Jedro

Ker iz izreka navedene pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je toženec kaznivo dejanje hude telesne poškodbe storil v besu, ker ga je tožnica hudo žalila, s sekiro v rokah skočila proti njemu in nekajkrat z njo tudi zamahnila proti njemu, je sodišče prve stopnje povsem pravilno in skladno s 14. členom ZPP zaključilo, da je tožnica prispevala k nastanku škode, njen prispevek pa je tudi povsem pravilno ocenilo na ½, saj bi se v primeru, da se tožnica ne bi približala tožencu s sekiro v rokah in z njo ne bi zamahnila proti tožencu, njun prepir zaključil drugače, brez poškodbe tožnice.

Iz izreka pravnomočne sodbe kazenskega sodišča izhaja, da je bila tožnica tista, ki je toženca brez njegove krivde prva napadla s tem, ko je s sekiro v rokah skočila proti njemu in proti njemu s sekiro tudi nekajkrat zamahnila. Zato glede na okoliščine konkretnega primera, ko je tožnica prva s sekiro napadla toženca, ne bi bilo pravično, če bi tožnica prejela odškodnino za strah ob tem dogodku in ji zato odškodnina iz tega naslova ne pripada.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2011 dalje do plačila, kar pa je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 20,00 EUR, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi pravočasno vlaga pritožbo tožeča stranka. Vsebinsko uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz druge točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter zmotne uporabe materialnega prava iz tretje točke 338. člena ZPP. Pritožnica se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je do ene polovice prispevala k nastanku škode. V pritožbi navaja, da je toženec prišel po svoji volji na kraj dogodka, ji po prerivanju iztrgal sekiro iz rok, nato pa jo je s to sekiro napadel in ji poškodoval desno roko, zaradi česar je prišlo do omenjene poškodbe pri napadu toženca in ne pri njegovi obrambi. Nadalje navaja, da bo potrebna še ena operacija poškodovane roke, in sicer zaradi odstranitve ploščice in vijakov, pri čemer bo prišlo do novih bolečin in nevšečnosti, tako da je priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju bistveno prenizka. Nadalje je po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre v njenem primeru za trajno poškodbo in invalidnost, prav tako pa tudi ni jasno, kakšno bo stanje po ponovni operaciji. Pritožnica končno še navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da ni upravičena do odškodnine iz naslova primarnega strahu, saj ji je toženec grozil, da jo bo ubil, pri napadu pa je uporabil sekiro, zaradi česar je bila zelo prestrašena. Priglaša in terja pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe. Priglaša in terja pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi jasne in popolne, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je skrbna in logično prepričljiva, prav tako pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče zato sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbo pa še dodaja:

6. Glede na to, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je bilo sodišče prve stopnje skladno s 14. členom ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. II K 24203/2010 z dne 16. 9. 2010, pravnomočno dne 15. 6. 2011, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja, to je ugotovljenih znakov kaznivega dejanja, ter kazenske odgovornosti storilca. Ker iz izreka navedene pravnomočne kazenske sodbe izhaja, da je toženec kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 95/2004 in naslednji) storil v besu (četrti odstavek 134. člena KZ), ker ga je tožnica hudo žalila, s sekiro v rokah skočila proti njemu in nekajkrat z njo tudi zamahnila proti njemu, je sodišče prve stopnje povsem pravilno in skladno s 14. členom ZPP zaključilo, da je tožnica prispevala k nastanku škode, njen prispevek pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi povsem pravilno ocenilo na ½, saj bi se, kot je zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v primeru, da se tožnica ne bi približala tožencu s sekiro v rokah in z njo ne bi zamahnila proti tožencu, njun prepir zaključil drugače, brez poškodbe tožnice.

7. Pritožbene navedbe, da bo potrebna še ena operacija poškodovane roke, in sicer zaradi odstranitve ploščice in vijakov, pri čemer bo prišlo do novih bolečin in nevšečnosti, nimajo opore v spisovnem gradivu. Iz izvida travmatološke ambulante UKC Ljubljana z dne 8. 1. 2009 (listina v prilogi A6) namreč izhaja, da omenjenih ploščice in vijakov ne bo potrebno odstranjevati, tožnica pa svojih nasprotnih navedb ni z ničemer izkazala. Zato je glede na vrsto poškodbe, potek zdravljenja, intenziteto bolečin ter nevšečnosti tekom zdravljenja pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica iz tega naslova upravičena do odškodnine v znesku 4.000,00 EUR, ki je odmerjena v okviru odškodninsko pravnih norm iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in je skladna z odškodninami, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi. Naposled je sodišče prve stopnje upoštevaje ugotovljen tožničin prispevek k nastanku škode in skladno s 171. členom OZ tožnici iz tega naslova pravilno dosodilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR.

8. Enako velja tudi za prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je svojo oceno o pravični odškodnini za to obliko škode oprlo na ugotovitve izvedenca medicinske stroke, in sicer, da je upogib desne podlahti pri tožnici zmanjšan za ⅓, moč stiska prstov desnice pa je za približno 20 % manjša, kot na zdravi levi strani, oboje pa predstavlja trajno posledico poškodbe podlahtnice, ki tožnico ovira pri težjem fizičnem delu in pri dolgotrajnih lažjih fizičnih aktivnostih, zaradi česar trpi občasne duševne bolečine lažje stopnje. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do odškodnine iz tega naslova v znesku 5.000,00 EUR, ki pravilno odseva razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (179. člen OZ). Takšna odškodnina je tudi rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je nato tožnici iz tega naslova dosodilo odškodnino v znesku 2.500,00 EUR, kar je rezultat pravilno ugotovljenega tožničinega prispevka k nastanku škode (171. člen OZ).

9. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da glede na okoliščine primera tožnici ni mogoče priznati pravične denarne odškodnine za zatrjevani strah ob samem dogodku. OZ v prvem odstavku 179. člena namreč določa, da oškodovancu pripada za strah pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera to opravičujejo. Iz izreka pravnomočne sodbe kazenskega sodišča opr. št. II K 24203/2010 z dne 16. 9. 2010, pa nadalje izhaja, da je bila tožnica tista, ki je toženca brez njegove krivde prva napadla s tem, ko je s sekiro v rokah skočila proti njemu in proti njemu s sekiro tudi nekajkrat zamahnila. Zato je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da glede na okoliščine konkretnega primera, ko je tožnica prva s sekiro napadla toženca, ne bi bilo pravično, če bi tožnica prejela odškodnino za strah ob tem dogodku in ji zato odškodnina iz tega naslova ne pripada.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.