Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da so bile tožnikove investicije v zapustnikovo premoženje bistveno manjše (207.316,00 SIT) kot koristi, ki jih je imel iz zapustnikovega premoženja (vsaj 3 X 225.811,00 SIT).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izločitev solastninskega deleža (1/5) iz zapuščine pok. V.V., očeta pravdnih strank, po 32. čl. ZD. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje. V reviziji očita pritožbenemu sodišču, da ni razumelo izvedenskega mnenja izvedenca. Na eni strani to sodišče v razlogih izpodbijane sodbe zapiše, da je pri obračunu izhajalo iz izračuna koristi za uporabo nadzemnega dela gospodarskega poslopja, na drugi pa upošteva pri izračunu najemnino za podzemni del le-tega, kot to sledi iz valorizacije z dne 18.3.1993. Pojasnjuje še, da je toženec sam povedal, da je on koristil sadni vrt in vrtno gredo z brajdami. Nadalje očita sodišču, da je ravnalo napak, ko je zavrnilo dokaz z zaslišanjem odvetnika, ki bi lahko pojasnil pravo voljo strank ob sklepanju darilne pogodbe z dne 16.10.1967, namreč, da je darilo obsegalo tudi del gospodarskega poslopja, ki leži na parc.št. 853/25. Ne strinja se z izhodiščem, da zaradi domneve o popolnosti listine za presojo o obsegu darila zadostuje listina. Zato meni, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je obširno obrazložilo (3. stran sodbe sodišča druge stopnje), zakaj iz valorizacije cenilnih vrednosti iz dodatka k izvedenskemu mnenju sledi, da znesek 148.135,00 SIT pomeni valorizirano enoletno najemnino za nadzemni del gospodarskega poslopja in ne za podzemni, kot je to pomotoma navedeno v omenjenem dodatku k izvedenskemu mnenju. Če je to sodišče pri ugotavljanju obsega zatrjevanega prispevka k povečanju in ohranitvi zapustnikovega premoženja ta znesek uporabilo kot enega izmed elementov za izračun tožnikovih koristi, ki jih je ta imel od uporabe zapustnikovega premoženja (česar sicer revident ne graja), takšno izhodišče ni protispisno. Razlogi izpodbijane sodbe pa tudi niso sami s seboj v nasprotju. Glede koristi, ki naj bi jih imel od uporabe sadnega vrta in vrtne grede z brajdami, pa je revidentu potrebno pojasniti, da le-teh sodišči nista šteli v breme tožniku. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje sledi, da je to sodišče upoštevalo tožnikov čisti dohodek le iz njivske in travniške proizvodnje (5. str. sodbe sodišča prve stopnje - prim. z dodatkom k izvedenskemu mnenju z dne 18.3.1993, l.št.147). Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP po presoji revizijskega sodišča ni podana.

Tako je pri presoji potrebno izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Iz teh pa sledi, da so bile tožnikove investicije v zapustnikovo premoženje bistveno manjše (207.316,00 SIT) kot koristi, ki jih je imel iz zapustnikovega premoženja (vsaj 3 X 225.811,00 SIT). Odločitvi sodišč sta tako materialnopravno (32. čl. ZD) pravilni.

Zato pa tudi očitek, češ da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve o potrebnosti zaslišanja priče - odvetnika, ne more biti utemeljen. Obseg predmeta darilne pogodbe je bil v tem postopku lahko pomemben le za ugotavljanje tožnikovega prispevka k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, kot je to pravilno obrazložilo že pritožbeno sodišče. Obsega zapuščine v tem postopku glede na to, da so bile tožnikove investicije v zapustnikovo premoženje manjše od tožnikovih koristi iz le-tega, niti ni bilo potrebno ugotavljati. Eden izmed elementov pri izračunu zatrjevanega prispevka pa so bile tudi investicije v zapustnikovo premoženje, konkretno, nova kritina na gospodarskem poslopju, katerega del naj bi bil potrditvah tožnika njemu podarjen. Toda, če je darilo obsegalo tudi del gospodarskega poslopja, potem je bila tožnikova investicija v zapustnikovo premoženje manjša, od tiste, ki jo je upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Zato morebitni večji obseg predmeta sporne darilne pogodbe na drugačno presojo ne more vplivati. Sodišču druge stopnje tedaj ni moč očitati, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstev. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tedaj ni podana.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. člen ZPP).