Jedro

Na tožeči stranki je dokazno breme v upravnem postopku, ko trdi, da pri odpisnem dovoljenju (sklenjenem v obliki pogodbe med njo in njenim bratom kot zemljiškoknjižnim lastnikom) ne gre za darilno pogodbo, ker ji je že pred 30 leti njena mati dejansko podarila nepremičnine, čeprav jih je zatem z izročilno pogodbo prenesla na njenega brata.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 17.1.1994, s katero mu je navedeni prvostopni organ odmeril davek na dediščine in darila v znesku 11.500,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo 28.12.1993 prvostopnemu organu predloženo odpisno dovoljenje, s katerim M.O. kot zemljiškoknjižni lastnik parc. št. 86 in 748/2, vl. št. 67 in parc. št. 995, vl. št. 48, dovoljuje odpis navedenih parcel od zemljiškoknjižnega vložka št. 67 in 48 in dovoljuje, da se zanje otvori nova vložna številka ter tam knjiži lastninska pravica na tožnikovo ime. Pogodbenika sta vrednost nepremičnin, ki so predmet tega dovoljenja, ocenila na 230.000,00 SIT. Prvostopni organ je v odmernem postopku ugotovil, da gre v konkretnem primeru za prenos lastništva nepremičnin med bratoma brez odplačila. Zato je tožniku, glede na določbe 145. in 146. člena zakona o davkih občanov, odmeril davek na dediščine in darila v znesku 11.500,00 SIT. Tožena stranka ugotavlja, da je bil zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin tožnikov brat M.O., ki je s predmetno pogodbo le te neodplačno prenesel na tožnika. Tožnik predmetnih nepremičnin ni pridobil od matere, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi proti prvostopni odločbi, ampak je mati le-te s pogodbo izročila tožnikovemu bratu, ki je s predmetno pogodbo nepremičnine prenesel na tožnika. Ker je v skladu z določbo 144. člena zakona o davkih občanov (Ur. l. RS, št. 36/88 - 7/93) zavezanec za davek na dediščine in darila fizična oseba, ki v Republiki Sloveniji podeduje ali dobi v dar premoženje, je bilo tožniku kot zavezancu drugega dednega reda odmeriti davek na dediščine in darila. Glede na to, da je bil tožniku davek na dediščine in darila odmerjen v skladu z veljavnimi predpisi, tožena stranka ni ugodila tožnikovi pritožbi proti prvostopni odločbi in jo je zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v pritožbi proti prvostopni odločbi uveljavljal kršitev določb zakona o splošnem upravnem postopku, saj je bil opuščen celotni dokazni postopek, kršeni pa sta bili tudi določbi 4. (145.) in 5. (146.) člena zakona o davkih občanov, saj je prvostopni organ namerno, ali pa iz premajhne pazljivosti, prezrl, da nastopi davčna obveznost, kadar ni pisne darilne pogodbe, takrat, ko je darilo sprejeto. Prvostopni organ in tožena stranka bi morala v dokaznem postopku ugotoviti vsaj to, kdaj je bilo darilo sprejeto s strani tožnika, ne pa kar samovoljno razlagati odpisnega dovoljenja kot darilno pogodbo med bratoma in na podlagi tega odmeriti davek na dediščine in darila kot, da gre za darilno pogodbo med sorodnikoma drugega dednega reda oziroma sorodstva v drugem kolenu. Na ta način sploh ni bilo ugotovljeno dejansko stanje, njemu pa je bila odvzeta temeljna ustavna pravica, da v postopku pred državnim organom dokaže svoje trditve in uveljavi pravico, na katero se sklicuje. Že v pritožbi zoper prvostopno odločbo je obširno obrazložil kršitve, ki jih je naredil prvostopni organ. Pričakoval je od tožene stranke strokovno korektnejši odnos in pričakoval vsaj odgovor glede svojih pritožbenih navedb in trditev. Vendar je razočaran, saj tožena stranka zgolj ponavlja napake in samovoljo prvostopnega organa, ne da bi vsaj poskušala odgovoriti na pritožbene navedbe. Tožena stranka se samovoljno, ne da bi izvedla kakršenkoli dokaz, postavi na stališče, da je odpisno dovoljenje darilna pogodba in potem brez druge argumentacije enostavno zavrne njegovo pritožbo. Na ta način je tožena stranka grobo kršila procesne določbe zakona o splošnem upravnem postopku, saj je bilo o zadevi odločeno brez dokaznega postopka, čeprav so bila med strankama sporna številna dejstva. Hkrati pa je tožena stranka, kot je že poudaril, tudi napačno uporabila materialne predpise zakona o davkih občanov. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženi stranki povrnitev njemu nastalih stroškov upravnega spora.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke pravilni in temeljita na zakonu (144., 145., 146. in 150. člen zakona o davkih občanov - Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 ter Uradni list RS, št. 48/90 - p.b. - 8/91 in 7/93).

Sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnik predmetnih nepremičnin ni pridobil od matere, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi proti prvostopni odločbi, ampak je mati le-te s pogodbo izročila njegovemu bratu, ki je s pogodbo nepremičnine prenesel na tožnika. Prvostopni organ in tožena stranka sta utemeljeno štela navedeno odpisno dovoljenje, zapisano v obliki pogodbe in prijavljeno za odmero davka na dediščine in darila dne 28.12.1993, za darilno pogodbo med tožnikom in njegovim bratom M.O. Za svoje trditve v II. točki navedenega odpisnega dovoljenja (oziroma pogodbe), da mu je njegova mati A.O. podarila že skoraj pred 30 leti, še prej, preden je z izročilno pogodbo prenesla vse svoje nepremičnine na svojega sina M.O., to je njegovega brata, in da je takoj po daritvi tudi nastopil posest vseh podarjenih nepremičnin in podal tudi izjavo, da kot nujni dedič po smrti svoje matere ne bo ničesar več zahteval iz zapuščine, tožnik med upravnim postopkom na prvi in drugi stopnji ni ponudil nobene listine oziroma drugega dokaza. Dokazno breme za te trditve in glede tega, da navedeno odpisno dovoljenje nima značaja darilne pogodbe med tožnikom in njegovim bratom, je, po presoji sodišča, bilo na strani tožnika. Glede na navedeno sta prvostopni organ in tožena stranka utemeljeno štela navedeno odpisno dovoljenje kot darilno pogodbo med tožnikovim bratom M.O. kot zemljiškoknjižnim lastnikom (33. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80, popravek v št. 20/80 in 36/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis, po katerem se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini med drugim z vpisom v javno knjigo - zemljiško knjigo) in tožnikom.

Zato so neupoštevane tožnikove tožbene navedbe.

Sodišče je zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Sodišče, glede na tožnikov predlog, da mu tožena stranka povrne stroške tega upravnega spora, ne glede na to, da tožnik v tem upravnem sporu ni uspel, pojasnjuje tožniku, da po določbi 61. člena zakona o upravnih sporih v teh sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.