopravna nasprotni pogodbeni stranki, ki je diktirala pogoje za sklenitev pogodbe. Zagotovo ne bi kupila stanovanja, če bi vedela, da je bil drugemu kupcu enakega stanovanja že odobren popust 20.000 DEM oziroma da so se istovrstna stanovanja prodajala pod različnimi pogoji, neupoštevajoč veljavni cenik. Tudi ni bila seznanjena z možnostjo popusta v primeru plačila kupnine z gotovino, saj splošni pogoji niso bili vidno objavljeni. Po stališču tržnega inšpektorata gre za neutemeljeno naklanjanje ugodnosti določenim kupcem oziroma določenemu krogu kupcev in njihovo neenako obravnavanje. Pravico ima do povrnitve škode zaradi protipravnega ravnanja posrednika v imenu druge pogodbene stranke. Protipravnost ravnanja se kaže v kršitvi splošnega načela o nepovzročanju škode, prodaja stanovanj pa se ni vršila ob upoštevanju dobrih poslovnih običajev. Po 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, saj so takšni nični, po 24. členu pa se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tiste, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval oziroma nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Revidentka želi stanovanje obdržati, saj ga nujno potrebuje in uporablja od leta 1998 dalje, želi pa, da je kot pogodbi zvesta stranka enakopravna ostalim kupcem. Zasleduje torej pravico na plačilo pretrpljene škode po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Če pa je bila resnična pogodbena volja tožene stranke, da tožnici za v pogodbi navedeno kupnino proda še dve garaži, naj tožnici v višini vtoževane glavnice nadomesti škodo zaradi njune odtujitve. Zmotno je stališče sodišč, da postopek pri sodniku za prekrške ne bi imel vpliva na civilnopravne postopke, temveč predstavlja predhodno vprašanje. Ravno iz kršitve določil o prodaji blaga potrošnikom, o opravljanju storitev na način, ki ne ustreza dobrim poslovnim običajem, ter o neupravičenem dajanju prednosti določenim potrošnikom ali kršitve enakopravnosti pri sklepanju pogodb bi bilo mogoče ugotoviti, ali so dejansko kršena načela Zakona o obligacijskih razmerjih in Zakona o varstvu potrošnikov. Predlaga, da vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Tožnica v reviziji uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa njen očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podano nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah strank, in samimi temi listinami in zapisniki, ostaja neopredeljen in zato od revizijskega sodišča ne terja posebnega odgovora. Nerazumljiva pa sta očitek, da sodba prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, ali gre za spremembo tožbe, ter nadaljnje pojasnjevanje, da je bil iz tožbenega zahtevka le pomotoma izpuščen njegov ugotovitven del. Sodišče prve stopnje je namreč obravnavalo tak zahtevek, kot ga je tožnica uveljavila z zadnjo spremembo tožbe (vloga z dne 26.11.2001). Tožena stranka tej spremembi ni ugovarjala, temveč se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi. V takem primeru se po drugem odstavku 185. členu ZPP šteje, da je v spremembo tožbe privolila. Da je obravnavalo zahtevek, kot je bil uveljavljen z zadnjo spremembo, sodišču zato niti ne bilo treba posebej obrazlagati – je pa to sodišče prve stopnje vendarle storilo v prvem odstavku na drugi strani obrazložitve, v katerem v kratkem povzema navedbe tožeče stranke med postopkom in tudi zahtevek, ki je bil uveljavljen z zadnjo spremembo tožbe. Nepotrebna pa je presoja, ali je do izostanka ugotovitvenega zahtevka prišlo po pomoti tožnice, saj razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka ni bila uveljavitev dajatvenega zahtevka (v skladu s predpisi, ki urejajo stečaj, je namreč mogoče zoper stečajnega dolžnika ugotoviti le obstoj terjatve, o plačilu pa odloča stečajno sodišče s sklepom o glavni delitvi, med pravdnim postopkom pa je bil nad toženo stranko uveden stečaj).

Zaradi jasnosti odgovorov na revizijske trditve revizijsko sodišče v kratkem povzema dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, ki sicer niso (in ne morejo biti – tretji odstavek 370. člena ZPP) predmet izpodbijanja v revizijskem postopku, in dosedanji potek postopka: * Tožnica je dne 18.7.1998 od pravnega prednika toženke kot prodajalca za ceno 21.493.987,00 SIT kupila štirisobno stanovanje v stanovanjskem objektu v Mariboru. * Med pogajanji je tožnica želela, da se v pogodbo vnese t.i. drseča klavzula, po kateri bi se ji cena za stanovanje znižala, če bi kasneje prodajalec podobno stanovanje prodal za nižjo ceno drugim kupcem. Ker prodajalec na tako klavzulo ni pristal, je sklenila pogodbo brez nje. * Kasneje je tožnica ugotovila, da so drugi kupci podobnih stanovanj v objektu sklenili prodajne pogodbe pod drugačnimi pogoji oziroma za nižjo ceno. S tožbo (kot je bila nazadnje oblikovana v vlogi z dne 26.11.2001) uveljavlja razliko med najnižjo primerljivo kupnino in kupnino za njej prodano stanovanje.

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/98, kot je veljal v času sklenitve prodajne pogodbe med pravdnima strankama) v drugem odstavku 25. člena določa, da mora podjetje prodajati blago oziroma opravljati storitve vsem potrošnikom pod enakimi pogoji. Na tej podlagi in zaradi kršitve enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (11. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89) tožnica zahteva vrnitev dela kupnine, in sicer v višini razlike med najnižjo dogovorjeno kupnino za podobno stanovanje in kupnino, ki jo je plačala sama. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišč prve in druge stopnje, da tožnica tega na prikazani pravni podlagi ne more utemeljeno uveljavljati. Čeprav je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala z napakami volje glede enega od bistvenih elementov prodajne pogodbe (cene stanovanja), zahtevka iz naslova napak volje ni uveljavila. Napake volje namreč vplivajo na veljavnost samega nastanka pogodbenih obveznosti. V času sklepanja pogodbe pa takšnih napak ni bilo, saj je bila tožnica po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje seznanjena z vsemi pogodbenimi pogoji, tako s ceno stanovanja kot tudi tem, da prodajalec ne pristaja na klavzulo, ki bi omogočila prilagoditev cene njenega stanovanja morebitni nižji ceni, za katero bi prodajalec prodal istovrstna stanovanja v objektu drugim kupcem. Nična je pogodba že od samega začetka, tožnica pa ob istočasnem vztrajanju pri veljavnosti pogodbe (sicer pod drugačnimi pogoji – njene trditve, da „zagotovo ne bi kupila stanovanja,“ če bi vedela za odobrene popuste in prodaje pod različnimi pogoji, pa so v nasprotju ne le z njenimi dosedanjimi trditvami v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, temveč tudi nadaljnjimi navedbami v reviziji, da želi stanovanje obdržati) z zatrjevanjem ničnosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot uveljavlja naknadno ničnost, do katere naj bi prišlo (šele) potem, ko je prodajalec sklenil druge pogodbe za podajo stanovanj po za kupca ugodnejši ceni. Tudi ni mogoče govoriti o kakšni delni ničnosti, saj je ta omejena na primere, ko gre za ničnost nebistvenih, postranskih pogodbenih klavzul (105. člen ZOR), kar pa cena v prodajni pogodbi ni.

Po povedanem je torej pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je prodajna pogodba za stanovanje veljavno sklenjena in zato zavezuje obe pogodbeni stranki. Tožnica jo je dolžna izpolniti (splošno načelo pacta sunt servanda po 17. členu ZOR), torej izvršiti tisto, kar je vsebina obveznosti (prvi odstavek 307. člena ZOR). Ker je plačala le tisto, kar je bila vsebina njene pogodbene obveznosti, plačanega ne more terjati nazaj, saj podlaga ni odpadla, kot sta ji pojasnili sodišči prve in druge stopnje, pa ji niti ZOR niti ZVPot ne dajeta možnosti spreminjati pogodbene pogoje.

V reviziji tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljuje tudi na odškodninski podlagi. Tako ga je uveljavila tudi v pritožbi in sodišče druge stopnje ji je pojasnilo, pod kakšnimi pogoji je mogoče navajanje novih dejstev (prvi odstavek 337. člena ZPP) in da poudarjanje krivdnega ravnanja posrednika tožene stranke pri pogajanjih in sklepanju pogodbe z neresničnim prikazovanjem dejstev in zamolčanjem podatkov, kar naj bi predstavljalo nedovoljeno ravnanje kot podlago odškodninski odgovornosti tožene stranke, pomeni nedovoljeno navajanje novih dejstev v pritožbi, prav tako pa tudi uveljavljanje odškodnine zaradi odtujitve dveh garaž, ki naj bi tudi bili predmet prodajne pogodbe (stran 6 obrazložitve sodbe druge stopnje). Vse navedeno velja tudi za omenjene revizijske trditve, s katerimi tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje na odškodninski podlagi: dejanske trditve tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje v smeri znižanja kupnine oziroma njene delne vrnitve, ker jo je plačala že v celoti, namreč niso dajale podlage za presojo utemeljenosti uveljavljanega tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi. Čeprav bi se lahko določene trditve nanašale na nedopustno škodno ravnanje tožene stranke pri sklepanju pogodbe, tožnica ni zahtevala povrnitve škode, pač pa zaradi prilagoditve pogodbe pogojem, kot so jih imeli drugi kupci podobnih stanovanj v objektu, vrnitev dela kupnine. Zato sedaj uveljavljane trditve o nedopustnem škodnem ravnanju, ki je imelo za tožnico posledico nastanek škode, predstavljajo tudi v revizijskem postopku nove dejanske trditve oziroma uveljavljanje zahtevka na drugi dejanski podlagi, s čimer ne more uspeti. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno ocenili, da postopek pri sodniku pri sodniku za prekrške in podatki v tem spisu niso pomembni za odločitev – bili bi namreč lahko le za presojo tožbenega zahtevka na odškodninski podlagi, ne pa za presojo utemeljenosti zahtevka za vrnitev dela kupnine.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (stroške sestave 750 odvetniških točk, poročilo stranki 50 točk, 2 % materialnih stroškov, 20% DDV in sodna taksa za odgovor na revizijo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja I/2006).