Jedro

Pri odgovoru na vprašanje kdo ima prednost pri poplačilu odstopljene terjatve ali tožeča stranka, ki ima terjatev zavarovano z ločitveno pravico, ki jo lahko uveljavi zunaj sodno ali upnik, ki je ločitveno pravico pridobil v postopku izvršbe, je potrebno upoštevati posebna pravila določena v ZFPPIPP. Po teh pa na ločitveno pravico, ki jo je pridobila tožeča stranka začetek stečaja nima vpliva in je tožeči stranki ni treba prijavljati v stečajni postopek, temveč jo lahko uveljavi zunaj sodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico medtem, ko na ločitveno pravico pridobljeno v izvršilnem postopku začetek stečajnega postopka ne vpliva le v primeru, če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če je bila do začetka stečajnega postopka v izvršilnem postopku opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, sicer je treba ločitveno pravico uveljavljati v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (točke I., II./2. in III.) sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki glavnico 31.861,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 31.437,28 EUR od 1. 3. 2018 in od zneska 424,28 EUR od 6. 3. 2018 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2018 dalje do plačila, v 15 dneh (točka I. izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112966/2017 z dne 29. 11. 2017 je razveljavilo (točka II./1. izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki glavnico 22.742,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2017 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2017 dalje do plačila v 15 dneh (točka II./2. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 5.118,58 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Stranski intervenient na strani tožene stranke po svoji pooblaščenki izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbene navedbe ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja zoper toženo stranko terjatev po računih za izdobavljena krmila družbe T. d.o.o. (v nadaljevanju: T. oziroma odstopnik) toženi stranki. Zatrjuje, da ji je bila terjatev odstopljena z dne 14. 4. 2017 sklenjenim sporazumom o odstopu terjatev v zavarovanje (fiduciarna cesija) ter da je bila tožena stranka o odstopu terjatev obveščena z obvestilom, ki ga je prejela 1. 6. 2017, ter da je bil 20. 6. 2017 sklenjen še notarski zapis sporazuma o odstopu terjatev v zavarovanje (fiduciarna cesija). Pojasnila je, da je pridobila ločitveno pravico pred začetkom stečajnega postopka nad T. oziroma odstopnikom terjatev, ki so predmet sklenjenega sporazuma, medtem ko mora upnik B. ... ločitveno pravico uveljaviti v stečajnem postopku.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi trditev obeh pravdnih strank ugotovilo, da je tožena stranka priznavala, da je poslovala z družbo T. in da ji dolguje vtoževani znesek; da je tudi tožeča stranka poslovala z družbo T. in ji dobavljala blago potrebno za proizvodni proces ter da sta v ta namen 13. 4. 2017 sklenili posojilno pogodbo, v kateri se je T. zavezal tožeči stranki kot posojilodajalki odstopiti v zavarovanje terjatve iz posojilne pogodbe vse sedanje in bodoče terjatve, na podlagi te posojilne pogodbe pa je bil 14. 4. 2017 sklenjen sporazum o odstopu terjatev v zavarovanje (fiduciarna cesija) med tožečo stranko kot prevzemnikom in T. kot odstopnikom; da je T. 30. 5. 2017 obvestila kupce o odstopu terjatev tožeči stranki in da je tožena stranka to obvestilo prejela 1. 6. 2017, ter da je bil 20. 6. 2017 sklenjen sporazum o odstopu terjatev v zavarovanje - fiduciarna cesija, v zavarovanje terjatev tožeče stranke, kot izhaja iz notarskega zapisa notarja G. S. pod opr. št. SV 582/2017. Nadalje je ugotovilo, da ni bilo sporno, da T. dolguje tožeči stranki vtoževani znesek in da tožena stranka vtoževanega zneska ni plačala. V zvezi s trditvami tožene stranke, da je bila ista terjatev prej zarubljena že v drugem izvršilnem postopku in v korist drugega upnika, to je družbe B., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da upnik niti T. nista izkazala, da je upnik imel pravnomočen izvršilni sklep za poplačilo svoje terjatve pred tožečo stranko, saj da je imel zavarovanje na zalogah, izvršilni sklepi pa niso bili pravnomočni. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil na družbo T. 5. 3. 2018 začet stečajni postopek v katerem pa tožeča stranka, potrditvah stranskega intervenienta, ločitvene pravice ni uveljavljala.

7. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen in mu je v celoti ugodilo. Kot bistveno je zaključilo, da ima tožeča stranka na podlagi določb člena 206 v zvezi s členom 209 in 208 SPZ zakonito ločitveno pravico na odstopljeni terjatvi v zavarovanje, ki vključuje njeno prednostno poplačilno upravičenje, ki se lahko uveljavi zunaj sodno, kar pomeni, da prevzemnik terjatve, torej tožeča stranka, lahko tudi v primeru stečaja odstopnika poplačilo svoje terjatve uveljavlja izven stečaja z izterjavo terjatve, kakor mu to dovoljuje ZFPPIPP v 282. členu.1

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

9. S pritožbo uveljavljane postopkovne kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Sodba sodišča prve stopnje je primerno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je kot bistveno za odločitev štelo sklenjeno fiduciarno cesijo v zavarovanje terjatev tožeče stranke, kot ta izhaja iz notarskega zapisa notarja G. S. pod opr. št. SV 582/2017 z dne 20. 6. 2017, kakor je to razvidno iz točke 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz navedenega sporazuma sta pogodbeni stranki v njem obravnavali tako pogodbo o odstopu terjatev, sklenjeno dne 10. 4. 2017, posojilno pogodbo, sklenjeno 13. 7. 2017, kot tudi sporazum z dne 14. 4. 2017, za katere je sodišče ugotovilo, da sta jih pravdni stranki sklenili pred navedenim notarskim sporazumom. Ker ti za odločitev niso bistvenega pomena, je pritožbeno razpravljanje o njih nerelevantno. Sicer pa je v obeh sporazumih o odstopu terjatev v zavarovanje, tako v sporazumu z dne 14. 4. 2017 kot v notarskem sporazumu z dne 20. 6. 2017 navedeno isto stanje odstopljenih terjatev in na isti dan, to je 13. 4. 2017. Prav tako je predmet obeh sporazumov zavarovanje terjatve po posojilni pogodbi z dne 13. 4. 2017 z odstopom vseh terjatev, ki jih ima in jih bo dolžnik, odstopnik, oziroma T., imel do vseh svojih kupcev.2 Očitek sodišču prve stopnje, da je sodbo med drugim oprlo na listino z dne 14. 4. 2017, ki se v notarskem zapisu sploh ni potrjevala, je tako tudi neutemeljen.

10. Pritožbene navedbe podane v pritožbi v zvezi z notarskim zapisom z dne 20. 6. 2017 v povezavi s sporazumom z dne 14. 4. 2017 v točki 6 pritožbe in očitki, da je sodišče v izpodbijani sodbi izhajalo iz okoliščine, da se je dne 20. 6. 2017 z notarskim zapisom potrjevala listina z dne 14. 4. 2017 ter s tem očitana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so tako neutemeljene. Preostale pritožbene navedbe v točki 6 pritožbe pa so neupoštevne pritožbene novote, saj teh v postopku na prvi stopnji pritožnica ni uveljavljala, v pritožbi pa ne navaja, da teh brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnica tako šele v pritožbi omenja ničnost notarskega sporazuma z dne 20. 6. 2017 in fiktivnost prej sklenjenih pravnih poslov. Tudi, če sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti je bila pritožnica dolžna v postopku na prvi stopnji v zvezi s tem podati ustrezne navedbe. Prav tako so neupoštevna pritožbena novota navedbe pritožnice v točki 8 pritožbe kjer izpostavlja, da je tedaj šlo med družbo T. in tožečo stranko za povezane osebe ter da je M. M., ki je dejanski direktor tožeče stranke zasledoval nedopustne in oškodovalne namene in da so že iz tega razloga posli nični ter da postopanjem tožeče stranke zato ni mogoče nuditi pravnega varstva. Teh trditev pritožnica v postopku na prvi stopnji ni navajala in jih ni uveljavljala, čeprav je imela za to možnost (prvi odstavek 337. člena ZPP). V pritožbi pa tudi ne pojasni, zakaj teh dejstev ni uveljavljala pravočasno v postopku na prvi stopnji.

11. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na obvestilo o odstopu terjatev z dne 30. 5. 2017, ki naj bi ga tožena stranka prejela 1. 6. 2017. Sodišče prve stopnje je, kot je to razvidno iz točke 32. obrazložitve to dejstvo sicer ugotovilo, vendar v nadaljevanju svoje odločitve na to dejstvo ni oprlo, kar je tudi razumljivo, saj za veljavnost cesijske pogodbe obvestilo dolžniku ni potrebno. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka o odstopu vseh terjatev, zapadlih in bodočih, s strani odstopnika obveščena že 1. 6. 2017, kar ne izhaja le iz obvestila z dne 31. 5. 2017 in iz knjige pošte tožene stranke, temveč tudi iz izpovedbe direktorja tožene stranke. Očitek sodišču prve stopnje, da sodba glede tega nima razlogov je tako tudi neutemeljen.

12. Pritožnica niti tožena stranka v tem pravdnem postopku veljavnosti sklenjenih pravnih poslov s tožečo stranko nista izpodbijali, niti pritožnica ni zatrjevala, da bi te izpodbijala v stečajnem postopku. Prav tako nista prerekali trditev tožeče stranke, da je ta odstopnika vseskozi, tudi v času insolventnosti, vse do začetka stečajnega postopka financirala z dobavami repro materiala potrebnega za nemoteno proizvodnjo krmil, ki jih je odstopnik nato prodajal toženi stranki.

13. Tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da to v okviru pripravljalnega naroka ni navedlo katere pravne podlage šteje za odločilne, da ni navedlo, da namerava uporabiti 282. člen ZFPPIPP kot odločilno pravno podlago, pri čemer se sklicuje na določbe členov 279c in 279č ZPP, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v okviru pripravljalnega naroka pojasnilo kaj je bistvo spora in okvirno navedlo tudi pravno podlago, ki jo je tedaj štelo za relevantno.3 Pritožnica pa ne more pričakovati, da bo sodišče že na pripravljalnem naroku v okviru programa vodenja postopka, navedlo vse materialnopravne določbe, ki jih bo nato uporabilo v sodbi. Opredelitev pravne podlage v programu vodenja postopka je namreč treba razumeti v kontekstu racionalne priprave dokaznega postopka in temu ni dopustno dati prevelike teže.4 Tudi, če bi sodišče prve stopnje s tem kršilo določbo 279.c in č člena, ki jo navaja pritožnica, bi s tem zagrešilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in ne kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki jo uveljavlja pritožba. Kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožnica ni pojasnila.

14. Da je v obravnavanem primeru šlo za globalno cesijo in ne za plaščno cesijo, kot je to zmotno navajala pritožnica v postopku na prvi stopnji, in to ponavlja v pritožbi je obrazložilo v točki 42 izpodbijane sodbe, že sodišče prve stopnje in s tem odgovorilo na v pritožbi znova ponovljeno stališče pritožnice.

15. Pritožnica nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je to nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za odločitev relevantna dejstva.

16. Po presoji pritožbenega sodišča je za odločitev relevanten sporazum oziroma notarski zapis sporazuma SV 582/2017 o odstopu terjatev v zavarovanje - fiduciarna cesija z dne 20. 6. 2017 in dejstvo, da tožena stranka vtoževane terjatve ni poravnala niti odstopniku niti tožeči stranki kot prevzemniku terjatev, na katere je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Po presoji pritožbenega sodišča je zgrešeno materialnopravno stališče pritožnice, da je ločitvena pravica upnika B. nastala 13. 6. 2017, ko je ta na istih odstopljenih terjatvah pridobil zastavno pravico na podlagi pravil ZIZ in sicer na podlagi sklepa o rubežu terjatve, ki je bil dolžnikovemu dolžniku vročen 13. 6. 2017, ker da naj bi imel upnik B. prednost poplačila pred tožečo stranko. V obravnavanem primeru ni bistveno zgolj to, da je upnik B. z vročenim sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku pridobil zastavno pravico in s tem ločitveno pravico, kot to določa 107. člen ZIZ, temveč je bistveno odgovoriti na vprašanje kakšen vpliv ima začetek stečajnega postopka na tako pridobljeno ločitveno pravico. Potrebno je upoštevati posebna pravila določena v ZFPPIPP. Po teh pa na ločitveno pravico, ki jo je pridobila tožeča stranka začetek stečaja nima vpliva in je tožeči stranki ni treba prijavljati v stečajni postopek, temveč jo lahko uveljavi zunaj sodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico5 medtem, ko na ločitveno pravico pridobljeno v izvršilnem postopku začetek stečajnega postopka ne vpliva le v primeru, če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če je bila do začetka stečajnega postopka v izvršilnem postopku opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice6, sicer je treba ločitveno pravico uveljavljati v stečajnem postopku.7 Glede na trditve tožene stranke in pritožnice, da je upnik Bar investicije v izvršilnem postopku za svojo terjatev, ki naj bi jo imel do T. do začetka stečaja nad T. pridobil zgolj zastavno pravico na terjatvi T. do tožene stranke oz. ločitveno pravico, ki pa jo mora uveljaviti v stečajnem postopku (kar je sodišče prve stopnje očitno enačilo s pravnomočnim izvršilnim sklepom za poplačilo terjatve), je nedvomno, da je tožeča stranka upravičena odstopljene ji terjatve v zavarovanje uveljaviti v tej pravdi. V pritožbi zatrjevano odprto vprašanje kolizije dveh postopkov poplačila iz zavarovanja na isti terjatvi, kot si to zmotno razlaga pritožnica, tako ne obstoji. V zvezi s tem podani očitki o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju so zato neutemeljeni.

18. Pritožbo stranskega intervenienta je bilo tako zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

19. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).

1 Glej obrazložitev v točki 38, 39 in 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej Sporazum v prilogi A 75 in B 19. 3 Primerjaj zapisnik o pripravljalnem naroku na l. št. 102 spisa. 4 Primerjaj Galič Aleš, priprava glavne obravnave po noveli ZPP-E, odvetnik, št. 81, 2017, stran 8. 5 Prvi in drugi odstavek 282. člena ZFPPIPP v zvezi s členom 208 SPZ. 6 Kot to določa 3. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP. 7 Člen 281 ZFPPIPP.